Možgani so dih jemajoč organ, v katerega se zaljubiš in v katerega nikoli ne zarežeš brez strahospoštovanja. Večina operacij možganov zahteva odstranitev dela lobanjske kosti, ta vrsta kraniotomije poleg budnega pacienta zahteva še, da se ekipa ne sme nadišaviti in da bolnika na koncu operacije znova uspavajo tudi zato, da se na operaterje ne naveže patološko, kar je znan "zaplet". Kraniotomija v budnem stanju – operacija možganskega tumorja budnemu pacientu, ki se medtem pogovarja in rešuje teste na tablici, je tudi zato eden najzahtevnejših postopkov v kirurgiji.

Operiranci v trenutkih, ko nevrokirurgi iz njihovih možganov izrezujejo bodisi maligne bodisi benigne tumorje, z operacijsko ekipo razpravljajo o temah, ki so jim blizu: tako so v operacijski dvorani mariborskega oddelka za nevrokirurgijo že premlevali o novih generacijah motorjev za pralni stroj, o posavskih ribolovnih conah, izdelovanju magnetov ali prehrani v Afriki. 29-letni Uroš Andrlon, eden od trinajstih tako operiranih pacientov v UKC-ju Maribor, je denimo govoril šale. A razlog, da je potreboval takšno operacijo, je mnogo resnejši: "Marca lani sem doživel prvi epileptični napad. Me je vrglo s kavča, ampak se mi ni zdelo nič takega, da bi moral zaradi tega k zdravniku." Ko se je stanje slabšalo, pa se je na pregledu izkazalo, da bo potrebna operacija. Nevrokirurgi UKC-ja Maribor so mu takoj predlagali operacijo v budnem stanju, s katero se je strinjal in pričakoval, da bo pustila več posledic: "Pričakoval sem veliko slabši izid, da bodo določeni problemi, da roka ne bo ubogala, da bo govor pešal, da bodo težave z osnovnimi funkcijami, ampak se je na koncu vse super izšlo."

Kraniotomija, pri kateri del lobanje kot pokrovka čaka na končanje posega

Operacije, ki je potekala na začetku leta, se spominja le delno: "Ob petih zjutraj so me zbudili, da sem spil barvilo, ki gre potem čez celo telo in zaradi katerega se tumor nato sveti v temi. Potem so me peljali v operacijsko sobo. Ko sem nazadnje pogledal na uro, je bila pol desetih zjutraj. Čez kako uro, dve so me zbudili in začela sva se pogovarjati: kdo sem, nato abeceda, poštevanka. Potem pa so se začele te enostavne igre na tablici. Vmes so me s takšno palčko dregali po možganih, če rečem po domače. In sem začutil mravljince v levi rami, pa v levi nogi. In takrat so tudi vedeli, koliko še lahko režejo in koliko ne več, da ohranijo moje osnovne funkcije. Ko se mi je zdelo, da se nekaj dogaja čudnega z mojim telesom, sem malo prej dvignil roko. Se pravi sem pogovor ustavil in povedal, kaj me skrbi. Recimo takrat ko sem začutil te mravljince," pripoveduje Uroš Andrlon, ki ga v naslednjih tednih čaka še nekaj obsevanj, sicer pa posledic tako zahtevnega operativnega posega skoraj ne čuti.

Del operativnega posega so na njegovo željo posneli, in ko je pred dnevi pripoved o svoji izkušnji operacije v budnem stanju javno objavil, je sprožil zanimanje javnosti za to, sicer ne novo vrsto operacije, ki jo v Sloveniji izvajajo že skoraj desetletje. Že dejstvo, da kraniotomija obsega odstranitev kosa lobanje in okoliških plasti, ki kot pokrovka ločeno počakajo na konec posega, je za laike zanimivo, a to je šele začetek.

Diagnostična tehnologija izriše tumor do milimetra natančno

Operacija možganov, najzapletenejšega, kompleksnega in hkrati sila ranljivega organa človeškega telesa, je filigransko delo za spretne in izurjene roke nevrokirurgov. V UKC-ju Maribor je njihov vodja nevrokirurg doc. dr. Janez Ravnik, predstojnik Oddelka za nevrokirurgijo UKC-ja Maribor, ki je hkrati tudi diplomirani psiholog s poglobljenim znanjem nevropsihologije.

Do nevrokirurgov bolnike pripelje diagnostični postopek, ki ga praviloma opravijo nevrologi, do nevrologov pa različne težave. Uroša Andrlona so k iskanju pomoči spodbudili epileptični napadi, pogosto so vzrok še težave z upravljanjem okončin, govorom, vidom, glavoboli, včasih pa tudi težave, ki jih na prvi pogled ne bi pripisali spremembam v glavi, recimo t. i. deja vu, sprememba/izguba vonja. Pri iskanju vzrokov je pomoč tehnologije vse bolj nenadomestljiva, najpogosteje je to magnetna resonanca. Kadar se izkaže, da bi tumor lahko ogrozil govor, gibanje ali katere od izjemno pomembnih vsakodnevnih funkcij našega telesa, se v načrtovane operacije vključi še nevromonitorerka, nevrologinja Ninna Kozorog, sicer tudi diplomirana inženirka računalništva: "Moje delo je intraoperativni nevromonitoring, kar po domače pomeni, da med operacijo spremljam možganske predele, ki so odgovorni za gibanje rok in nog, med kraniotomijo v budnem stanju pa tudi za govor ter preostale pomembne funkcije, kot so hitrost planiranja, spomin in podobno."

Kje ima središče za govor levičar, če ga ima desničar v levi polovici možganov?

Kadar leži tumor v območjih, ko bi operacija te funkcije lahko ogrozila, ob običajni magnetni resonanci opravijo še t. i. funkcionalno magnetno resonanco. "Poenostavljeno bi rekli, da pri običajni magnetni resonanci vidimo črno belo sliko, pri kateri je tumor videti kot bela žogica. Pri funkcionalni pa bolnik med preiskavo dvigne roko, nogo, testira se govor in območja, ki se takrat aktivirajo, so na slikah obarvana. Mi namreč načeloma vemo, kje anatomsko so posamezne regije v možganih, a vsak človek ima anatomijo malce drugačno, posebej to velja pri levičarjih," navede primer nevrologinja. "Načeloma je za govor pomembnejša leva hemisfera, večina desničnih ljudi ima govorno področje v levi možganski polovici, pa tudi večina levičarjev, kakih 10 ali 15 odstotkov teh pa ima področje za govor v desni polovici možganov," nepredvidljiv anatomski zemljevid področij v možganih opiše nevrokirurg.

Kako lahko kdo brez težav živi z ogromnim možganskim tumorjem?

Pogled na slike magnetne resonance je fascinanten ne le zaradi manj kot milimetrske natančnosti, pač pa tudi zato, ker se zdi neverjetno, da so nekateri tumorji izjemno veliki, hkrati pa bolniki niso imeli prav velikih težav s sobivanjem z njimi. Kako je to mogoče? "To je odvisno od histološke narave tumorja. Če gre za benigen, nerakav tumor, ta običajno raste počasi, tudi težave se pojavljajo počasi in se možgani nekako prilagodijo. Celo funkcije nekaterih možganskih regij se lahko deloma spremenijo, saj so možgani prilagodljivi oz. "plastični". Bolj kot je tumor maligen, prej nastopijo težave in praviloma so večje."

Dva milimetra odločata o normalnem življenju ali invalidnosti

S pomočjo izjemno natančnega diagnostičnega grafičnega prikaza nevrokirurgi natančno določijo obseg in lego tumorja, prav od nje pa je najbolj odvisen tudi pristop k operaciji. Nekatere operacije možganskih tumorjev je mogoče opraviti tudi skozi nos, a večina jih zahteva kraniotomijo. "To pomeni, da zarežemo kožo, podkožje, mišice in lobanjsko kost, skupno ime za to je kraniotomija," opisuje Janez Ravnik. In doda, da se pri večini tovrstnih operacij kljub izvrstnim slikovnim podatkom o tumorju zelo pogosto odločijo še za nevromonitoriranje možganskih funkcij med operacijo.

Ninna Kozorog, ki to delo opravlja v mariborskem UKC-ju, je edina ženska v Sloveniji in ena od le treh nevrologov v državi, ki imajo ta znanja: "Vloga nevromonitorerja je, da nastavi elektrode po telesu. Na glavi so tiste elektrode, ki neposredno stimulirajo senzorični korteks in motorični korteks, odgovoren za gibanje okončin, in tiste nad senzoričnim korteksom, iz katerega se odjemajo občutenja, druge iglice z elektrodami pa zapičim v posamezne mišice na telesu, odvisno od potreb posamezne operacije. Te iglice so denimo bistveno tanjše od običajnih za odvzem krvi, pacienta ne bolijo, za njimi po odstranitvi ne ostane sled, videti so morda malo vesoljsko, a so povsem neškodljive," pojasni nevrologinja. S pomočjo teh povezav in preizkušanjem, kaj bi v možganih pomenil kak rez ali odstranitev delčka, nato določajo, do kod sme skalpel. Gre za milimetre, kajti že dva milimetra sta v kirurškem merilu lahko ločnica med dvema svetovoma.

"Dva milimetra je lahko razlika med tem, ali bo človek po operaciji še lahko uporabljal roko ali nogo ali pač ne," opiše nevrokirurg. "To ne pomeni, da jo bo uporabljal le nekoliko slabše, ampak da smo človeku popolnoma spremenili kakovost življenja. Kajti kaj smo povzročili nekomu, ki je imel nerakav tumor, mu sicer rešili življenje, a ustvarili invalida, ki ne bo mogel uporabljati roke?" eno od vsakodnevnih dilem ekipe navede Ninna Kozorog.

In potem maligni tumor nenadoma zasveti v rožnati barvi

Tudi zato je med operacijo možganov in možganskega debla izjemno pomembna uporaba močnih mikroskopov, ki imajo tudi do dvajsetkratno povečavo, imajo pa tudi druge funkcije: "Ena je prikaz možganskega ožilja, ki ga dosežemo s posebnim barvilom, vbrizganim v žilo. Druga pa t. i. fluorescenca: kadar menimo, da bi tumor lahko bil rakav, bolnik zjutraj zaužije posebno snov, ki se v veliki koncentraciji nabere prav v tumorju. Ko med operacijo nato vklopimo modro svetlobo na mikroskopu, postanejo možgani modre barve, tumor, ki se obarva rožnato, pa se prav sveti rožnato. Fascinantno je!" je klub številnim operacijam s pomočjo tega pojava iskreno navdušen nevrokirurg. "Kajti tudi če imamo veliko povečavo, ne ločimo vselej, do kod sega tumor. Ko vklopimo to fluorescenco, pa to takoj vidimo!"

Nedvomno najbolj tečen človek v operacijski

Pa vendar barvilo ne pokaže vselej vsega, na kar mora kirurg paziti, da v reševanju življenja trajno ne poškoduje pomembnega živčevja. Takrat so nevromonitorerske iglice zlata vredne, doda nevrologinja Ninna Kozorog: "Včasih se možganski živci pri tumorjih pontocerebelarnega kota pretesno prepletejo z drugim tkivom in takrat milimeter po milimeter preiskujemo, koliko smemo odrezati, da bo kakšna funkcija še zmeraj delovala in da ne povzročamo škode. V praksi to pomeni, da nenehno opozarjam: 'Idi proč, tu je roka, ne tukaj, pojdi stran, pazi.' Kar pomeni, da sem najbolj tečen človek v operacijski," se pošali nevromonitorerka, ki pa takoj doda, da gre za povsem ekipno delo, pri katerem je zelo pomembno tudi sodelovanje izvrstnih anestezistov. "Pacient za razliko od drugih operacij ne sme dobiti mišičnega relaksanta, saj pri preveč sproščenih mišicah ne morem dobiti pravilnih podatkov, to pa je včasih za anesteziologe precej težka naloga."

Zmožnost govora je mogoče preizkusiti izključno pri budnem pacientu

Do zdaj opisani postopek poteka enako pri vseh bolnikih, ki potrebujejo možgansko operacijo, imenovano kraniotomija. In kdaj se odločajo za to, da po odstranitvi dela lobanje pacienta zbudijo in mu nato tumor odstranjujejo v budnem stanju, v primeru Uroša Anderlona celo ob njegovem pripovedovanju šal?

Pogoja sta dva: "Najprej mora biti tumor v možganih lociran na mestih, pri katerih menimo, da bomo varneje operirali, če bo bolnik v budnem stanju. Običajno gre za tumorje, ki so blizu centra za govor, kajti govora ne moremo spremljati drugače, kot da je bolnik buden. Z nevromonitoriranjem lahko nadzorujemo funkcije možganskih živcev, motorike, gibanja, senzorike rok ali nog, četudi bolnik ni buden. Operacija tumorja, ki je blizu centra za govor, pa zahteva budnost. Drugi pogoj pa je, da mora biti pacient sposoben sodelovanja med operacijo, da ni pretirano anksiozen ali depresiven. To presodimo mi in klinični psiholog." Pri tej presoji pa znanja, ki jih je Ravnik kot nevrokirurg in hkrati diplomirani psiholog dobil z doktoratom iz nevropsihologije, pridejo še kako prav.

Ko Batman postane Barman, je konec šale

Popolnoma prve budne operacije so bile v Mariboru opravljene že leta 2009, šlo je za tako imenovano vstavitev globokega možganskega stimulatorja pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo. Odstranitev tumorja v budnem stanju pa v mariborskem UKC-ju poteka od leta 2019, v ljubljanskem pa že skoraj desetletje. Med prvimi operacijami odstranitve tumorjev, opravljenimi v Mariboru, so bili pacienti budni večji del operacije, praksa pa je pokazala, da je zanje najbolje, če so budni le v drugi fazi operacije, v prvi in tretji pa ne: del, ko so budni, je za operaterje napornejši. "A smo hkrati tudi bolj pomirjeni, saj bo pacient, ki med operacijo lahko govori, tudi dalje zagotovo dobro okreval," kažejo izkušnje nevrokirurga. Elektrode, ki jih ima bolnik nameščene po telesu, so povezane – poenostavljeno rečeno – s preizkusnim tipalom, nekakšno paličico, s katero kirurg preizkuša, kaj bi odstranitev nekega delčka pomenila za delovanje možganov.

Na ta način možgane "mapirajo" oz. simbolično izrišejo zemljevid različnih območij, ki so odgovorna za različne funkcije. Tipalo morajo držati pod natančno zapovedanim kotom, saj le tako lahko natančno določijo, kakšni rezi pri odstranitvi tumorja so še varni. Pri tem opazujejo, kako se odziva bolnik v budnem stanju, tudi s tem, kako odgovarja na različna vprašanja. In trenutka, ko ga besede niso več ubogale, se spominja tudi Uroš Andrlon: "Dr. Kozorogova je nosila tako čepico z vzorcem Batmana, ko je vprašala, kaj nosi na glavi, sem namesto Batman rekel Barman. In takrat so vedeli, da so že na področju govora in da veliko več ne smejo posegati. Jaz na primer tega nisem vedel, ker so se možgani malo igrali z menoj, ampak so pa oni vedeli, koliko je ura."

"Ste že slišali tistega o ...?"

Nevrologinja Ninna Kozorog, ki poleg dela nevromonitorerke možganskih in živčnih funkcij opravlja tudi delo vodnice bolnika skozi postopek operacije, potek te seveda objektivneje pozna od samega pacienta: "Najpomembneje je, da nam bolnik stoodstotno zaupa in sledi navodilom. Običajno se dogovorimo, da posluša le moj glas, saj je v operacijski sicer veliko zvokov in glasov operaterjev, anestezistov, inštrumentark. Izkušnje kažejo, da je najbolj zoprn dela zanje vrtanje v lobanjo, saj je občutek podoben, kot bi se je lotili s pnevmatskim kladivom, le da brez bolečin. Nekoliko podobno kot pri zobozdravniku. Marsikatero glasbo po njihovem izboru smo že poslušali v tem času in se pogovarjali, tudi o šalah."

Ste že slišali tistega, ki ga je med operacijo mariborski ekipi povedal Uroš Andrlon? "Če si na korono pozitiven v nosu in negativen v riti, potem si baterija," se sliši z videoposnetka, na katerem je videti, kako je Uroševa glava med operacijo vpeta v posebno stojalo.

Če navdušen kolesar ne prepozna obrazov svoje žene in Primoža Rogliča, je to znak za alarm

Tako kot pri sami izbiri primernega pacienta tudi v času priprave na poseg pride psihološka izobrazba dr. Ravnika, saj so prav s pomočjo njegovega znanja sestavili vsakemu pacientu posebej prilagojen način testiranja operirančevih funkcij in sposobnosti med operacijo. "Če testiramo govor, skušamo že pred operacijo najti teme, ki so pacientu ljube in jih obvlada. Budni del operacije namreč lahko traja tudi štiri ure in toliko časa je nemogoče vzdrževati pozornost in ohraniti sodelovanje nekoga zgolj z abecedo ali poštevanko. Padec pozornosti pa bi nam lahko zabrisal klinično sliko," namen prilagojenih in premišljenih testnih nalog, ki jih operiranec rešuje med operacijo tudi na računalniški tablici, razloži nevrologinja. "Ko operiramo desno polovico možganov, je med pomembnimi nalogami tudi preverjanje prepoznave obrazov, saj si ne moremo niti predstavljati, kaj bi za človeka pomenilo, če kar naenkrat ne bi prepoznal obrazov domačih."

Ker povedano zveni težko dojemljivo, moram preveriti pri nevrokirurgu, ali razumem prav in je res mogoče z napačnim rezom koščka možganov odrezati sposobnost prepoznave obrazov? "Lahko," se preprostosti vprašanja nasmeji Ravnik: "Lahko poškodujemo del možganov, ki je zadolžen za to prepoznavo! Mi smo res šli korak naprej od zgolj preverjanja zmožnosti govora med operacijo. To je ena osnovnih funkcij, a z izboljševanjem testov hkrati tudi izboljšujemo način monitoriranja določenih funkcij, kot so prepoznava obrazov, sposobnost načrtovanja, spomin. Vseh teh funkcij ne moreš spremljati, če bolnik ni buden."

Prepoznava obraza je tako uvrščena med testne naloge, ki jih operiranec med operacijo rešuje zato, da se kirurg pravočasno ustavi in preveri, kaj sme odrezati: "Ko navdušen kolesar naenkrat med operacijo ni več prepoznal obraza Primoža Rogliča ali obraza svoje žene, smo vedeli, da se moramo umakniti za nekaj milimetrov."

Patološka navezanost na spremljevalca je znan "zaplet" te operacije

Pa vendar, zakaj operacija ni uspešnejša, če je pacient vse čas buden? Razlog za to, da ga ob koncu uspavajo, je nepričakovano zanimiv: "Ko sem se izobraževala v Gradcu v Avstriji, so me vseskozi opozarjali, da bomo v primeru, če bo pacient ves čas buden, imeli težavo z navezanostjo pacienta na nevromonitorerja, ki ga spremlja skozi vso operacijo. V dolgih urah operacije se lahko razvije prav patološka navezanost. Zato zadnji del operacije načrtno pacient ni več buden, saj na ta način izbrišemo del spomina na operacijo. Zdaj si večinoma zapomnijo le, katero pijačo so pili med operacijo, morda še, če so jokali, ne zapomnijo pa si večine nesmislov in neumnosti, ki so mi jih povedali," dogajanje strne Ninna Kozorog.

Parfum je lahko sprožilec epileptičnih napadov in spominov na poseg

"Prav tako v operacijsko sobo nikoli ne pridem odišavljena s kakšnim močnim parfumom. Kajti vsaka operacija je za možgane tudi poškodba in mesto poškodb je bolj verjetno tudi mesto sproženja epileptičnih napadov. Vemo namreč, da so lahko močni vonji eni pomembnejših sprožilcev za epileptične napade, pa tudi, da se lahko vonj tega parfuma 'zapiše' v nekem nezavednem delu. In se v primeru, če bolnik pozneje kje zavoha ta parfum, vrnejo tudi (neprijetni) spomini na poseg. Mi pa si ne želimo, da bi nekdo naslednjih deset let ponoči sanjal o tej operaciji. In po tem, ko se je eden od pacientov prav patološko navezal name, nam je zelo koristilo psihološko znanje doc. dr. Ravnika, da smo znali odpraviti to težavo že z načinom izvedbe operacije."

S polivanjem hladne tekočine mogoče preprečiti epileptični napad

Med samo operacijo se izvajalci posega najbolj bojijo epileptičnih napadov, ki jih nevromonitorer sicer lahko napove in jih operater lahko močno ublaži s polivanjem možganov s hladno tekočino. In pa paničnih napadov. Ninna Kozorog se v kožo operirancev zlahka vživi: "Izjemno spoštujem vsakogar, ki se odloči za to vrsto operacije. Če si predstavljate: glavo imate dolge ure trdno vpeto v t. i. špice, roke in noge lahko premikate, ne vidite, kaj točno se za vami dogaja in vse to daje bolnikom klavstrofobičen občutek. Prav zato skušamo pacienta toliko zaposliti z zanimivim testiranjem, da nima niti možnosti, da bi pomislil na panični napad."

Brez zmožnosti govora ugasne tudi zmožnost načrtovanja

A ves ta trud, dodaten napor in tudi tveganja so vredna, če pacientu s tem ohranijo tako pomembno funkcijo, kot je denimo govor. Ta je namreč pomemben ne le zaradi komunikacije, mimogrede spomni nevrokirurg in nevropsiholog Ravnik: "Govor je vaš način ne le razmišljanja in izražanja, pač pa tudi načrtovanja: ko neko dejavnost načrtujete, jo v mislih spremljate z govorom. Predstavljajte si, da vam je to odvzeto! Če to poškodujete, je temu primerno večja tudi vaša invalidnost, s tem pa je tudi okrevanje bistveno težje."

Je pa v uteho, da so možgani le izjemno plastičen organ, pod določenimi pogoji sposoben neverjetnega prilagajanja, tolaži nevrokirurg: "V primeru, da gre za benigen tumor, ima bolnik čas za okrevanje. Možgani so plastičen organ in čeprav okrevanje ne poteka hitro, ima bolnik možnost, da se funkcije povrnejo. Pri tem je bistvena tudi starost bolnika – mlajši bodo na dolgi rok praviloma dobro okrevali."

Khm, khm – se možgani zašijejo?

In zdaj, ko je tumor odstranjen, pacient pa znova uspavan, skupaj z nevrokirurgom končajmo to navidezno kraniotomijo v budnem stanju še z enim gospodinjskim vprašanjem, pri katerem Ravnik težko zadržuje smeh: "Možgani se ne šivajo, šiva se vse, razen možganov. Šiva se možganska ovojnica, potem se nazaj pritrdi lobanjska kost, nato se šiva mišica, podkožje in koža."

Nevrologinja mojemu gospodinjskemu vprašanju doda še bolj gospodinjski opis: "Čeprav sem nevrologinja, si pred prihodom na nevropatologijo nisem znala dobro predstavljati, kako so videti možgani v živo. Zdaj morda lahko pomagam z opisom, da so videti kot povečano orehovo jedrce, ki ima podobno strukturo kot sir tofu, morda še nekoliko mehkejšo." In ta "tofu" ima k sreči sposobnost, da njegov preostali del prevzame del opravil poškodovanega dela. In še nekaj je tolažilno, doda Ravnik: "Možgani ne bolijo, zato lahko operiramo bolnika v budnem stanju."

Vsaj za tretjino boljše preživetje

Kraniotomija v budnem stanju sodi med zahtevnejše posege v nevrokirurgiji, zahteva izjemno timsko delo izvrstnih anesteziologov, nevrokirurgov, nevromonitorerja in pomožnega osebja. Teh operacij v budnem stanju kljub naštetim prednostim ne izvajajo na mlajših otrocih, tudi na mladostnikih izredno redko, prav tako so med posebej tveganimi pacienti nosečnice, saj bi monitoriranje lahko sprožilo prezgoden porod.

Večinoma se v budnem stanju operirajo maligni, torej rakavi tumorji, zato pomeni vsak milimeter in košček, ki ostane v možganih, toliko večjo nevarnost, da se razvije v nov, morda usodnejši tumor. Nemogoče je natančno oceniti, za koliko operacija v budnem stanju z monitoringom, ki omogoča najnatančnejšo in najtemeljitejšo odstranitev takega tumorja, podaljša preživetje v primerjavi s klasično operacijo, pri kateri teh dveh elementov ne bi imeli, je stvaren nevrokirurg Janez Ravnik: "Nerad vam zaupam ta podatek, morda ga raje povem v odstotkih. Dosežemo trideset ali štirideset odstotkov boljše preživetje, a ne bom tega ovrednotil ne v mesecih ne v letih."

Nihče še ni obžaloval te odločitve

V dobrih dveh letih, kar v mariborskem UKC-ju potekajo operacije možganskih tumorjev v budnem stanju, je izkušnje nabrala celotna ekipa, ki se je prej izobraževala na različnih koncih sveta, nabrale pa so se tudi izkušnje pacientov, tudi dolgoročnejše: "Pred vsako možgansko operacijo je bolnik do neke mere prestrašen, kar je povsem razumljivo. Skrbi ga, da bi šlo kaj narobe, da bi prišlo do invalidnosti. A kaže se, da imajo tisti, ki operacijo opravijo v budnem stanju, večji občutek neke navidezne kontrole, da vedo, kaj se z njimi dogaja in da bi vedeli, če bi šlo kaj narobe. Predvsem pa vedo, da gre vse prav. In do zdaj nismo imeli bolnika, ki bi obžaloval, da se je za to določil. Bi se pa rad zahvalil vsem bolnikom, ki so bili sposobni tega sodelovanja," je hvaležen Ravnik.

Če bi mi rekli, da bom v operacijski, bi vam napisala napotnico za psihiatrijo

A ne glede na to, za kakšne vrste tumor gre, je vsaka operacija glave, vsakič znova, četudi več kot tisočič, vse prej kot ležerna rutinska operacija: "Vsaka operacija možganskega tumorja mi je izziv brez izjeme. Verjetno je zame stresnejša operacija otrok, a izziv je prav vsaka," je nedvoumen vodja mariborskih nevrokirurgov.

In možgani, to povečano orehovo jedrce v teksturi sira tofu, ki navdušuje že, ko je varno shranjeno pod lobanjo, se razprto in ranljivo pod kirurgovimi rokami vsakič znova prelevi v neverjeten čudež: "Če sem povsem iskrena, bi vam pred desetimi leti na vprašanje, ali bom kdaj zaposlena na nevrokirurgiji, takoj napisala napotnico za psihiatrijo, saj sem na vsakih drugih vajah kolabirala," se pošali Ninna Kozorog. "In mislim, da se ne bom nikoli povsem navadila na to, da imam nekaj centimetrov pred svojimi očmi monitor z razgaljenimi možgani. Nikoli tudi ne bom pozabila trenutka, ko sem prvič videla, kako neverjetno nabreknejo možgani med epileptičnim napadom med operacijo. Zame je to najbolj fascinanten organ, ne nazadnje sem tudi zato nevrologinja, in to je povsem drugačen pogled nanje."

V to se zaljubiš!

Čeprav ima za seboj na tisoče operacij, tisoče kraniotomij in tisoče rezov v možgane, rez v ta izjemno občutljiv osrednji procesor našega telesa nikoli ne mine brez strahospoštovanja in občudovanja, je odkrit izkušeni nevrokirurg: "Seveda, vedno! Možgani so fascinanten organ, do katerega je vedno treba imeti spoštovanje, in me vedno znova fascinirajo." In z neprikritim in iskrenim navdušenjem doda: "Ko enkrat vidiš, kako je to videti v živo, veste, v to se zaljubiš! To je nekaj tako neverjetnega! In ko veš, da boš pomagal bolniku, je pa še bolj neverjetno!"