Njegova življenjska pot se bere kot filmska zgodba, v kateri junak z neizmerno voljo in osrdotočenostjo uresniči svoje na videz skorajda neuresničljive cilje. Leta 1955 v Kopru rojen Gregorič, doma iz Prvačine pri Novi Gorici, je danes izjemen in spoštovan srčni kirurg, njegovo ime pa se je v širši javnosti – v strokovni javnosti je že desetletja cenjeno – znova pojavilo, ko je postal vodja projektnega sveta za otroško srčno kirurgijo, vodil pa bo tudi novi center za zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi napakami, ki naj bi kot samostojni zavod začel delovati maja prihodnje leto.
Želja po kirurgiji se je razvila že med študijem na medicinski fakulteti. "Prvič, ko sem prišel v operacijsko dvorano, sem vedel, da je to to. Da me veseli kirurgija, da je to akcija, da so rezultati takoj po opravljenem delu, in to me je veselilo," se svojih začetkov v dokumentarnem filmu spominja Gregorič. Po končani medicinski fakulteti je šel v Novo Gorico na stažiranje, potem je kot splošni zdravnik leto dni delal v Kanalu ob Soči in se vrnil v Novo Gorico na specializacijo iz kirurgije. Takrat se je seznanil z možnostjo izpopolnjevanja iz kirurgije na kardiovaskularnem oddelku v Houstonu. Dobiti specializacijo iz kardiovaskularne kirurgije v Sloveniji je bilo namreč izjemno težko, vsa mesta so bila že za več let naprej polna. "Razmišljal sem, da če grem v tujino za šest mesecev na dodatno izpolnjevanje, bom dobil dobra priporočilna pisma, mogoče se bom tudi nekje izkazal in bodo možnosti za specializacijo iz kardiokirurgije v Ljubljani."

Tako ga je pot pri 29 letih vodila čez lužo, kjer pa ni ostal le pol leta. A pot ni bila lahka, prvega pol leta je delal kot kirurški asistent brez kakršnih koli kompetenc, izpita, nostrifikacije. To še ni bilo vse, prva štiri leta je namreč delal brez plačila. "Brez kakršnega koli plačila, vse na stroške oz. ob podpori domačih in svojcev. V tem času smo delali od jutra do večera, od 6.30 do 21., 22. ure zvečer, tudi ob sobotah, v nedeljo pa nekje do polovice dneva. Ker sem se odločil, da ostanem, sem želel in sem se pri sebi odločil, da pač ne glede na to, kako naporno je, in ne glede na to, kako dolgi so dnevi, moram pač delati več kot drugi. Prihajati v službo prej kot drugi in oditi za njimi." Po štirih letih je opravil nostrifikacijo in kljub pičlim možnostim dobil specializacijo iz splošne kirurgije na Univerzi v Teksasu, ki jo je namesto v petih opravil v štirih letih. Potem je dobil še specializacijo iz kardiokirurgije na isti univerzi, kjer se je pridružil Cooleyjevi ekipi (Cooley je bil pionir srčne kirurgije).

Prva zaposlitev pri 43 letih
"Prvo zaposlitev kot specialist kardiotorakalne kirurgije sem dobil, ko sem bil star 43 let," pove skorajda neverjetno dejstvo. Kot pravi, ga je nenehno vodila želja po odličnosti. "Ko sem postal specializant iz kardiokirurgije, je bilo zame pomembno – čeprav sem imel občutek, da je moja tehnika v redu – ne da je v redu, ampak da postane moja tehnika boljša od drugih. Zato sem skoraj dve leti na začetku specializacije po tem, ko sem zvečer prihajal domov, iz bolnišnice prinašal material, ki je ostal od operativnih posegov, v trgovino sem šel celo kupit živalska srca, in delal. Več delaš, boljši postaneš," razloži svoje delovno prepričanje. V teksaškem srčnem inštitutu je delal 28 let, in sicer se je posvečal obravnavi pacientov s hudim srčnim popuščanjem in mehanično srčno podporo ter transplantacijo srca, sodeloval pa je tudi na raziskovalnem področju in pisal strokovne članke. Leta 2012 je dobil ponudbo z Univerze v Teksasu, kjer je s kolegi v univerzitetni bolnišnici ustanovil nov oddelek za srčno popuščanje. "Praktično iz nič smo začeli postavljati center za končno srčno popuščanje in transplantacijo srca," se v dokumentarnem filmu spominja Gregorič. Že v prvem letu so opravili 35 presaditev srca, danes pa so s 50 presaditvami na leto med petimi najboljšimi odstotki po številu operativnih posegov, kar zadeva presaditev srca.
Utečeno sodelovanje s slovenskimi zdravniki in študenti
Zelo pomemben del njegovega poklicnega udejstvovanja je že od nekdaj tudi sodelovanje s študenti. Že sam si je kot študent v takrat relativno zaprti Jugoslaviji želel večjega pretoka informacij. "Ko sem prvič prišel v Ameriko leta 1984, sem že začel razmišljati, ali je kakšna želja s strani medicinske fakultete ali študentov, da pridejo v Ameriko, da vidijo, kako deluje taka ogromna institucija, kot je teksaški srčni inštitut." Konec 90. let so se občasna gostovanja študentov spremenila v formalno dogovorjeno izpopolnjevanje, ki so se ga od tedaj udeležili številni slovenski študenti medicine. "Sodelovanje se še širi, mislim, da je možno še bolje sodelovati in še več doseči. Iz majhnih obiskov je to prešlo v intenzivno sodelovanje, ki deluje, ves čas so tu tudi ljudje in zdravniki iz Slovenije in drugih držav nekdanje Jugoslavije."

Orisa njegove poklicne poti, neločljivo povezane s teksaškim medicinskim centrom in teksaškim srčnim inštitutom, ki deluje znotraj njega, se je lotila Anja Čuček. Kot pravi, je med preučevanjem zdravstvenih sistemov za snemanje dokumentarnih filmov o demenci, multipli sklerozi in Parkinsonovi bolezni za serijo Zdravje Slovencev odkrila močen vpliv teksaškega medicinskega centra na razvoj slovenske medicine. "Številni zdravniki, specialisti, ki zasedajo tudi vodilne položaje v slovenskih bolnišnicah, so vsaj nekaj časa svoje znanje izpopolnjevali v TMC-ju. Pa ne le slovenski! V tem največjem medicinskem kompleksu na svetu dnevno premikajo meje na področju preventive, zdravljenja, skrbi za paciente, podpore družini … In ko sem izvedela, da je tam uspešen tudi slovenski srčni kirurg dr. Gregorič, sem v uredništvu izrazila željo, da bi pripravila dokumentarni film o TMC-ju in Gregoriču."
Snemanje je trajalo teden dni
Tako sta se letos poleti s snemalcem Sašem Novakom odpravila v Houston, kjer sta bila teden dni skorajda Gregoričeva senca. "Tako sva spoznala številne sodelavce, tekmece, prijatelje, znance in tudi njegovega mentorja. Žal mi je le, da nisva prišla v Houston vsaj leto dni prej, da bi lahko spoznala tudi pionirja srčne kirurgije dr. Dentona Cooleya, ki je močno zaznamoval Gregoričevo življenje in kariero," pojasnjuje avtorica dvodelnega dokumentarnega filma.

Za največji izziv pri dokumentarnem film se je izkazal bogat material, ki ga je bilo potrebno strniti v 25 minut. "Kako vso bogato zgodovino, dosežke in značaj strniti v 25 minut? Na srečo so mi v uredništvu prisluhnili in potrdili dve dokumentarni oddaji, ki sem ju naslovila z mantrama dr. Gregoriča – Neuspeh ne pride v poštev in Meja je samo nebo," pojasnjuje Čučkova. Samo snemanje je bilo zahtevno že zaradi vremena: med snemanjem je bilo 40 stopinj, vlaga pa 90-odstotna, zato ni presenečenje, da sta bila vesela, da sta cel dan preživela pod klimo na kliniki in v avtu. Še dodaten izziv je bilo dejstvo, da sta bila sama za vse, poleg novinarke in snemalca sta bila še v vlogi režiserja, osvetljevalca, asistenta in tonskega tehnika. A po vseh peripetijah je dvodelni film zdaj pripravljen in zadovljstvo upravičeno veliko. "Vesela sem, da gresta oddaji na spored zdaj, ko se odvijajo stvari v zvezi z otroško srčno kirurgijo," še dodaja avtorica.