"V digitalni dobi izgubljamo sposobnost poslušanja, ne slišimo tistih, ki nam sporočajo rešitve," je povedal v pogovoru za Radio Slovenija. Kluge je svoj prvi mandat nastopil tako rekoč sočasno z začetkom pandemije, v nov mandat pa vstopil z novo krizo – umikom Združenih držav iz organizacije. Čeprav smo koronavirus premagali, ni optimističen. Evropa stagnira ali celo nazaduje pri številnih kazalnikih zdravja, najbolj pa ga v času, ko denar za zdravje preusmerjamo v obrambo, skrbi naraščajoča pandemija duševnih bolezni med mladimi.

Koliko je koronavirus še vedno navzoč in koliko nas še ogroža?

Covid-19 je še vedno prisoten. Ali bo postal nekaj podobnega kot navadna gripa, bomo še videli. Glede tega, koliko je še prisoten, pa je zelo težko podati ocene. Zakaj? Ker v številnih državah nadzor upada. Seveda razmere niso več enake, kot so bile. Vedno pa poudarim, da smo lahko ponosni – posamezniki in države – da smo virus na koncu premagali. Bil je popolnoma nov virus in to, se mi zdi, ko gledam nazaj, smo od začetka morda premalo poudarili. Nismo na primer vedeli, da lahko virus prenašajo tudi ljudje brez simptomov. Ko smo za to dobili dokaze, je postalo jasno, da je nošnja mask nekaj, česar ne smemo prezreti. Ni šlo torej za to, da bi države oziroma Svetovna zdravstvena organizacija samovoljno 'spreminjale smernice', ampak smo se učili sproti, ker je bilo vse novo. Virus pa nas je presenetil še v nečem. Običajno je, da virusi z mutacijami postanejo nekoliko šibkejši. Tukaj pa je postal virus z mutacijo v tako imenovano različico delta veliko bolj nalezljiv. Tudi temu smo se hitro prilagodili, a smo se morali ves čas učiti sproti.

Svoj mandat ste začeli v zelo neugodnem obdobju – februarja 2020, ko je bila pandemija tako rekoč pred vrati. Kakšne spomine imate na tisti čas, na začetek mandata?

To je bil zelo težek začetek, absolutno. Pet let pozneje sem svoj drugi mandat začel z novo krizo – umikom Združenih držav iz Svetovne zdravstvene organizacije. Zdi se, kot da smo v nekakšnem stalnem kriznem pogonu. Česar se najbolj spomnim iz tistega časa, je to, kako zelo koristno je bilo moje predhodno delo v organizaciji Zdravniki brez meja, v kateri smo se veliko ukvarjali z urgentnimi stanji. Ena prvih stvari, ki sem jih naredil, je bila, da sem mobiliziral celotno pisarno. V boju proti virusu sem zbral prav vse ljudi na krovu. Mislim, da je bilo to zelo pomembno, saj res nismo vedeli, s čim imamo opravka. Hkrati pa sem se tudi naučil, da moramo ob prihodnji pandemiji vedno zaščititi del ekipe, da lahko še naprej nemoteno opravlja tako imenovano sprotno delo. Temu pravimo 'drugi tir', saj je kriz vse več. Še vedno imamo žalostno vojno v Ukrajini, zdaj tudi v Izraelu in Gazi, tu so vse večji učinki podnebnih sprememb, poplave ... Krize bodo vedno prisotne, a hkrati ne smemo in ne moremo zanemariti izvajanja osnovnih zdravstvenih storitev, na primer presejalnih testov za raka, ki je med pandemijo začasno zastalo, ali odkrivanja tuberkuloze, zlasti v Vzhodni Evropi – in danes to že občutimo. Najti moramo način, kako imeti nadzor nad obojim. Prav zato sem marca gostil ključne zdravstvene predstavnike držav Evropske unije, da začnemo graditi mrežo zdravstvene oskrbe.

Mislite s tem na to tako imenovano vseevropsko omrežje za nadzor bolezni?

Tako je.

Kakšna je njegova vloga?

Torej, obstajajo tri ravni. Ko sem pred petimi leti vodil svojo kampanjo, so se nekatere države pritožile, da v Svetovni zdravstveni organizaciji in v Združenih narodih niso dovolj zastopane. Zato sem si za začetek zadal vzpostavitev ravni obetavnih mladih voditeljev na področju javnega zdravja in več jih že dela v obeh omenjenih organizacijah. Druga raven so, kot sam pravim temu, srednji kadri – direktorji zdravstvenih oddelkov na ministrstvih za zdravje, ki pridejo za tri mesece k nam, opravijo formalno usposabljanje, sodelujejo z našim osebjem in se nato vrnejo. Na podlagi tega bolje razumejo delovanje Svetovne zdravstvene organizacije, mi pa dobimo boljši vpogled v njihov sistem. Tretja raven pa je zame neke vrste kronski dragulj, in sicer vključuje ljudi, ki vodijo zdravstvene sisteme v teh državah, torej glavne zdravstvene uradnike in generalne sekretarje. Združujemo jih v nekakšne "skupnostne prakse", saj gre po večini za zelo osamljene položaje. Prednost teh srečanj je, da si dnevni red oblikujejo sami, glede na po njihovem ključna pereča vprašanja. Mednje uvrščajo vpliv družbenih omrežij na duševno zdravje mladih, to je res velika tema. Drugo pa je celovito ukvarjanje z vprašanjem lažnih novic, dezinformacij in napačnih informacij. Lani smo imeli, recimo, rekordno število primerov ošpic v regiji, česar se ne bi smelo več dogajati. Da bi vse to obvladali, želimo torej ustvariti mrežo, s katero bomo zagotovili varno okolje, stalno izmenjavo izzivov, neuspehov in uspehov, in to dolgoročno.

Če se vrneva na začetek pandemije, v leti 2019 in 2020. Mislite, da bi bilo mogoče preprečiti širjenje pandemije, je bil ključ morda v Kitajski in tem, če bi ukrepala hitreje?

Veste, na Danskem, kjer se pogovarjava, imajo pregovor, ki pravi: "Lahko je gledati nazaj, a življenje je treba živeti naprej." Seveda so bile napake – povsod, pri vsaki organizaciji, v vsaki državi. In hitrost je bila zelo, zelo pomembna. Veliko držav je resnično ukrepalo zelo hitro. Seveda pa je imelo to svojo ceno. Številni se še spominjajo težkih prizorov iz Italije, Španije, celo Združenega kraljestva, ko za bolnike ni bilo več prostora. Da bi preprečili sesutje zdravstvenih sistemov in pridobili čas, dokler ne bomo imeli na voljo ustreznih cepiv, so bili nujni nekateri boleči ukrepi na področju javnega zdravstva. Ali bi lahko preprečili pandemijo? Glede na globalizacijo bi bilo to zelo, zelo težko. Pandemija nam je dala veliko lekcij, med drugim smo se naučili, kako ključno je hitro in transparentno deljenje podatkov na svetovni ravni. Kitajska je pridobljene podatke o genomu virusa delila zelo hitro, brez tega ne bi bili sposobni tako hitrega odziva pri razvoju cepiv. Iskreno povedano, pa največjega izziva še vedno nismo rešili, to je vprašanje pravičnosti.

Pri tem bi rad pohvalil Slovenijo, ki jo pogosto navajam kot zgled, kot prvakinjo na področju pravičnosti. Na primer Slovenija je ena redkih držav, ki vlaga v družbeno participacijo – sodelovanje med vlado, lokalnimi skupnostmi in nevladnimi organizacijami. Imate tudi odlično pobudo Mladi za zdravje, ki jo navajam kot primer dobre prakse.

Tudi pri covidu-19 je bilo tako. Kdaj so se začeli ljudje množično cepiti ali poslušati priporočila? Ne nujno takrat, ko je to priporočila država, vlada ali Svetovna zdravstvena organizacija, ampak ko so se za to zavzeli zaupanja vredni člani skupnosti. In to je velika lekcija: komu v skupnosti ljudje resnično prisluhnejo? Ko sta moji dve najstniški hčerki začeli nositi masko, to ni bilo zato, ker bi jima to priporočil njun oče, regionalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije, ampak ker so to delali njihovi idoli – igralci košarke oziroma odbojke. Šele nato sta se odločili za nošnjo mask. To nas – tako v naši organizaciji kot na ravni vlad – uči skromnosti. Ključno je neposredno sodelovanje z ljudmi, razumevanje ljudi, to zahteva udejstvovanje najrazličnejših skupnosti, in pri tem nam je lahko za zgled tudi vaša država.

Veliko tistih, ki so oklevali pri cepljenju, ni nasprotnikov cepljenja, ampak so imeli legitimne pomisleke. Navsezadnje razvoj varnega cepiva običajno traja vsaj desetletje. Tokrat pa smo imeli v zgolj letu in pol na voljo tri ali štiri različna cepiva. Torej je bilo pomembno razumeti ljudi, ki so imeli dvome, in jim dati čas, da jih premagajo.

Pandemija je prvič odstrla prav posebne okoliščine. To je bila prva pandemija, ki se je zgodila v digitalni dobi. Vloga dezinformacij je bila velika in vpliv spleta, posebne narave kroženja informacij, bo v prihodnje igral še pomembnejšo vlogo. Kako se v prihodnjih pandemijah spopasti s tolikšno količino dezinformacij? Kaj Svetovna zdravstvena organizacija počne na tem področju?

Več stvari. Spremljamo raven zaupanja v državah. Kot ugotavljamo, ljudje v večini držav najbolj zaupajo zdravstvenim delavcem v primarni zdravstveni oskrbi – družinskim zdravnikom, medicinskim sestram in socialnim delavcem. Tudi sam sem bil nekdaj, denimo, družinski zdravnik v Belgiji. Veliko primarnih zdravstvenih delavcev je bilo v pandemiji prezrtih. Zdravnike in medicinske sestre v bolnišnicah so opremili z zaščitno opremo, medtem ko so bili tisti v lokalnih skupnostih bolj spregledani. Nadalje je ključno sodelovanje z zaupanja vrednimi deležniki v lokalni skupnosti. V Svetovni zdravstveni organizaciji sodelujemo tudi z velikimi tehnološkimi podjetji, kot sta Google in Facebook, da bi pri spletnem iskanju ljudje najprej našli preverjene in zaupanja vredne informacije. Pomembno je tudi govoriti »jezik ljudi«, pripovedovati zgodbe, s katerimi se ljudje lahko poistovetijo, in biti vedno transparenten. Nujno je torej povedati, kaj vemo, in še posebej, česa ne vemo.

Komunikacija negotovosti, pravite. To je vsekakor ena pomembnih lekcij, ki smo jih pridobili med pandemijo.

"To je bila tudi prva tema, ki sem jo marca obravnaval z glavnimi predstavniki držav za zdravstvo v Evropi: kako sprejemati odločitve v negotovih časih. Zanimivo je, da ljudje niti niso najbolj zaskrbljeni zaradi zdravja, temveč zaradi šolanja otrok, obstoja njihovih služb in tako naprej. Prav zato so bili znanstveniki v nekaterih državah tarča napadov, ker so dajali vtis, kot da sami ob boku politikov predlagajo in sprejemajo odločitve. Pokazalo se je, da bi morali v odločitve vključiti vse sektorje, ne le znanstvenikov s področja medicine in naravoslovja, ampak tudi epidemiologe, družboslovce, strokovnjake v šolstvu, družbi in kmetijstvu. In predvsem – poslušati ljudi. V digitalni dobi izgubljamo sposobnost poslušanja. Tako ne slišimo ljudi, ki nam pogosto že sami sporočajo rešitve.

Veliko strokovnjakov meni, da svet ni dovolj pripravljen na novo pandemijo. Tudi zdravstveni sistemi v evropski regiji še niso v celoti okrevali po pandemiji covida-19. Katere so bile glavne ranljivosti, ki jih je odstrla ta pandemija?

Zelo očitno se je pokazalo, kakšne posledice ima desetletja dolgo podfinanciranje zdravstvenih sistemov, tako infrastrukture kot zdravstvenih delavcev. Pandemija je to razgrnila v vsej nazornosti: imamo premalo medicinskih sester in izčrpane zdravnike, velik delež družinskih zdravnikov pa je blizu upokojitvene starosti. Še posebej ranljive so majhne države, v katerih lahko izguba samo nekaj kirurgov ogrozi celoten sistem. In tu je paradoks, da države – kljub izkušnji pandemije – spet krčijo proračune za zdravstvo in raje vlagajo v obrambo in podobno. Človeški spomin je res kratek. Zelo nazorno se je torej pokazal začarani krog panike in zanemarjanja. Kljub temu pa so vidni tudi pozitivni premiki: tu so nove institucije, kot so Afriški center za nadzor bolezni (Africa CDC), Zalivski CDC, evropska Komisija za pripravljenost in odzivanje na izredne zdravstvene razmere ali krajše HERA … Naučili smo se, kako pomembna je regionalna odpornost, vsaka regija mora biti sposobna poskrbeti zase in če ne bo pri odkrivanju novih groženj dovolj hitra, bomo vedno prepozni. Kot sem rekel že malo prej, pa je tu velika težava v neenakosti. S tem mislim na primer na kopičenje cepiv v Evropi, ki sedi na cepivih, namesto da bi jih delila. Medtem ko smo se pri nas že pogovarjali o poživitvenih odmerkih, Afrika ni dobila niti prvega odmerka. Spomini na to so na globalnem jugu še vedno živi. Kot pozitivno pa ocenjujem tudi spremembo v mentaliteti ljudi – nošenje mask je postalo bolj sprejeto in razširjeno kot izraz solidarnosti in odgovornosti.

Ko govorite o regijski odpornosti in pravičnosti: Kako pa bo Evropa, kot tista, ki ima največ znanja in sredstev, pomagala drugim regijam? Na primer Afriki, ki je še vedno zelo odvisna od drugih delov sveta, hkrati pa bo v spreminjajoči se demografski podobi prihodnjega sveta izrazito pomembna?

"Imate prav. Mislim pa, da prehajamo v obdobje, ko ne gre več za odnos Sever–Jug, kjer je Sever 'zgoraj' in Jug 'spodaj'. V Afriki se dogajajo velike inovacije. Južna Afrika je na primer blizu izkoreninjenja tuberkuloze – mi v Evropi pa smo še vedno žarišče, imamo več kot 15 držav z največjo pojavnostjo multirezistentne tuberkuloze. Res je, Afrika ima mlado populacijo. Mi pa bomo potrebovali mlade ljudi, da bodo ohranjali naše sisteme socialne blaginje. Mislim, da moramo iti proti resničnemu partnerskemu odnosu. Jug mora torej okrepiti svoje mehanizme vladanja, Sever pa mora postati boljši zaveznik. Kajti Jug skriva veliko talentov.

Vprašanje v zvezi s cepivi: vsake tri mesece dobimo novo različico virusa. Pogovarjala sem se z virologi, ki pravijo, da se približno na tri mesece vse spremeni. Temu je težko slediti pri razvoju učinkovitega cepiva. Kako v Svetovni zdravstveni organizaciji glede na to prilagajate strategijo cepljenja? In kaj vemo o veljavnosti zaščite, ki jo zagotavljajo cepiva proti covidu-19?

V osnovi se stvari niso spremenile. Trenutna cepiva delujejo, a nobeno cepivo sicer ne zagotavlja stoodstotne zaščite. Ob tem pa se moramo še naprej osredotočati predvsem na najranljivejše, torej zdravstvene delavce, ki so ves čas v stiku s pacienti, starejše ljudi, kronično bolne, kot so na primer sladkorni bolniki, in pa na ljudi z imunsko pomanjkljivostjo. Priporočljivo je prejeti poživitveni odmerek približno vsakih šest mesecev. To področje se zelo natančno spremlja, za zdaj pa ostajata učinkovitost in varnost cepiv visoki. A ne glede na covid ne smemo pozabiti na druge sezonske viroze, ki nas ogrožajo. Nedavno smo tako imeli velik porast primerov gripe, zato ne smemo pozabiti na cepljenje proti tako imenovani navadni gripi. Cepiva so torej varna, delujoča, ob čemer se moramo še naprej boriti proti gibanjem, ki cepljenju nasprotujejo.

Kako realistična je napoved, da bomo imeli v prihodnosti nekakšno trojno cepivo, torej proti gripi, RSV-ju in covidu hkrati?

Zelo realistična. Seveda lahko vsak virus mutira, zato se veliko posvečamo ažurnemu spremljanju in sekvenciranju genomov različic koronavirusa. Vprašanje ni toliko, ali bomo imeli v prihodnosti novo pandemijo, temveč kdaj. Na splošno smo bolje pripravljeni kot prej, a če se spet pojavi takšna globalna pandemija, kot smo jo ravnokar doživeli, potem je ključno, da še naprej vlagamo v zdravstvo. Ko zdravstvo trpi, je na slabšem tudi gospodarstvo, duševno zdravje, turizem, celo varnost.

Med pandemijo smo zelo nakopičili zalogo cepiv, ki pa niso bila uporabljena. Kakšna je strategija za ravnanje s presežki? Koliko denarja se je vrglo stran?

To je vedno veliko vprašanje. Spominjam se časov ptičje gripe pred približno 15 leti, ko so se države tudi pritoževale nad tem. Sam to primerjam z zavarovanjem hiše pred požarom. Če požar ne izbruhne, se sprašuješ, zakaj si plačal zavarovanje. Ampak če te požar zajame in nimaš zavarovanja, imaš resno težavo. Idealnega položaja ni. Svetovna zdravstvena organizacija je tu ranljiva – če smo pozni, nas kritizirajo, če smo zgodnji in države nabavijo cepiva, ki potem niso potrebna, je spet slabo. Gre za zelo občutljivo ravnotežje. Pomembno je hitro ukrepanje in dobro spremljanje stanja v skupnostih.

Vas skrbi napovedan umik Združenih držav iz Svetovne zdravstvene organizacije?

Zelo me skrbi. Ameriško financiranje je, denimo, v regijah, kot je Ukrajina, pokrivalo veliko dela na področju obvladovanja bolezni, kot so tuberkuloza, HIV in drugih izbruhov. To je trenutek, ko mora Evropa stopiti naprej, zdravje je del varnosti.

Združene države so z napovedjo umika Svetovni zdravstveni organizaciji zadale hud udarec. Kako skušate ob tem vlade drugih držav prepričati, da jim ne sledijo in da ne zanemarjajo skupnostne skrbi za zdravje? Lahko navedete primer države, ki je tu dober zgled?

Poljska je tu odličen primer. Njihov predsednik vlade je varnost postavil za glavno vodilo predsedovanja svetu Evropske unije, pri čemer je posebej omenjen tudi steber zdravja. Poljska, tudi zaradi vojne v njeni bližini, zelo dobro razume, da država ni varna brez zalog cepiv, zdravil in načrtov za primer kemičnih, radioloških ali celo jedrskih incidentov. Zato izvajajo vaje simulacij med zdravstvenim in obrambnim sektorjem, preverjajo zmogljivosti svojih bolnišnic in tako naprej. Podobne potrebe obstajajo tudi drugod: v Španiji je, denimo, med poplavami v eni noči umrlo več kot 200 ljudi. Ni popolnoma pripravljene države. Zato moramo zdravje postavljati tudi kot del varnostne infrastrukture. In kot smo videli v primeru britanskega premierja Borisa Johnsona, ki je bil zaradi prebolevanja covida-19 v intenzivni terapiji, se po osebni izkušnji z boleznijo vrednotenje zdravstvenega sistema zelo spremeni.

Med pandemijo se je zelo povečalo vlaganje v preprečevanje, pripravljenost in raziskave na področju obvladovanja takšnih zdravstvenih kriz. Zdaj pa se zdi, da to vlaganje popušča. Kaj ste v zvezi s tem ukrenili pri Svetovni zdravstveni organizaciji?

Na vseevropski ravni smo lani na Regionalnem odboru, kjer sodeluje 53 ministrov za zdravje, predstavili nov akcijski načrt Preparedness 2.0. Vsi ministri so ga odobrili, zdaj morajo zagotoviti še ustrezno financiranje. Prav tako razvijamo, kot sem že dejal, vseevropsko mrežo za obvladovanje bolezni, na svetovni ravni pa smo na Svetovni zdravstveni skupščini posodobili mednarodne zdravstvene predpise, ki so pravni okvir za hitro zaznavanje, prijavo in odzivanje na čezmejne zdravstvene grožnje. Svetovna zdravstvena organizacija tudi veliko vlaga v krepitev zmogljivosti in usposabljanja. Vendar, kot ste omenili, brez financiranja ne gre. Zaskrbljen sem, ker nekatere države, kot je Združeno kraljestvo, zmanjšujejo razvojno pomoč za 40 odstotkov in tudi na ravni Evropske komisije se v zadnjem času veliko sredstev preusmerja v obrambo. Zdravstvo pa trpi. Smo v nekakšnem neprekinjenem krogu prepričevanja, da ostane zdravje na vrhu politične agende. Rekel bi, da je kozarec na pol poln – veliko smo se naučili, a še nismo tam. In ja, sem zaskrbljen, saj najnovejše poročilo o zdravju v Evropi ni najspodbudnejše.

Poročilo omenja stagnacijo in celo nazadovanje na področju nekaterih kazalnikov zdravja v Evropi, kot so umrljivost otrok, zdravje mladostnikov in tako naprej. Kaj so, po vašem mnenju in glede na podatke, glavni dejavniki, ki prispevajo k tem trendom?

Covid-19 je zagotovo pustil posledice, še posebej na področju duševnega zdravja. Največ sta k temu prispevala dolgotrajno zaprtje družbe in tesnoba, ki jo je izzval negotov položaj z virusom. Kot drugo pa opažamo, da ima vsak deseti mladostnik tako imenovano ekološko tesnobo. Podnebne spremembe močno vplivajo na mlade in posledice vidimo povsod. Največji vpliv pa imajo tako imenovani komercialni dejavniki zdravja. Kot piše v poročilu, ki smo ga pripravili skupaj s tedaj predsedujočo svetu Evropske unije Belgije, v naši regiji vsak dan zaradi usklajenih prizadevanj štirih industrij – tobaka, alkohola, fosilnih goriv in nezdrave prehrane – umre 7500 ljudi. Medtem ko si eni prizadevamo za izboljšanje zdravja, obstajajo cele industrije, ki v Evropskem parlamentu in nacionalnih parlamentih namenoma lobirajo za nezdrav življenjski slog ljudi. Eden od štirih mladostnikov, torej 25 odstotkov mladih, danes uporablja elektronske cigarete. Pri alkoholu smo prav v Evropi največji konzumenti na svetu.

Kar zadeva telesno dejavnost, pa se spoprijemamo z debelostjo in čezmerno telesno težo – tudi v Sloveniji, kjer ima – kot sem obveščen – eden od štirih mladostnikov težave z debelostjo. Vrniti se moramo torej k osnovam: ne smemo se osredotočati le na zdravljenje bolezni, temveč na zdrav življenjski slog in preventivo, ki je lahko zelo poceni. Začeti pa je treba v šolah, kjer otrokom privzgojimo navade, kot so 30 minut gibanja na dan, in zavedanje, da sta kajenje in alkohol škodljiva. Imamo zelo jasne dokaze, da ima lahko že zelo majhna količina alkohola negativne posledice na naše zdravje. Včasih je veljalo pravilo, da sta dva kozarca na dan varna, toda danes vemo, da lahko že bistveno manjša količina alkohola poveča tveganje za raka dojk pri ženskah in za bolezni srca in ožilja pri moških. Potrebujemo vzornike, ki bodo dajali dober zgled.

Omenili ste skrb vzbujajočo pandemijo duševnih težav med mladimi. Kot sem razbrala iz podatkov vaše organizacije, mladi v starosti od 18 do 29 let danes od 30 do 80 odstotkov pogosteje poročajo o simptomih depresije in/ali tesnobe kot odrasli. Sami ste prej že omenili nekaj verjetnih vzrokov, toda imate kakršno koli strategijo, kako iz tega izplavati?

Jasno je, da je imel covid-19 negativen vpliv. A kar trenutno raziskujemo, je vpliv družbenih medijev in časa pred zasloni na duševno zdravje mladih. To je nekaj, česar ne moremo in ne moremo kar prezreti. Seveda lahko na primer prepovemo uporabo mobilnih telefonov med poukom. Kaj pa zunaj šole? Zunaj šole je zelo težko nadzorovati, koliko časa otrok preživi pred zaslonom in na družbenih omrežjih, ki imajo – tega ne smemo podcenjevati – lahko tudi pozitivne učinke. Ni vse negativno. Tudi pri svojih hčerkah vidim, čemu vse so lahko že zelo mladi izpostavljeni. Od grozljivih posnetkov, nasilja do nenehnih kriz v svetu. Prebaviti vse to je za mlade res veliko breme.

Kako bi pri Svetovni zdravstveni organizaciji mlade 'opremili', da bi bili na vse to bolj odporni?

Najprej preučujemo različne dejavnike, ki povzročajo težave z duševnim zdravjem in samomori. Nato sodelujemo s strokovnjaki, pa tudi s tistimi, ki imajo izkušnje – na primer mladimi dekleti, ki so premagala depresijo ali izgorelost in se znova postavila na noge. Sodelujemo tudi pri pripravi šolskih kurikulumov s poudarkom na zelo preprostih tehnikah večje psihične odpornosti in telesne pripravljenosti. Imamo tudi obsežen program v sodelovanju s prvo damo Ukrajine Oleno Zelensko, ki vključuje celotno državo in se osredotoča prav na duševno zdravje v šolah. Pomembno je tudi, da skrb za duševno zdravje poteka zunaj institucij. V številnih državah, med drugim tudi v Evropski uniji, duševno zdravje še vedno uvrščajo v domeno bolnišnic in za to pristojnih ustanov, kar že samo po sebi prinaša stigmo. Če neka mlada oseba obišče ustanovo, ji to lahko sporoča, da je z njo nekaj narobe. Težava je tudi v tem, da marsikje sploh nimajo urejenega pravočasnega dostopa do pomoči. Zato želimo okrepiti skupnostno oskrbo in primarno zdravstveno varstvo. Pogosto pa gre lahko že za čisto preproste socialne vezi. Mladi ne potrebujejo vedno super specializirane pomoči – včasih je dovolj, da imajo nekoga, ki mu zaupajo. Če pa so težave večje, moramo zmanjšati čakalne dobe. V več državah, tudi v Belgiji, od koder prihajam, so čakalne dobe za mladostnike, da pridejo do specialista, predolge. To podaljšano trpljenje je nepotrebno in lahko vodi do poslabšanja težav, celo do samomora. Skrajšanje čakalnih dob pa je predvsem vprašanje upravljanja in zahteva politično odločitev. Obstaja torej veliko stvari, ki jih je mogoče narediti – in ki niso nujno drage.

Če pogledamo na drugo stran generacijskega spektra, pa je na obzorju še ena pandemija – pandemija demence in drugih s staranjem povezanih bolezni. Evropa bo kmalu celina stare družbe, kar bo vsekakor zelo večplasten izziv. Kaj Svetovna zdravstvena organizacija počne na tem področju?

Res je. V okviru nove evropske zdravstvene politike je zdravo staranje ena izmed glavnih prednostnih nalog. Popolnoma prav imate. Opažamo hiter upad rodnosti in pospešeno staranje prebivalstva. Toda da bi ohranili zdravje starejših, je prepozno začeti šele v starosti – začeti moramo že ob rojstvu, pravzaprav že prej, pri nosečnicah. Kajti prvih pet let življenja v veliki meri določa zdravstveno stanje pozneje v življenju. Skupaj z državami članicami in partnerji končujemo pripravo regionalnega akcijskega načrta za uspešno staranje v starajočih se družbah. Velik poudarek je na zdravem življenjskem slogu in preventivi. Za preprečevanje demence je izjemno pomembno, da ostajamo dejavni, tako fizično kot tudi mentalno – z učenjem novih besed, branjem, urjenjem spomina, pomembna je tudi družbena povezanost. Osamljenost je namreč smrtonosna – tako pri mladih kot pri starejših. Ker pa se prebivalstvo vse bolj stara, bo osamljenih ljudi vse več. Če vprašate starejše, kaj jim predstavlja največjo težavo, redko omenjajo zdravje – vsi pravijo, da je najhuje pri staranju to, da jih ponižujejo in obravnavajo kot majhne otroke. To vidimo tudi v domovih za starejše, kjer se s starejšimi pogosto govori kot z majhnimi otroki. Pustite jim dostojanstvo. Tukaj gre za osnovne družbene vrednote in družbeno povezanost. Tudi na tem področju je spet mogoče veliko storiti, vendar moramo to začeti čim prej.

Še en izziv pa Evropi prinašajo podnebne spremembe. Evropa kot celina se spoprijema z najhitrejšo rastjo temperature, hkrati pa opažamo porast bolezni in smrti, ki so povezane z globalnim segrevanjem in višanjem temperatur.

Tukaj imamo več pristopov. Prvi je tako imenovana prilagoditev, prilagoditi moramo naše zdravstvene storitve. Zelo konkretno: zadnja štiri leta so bila najtoplejša v zgodovini, med drugim ocenjujemo, da je samo lani v naših 53 državah članicah zaradi vročine umrlo približno 170 000 ljudi. Tukaj lahko z enostavnimi ukrepi veliko naredimo. Drug pristop pa je blaženje posledic podnebnih sprememb. Gre za to, da postanemo ogljično prijazni, in to tudi v zdravstvenem sistemu. Zdravstveni sistemi so namreč odgovorni za od štiri do osem odstotkov onesnaženja po svetu. Veliko onesnažujejo, tudi z odpadki. Na politični ravni bomo junija ustanovili vseevropsko komisijo za podnebne spremembe in zdravje, da bi okrepili vlogo zdravstvenega sektorja v boju proti podnebnim spremembam, predsedovala ji bo nekdanja islandska premierka Katrín Jakobsdóttir. Oblikovali smo tudi skupino komisarjev, ki bo predsednikom držav in vlad predstavila ključna priporočila za ukrepanje proti podnebnim spremembam. Zelo zanimivo je, da se podnebna kriza kaže kot zdravstvena kriza. Kar je dobro za podnebje, je dobro tudi za zdravje, in obratno. Dober zgled so vse bolj številčna mesta, ki gradijo kolesarske steze, na čelu s Københavnom ali Amsterdamom. To zmanjšuje število avtomobilov v središčih mest in posledično izboljšuje kakovost zraka in zdravje ljudi. Iskati moramo najugodnejše rešitve.

Ste sami še vedno maratonski tekač? Se še udeležujete maratonov? In kako tek vpliva na vaše življenje, zdravje in počutje?

Zelo dobro ste obveščeni. V preteklosti sem se udeleževal maratonov, vendar opažam pri prijateljih, ki to še vedno počnejo, da imajo pri naši starosti težave s sklepi. Zato trenutno tečem polmaratone, saj bi rad ostal tekač tudi, ko bom starejši. Veliko pa tudi kolesarim, kar je tukaj v Københavnu res privilegij. Zelo pomembno je, da sledimo priporočilu Svetovne zdravstvene organizacije: 25 minut telesne dejavnosti na dan. Ni treba, da tečemo maratone. Tudi hoja po stopnicah namesto vožnje z dvigalom je odlična. Hoja je ena od najbolj zdravih dejavnosti. Pomaga tudi pri duševni odpornosti, med njo se sproščajo hormoni, kot so endorfini, ki izboljšajo razpoloženje. Če sta moji hčerki v stresu, jima rečem: 'Pojdita na sprehod.' In večina nas to zmore.

Pa ste kot globalni državljan in oče zaskrbljeni glede prihodnosti?

Prejšnji teden (v začetku marca, op. p.) so me povabili, naj nagovorim papeško akademijo znanosti v Vatikanu. Naslov dogodka se je glasil Je to konec sveta? Krize in priložnosti. Predstavil sem svojo vizijo upanja in optimizma. Če pogledamo v zgodovino, se je človeštvo že večkrat ukvarjalo z domnevnimi eksistenčnimi krizami. To ne bo konec, vendar se moramo prilagoditi. Če pa sem zaradi česa zaskrbljen, je to duševno zdravje. To me res skrbi. Zato moramo več narediti na tem področju. Predvsem pa moramo odpraviti stigmo in diskriminacijo. Vedno pravim: "V redu je, če nisi v redu." Tudi tukaj v našem uradu v Københavnu. Če je kdo doživel izgorelost, sem ga spodbujal, naj deli svoje izkušnje, da mu lahko pomagamo pri vnovični vključitvi na delo. Veliko se govori, da Evropa ni več konkurenčna v primerjavi z Združenimi državami in drugimi tehnološko uspešnejšimi predeli sveta, a imamo kljub vsem izzivom še vedno najmočnejše sisteme socialne blaginje na svetu. To moramo ohraniti. Prepričan sem, da nam bo uspelo, če ostanemo zvesti evropskim vrednotam solidarnosti in pravičnosti.