September, svetovni mesec Alzheimerjeve bolezni, letos poteka pod geslom "Nikoli prezgodaj, nikoli prepozno", pri tem pa poudarja proaktivno vedenje in življenjski slog, ki zmanjšata tveganje za demenco.

Profesor Nicolaas Bohnen (Univerza v Michiganu) se na svoji raziskovalni poti zlasti posveča Parkinsonovi bolezni, Alzheimerjevi bolezni in obliki demence, o kateri manjkrat govorimo – demenci z Lewyjevimi telesci. Pri raziskavah sodeluje tudi z ekipo v Sloveniji.

V Sloveniji je leta 2021 z demenco živela petina prebivalcev, starih 65 let ali več, dobrih pet odstotkov pa je bilo starejših od 80 let. Leta 2030 se bo po napovedih stroke z demenco spoprijemala že četrtina prebivalcev, starih 65 let in in skoraj sedem odstotkov v starosti nad 80 let.

Bohnen je bil gost Intervjuja na Prvem.

So vas možgani že od nekdaj zanimali?
Nevrologija je bila zares moja prva izbira. Ko sem končal študij medicine, sem že vedel, da želim raziskovati možgane. Prihajam iz Nizozemske, tam sem po opravljeni diplomi opravil štiriletni doktorat iz nevroznanosti na univerzi v Maastrichtu na jugu države. Po doktoratu sem dobil priložnost, da grem v Združene države Amerike.

To pa je bil seveda tudi prehod v drugačno raziskovalno in življenjsko okolje. Kaj je to pomenilo za vas?
Združene države Amerike so drugačne. Takole bom rekel: če imaš rad izzive in si v to pripravljen vložiti trud in energijo, boš nagrajen. Gre pa za okolje, v katerem je tveganje, povezano s tem, veliko. Če ti gre dobro, je super, če ti ne gre, pa ni milosti (smeh).

Pa ko sva že pri tem, kako ves ta stres, s katerim se kosamo v življenju, vpliva na zdravje možganov?
To je postalo tema mojega raziskovanja. Kar je zanimivo pri Parkinsonovi in celo pri Alzheimerjevi bolezni, je, da je vse to zelo pomembno zame, za vas in za vaše bralke in bralce, kajti statistika nam ni v prid. Če imaš to razkošje, da preživiš do osemdesetega leta starosti, boš imel kar 60-odstotno možnost, da zboliš za Parkinsonovo boleznijo, demenco z Lewyjevimi telesci ali pa Alzheimerjevo boleznijo. Statistično je torej verjetneje, da bomo to dobili, kot da ne bomo. Klinične študije že kažejo, da razvoj Parkinsonove bolezni ali Alzheimerjeve bolezni ni le smola oziroma nesrečna biološka usoda, kot kakšen Damoklejev meč, na katero nimamo nobenega vpliva. Tukaj se odpira vse več debat in recimo Alzheimerjevo bolezen vidim bolj kot motnjo življenjskega sloga, ne nesrečno usodo zaradi biologije. Pri tem so izjema mladi ljudje, ki zbolijo zaradi genetike. Obravnaval sem že bolnike s Parkinsonovo in Alzheimerjevo boleznijo, ki so bili takrat v dvajsetih letih. Tudi v mladih družinah z majhnimi otroki se je zgodilo, da je eden izmed staršev na primer zbolel za Parkinsonovo boleznijo ali postal dementen. To pa je vseeno razmeroma redko, saj se večina Parkinsonovih in Alzheimerjevih bolezni pojavi po 65. letu.

Alzheimerjevo bolezen pozna večina, manjkrat pa slišimo za demenco z Lewyjevimi telesci. Povedali ste mi, da med njima obstaja kar nekaj podobnosti, pa tudi razlik in da obstaja veliko podobnosti med demenco z Lewyjevimi telesci in Parkinsonovo boleznijo. Ampak če vemo, da se pri Alzheimerjevi bolezni kopičita dve beljakovini – tau in amiloid – v možganskih celicah in med njimi, kako pa je pri demenci z Lewyjevimi telesci?
Omenili ste beljakovine, ki se po navadi pojavijo v možganih. Pri demenci z Lewyjevimi telesci se ta beljakovina imenuje alfa-sinuklein. Izmerimo jo lahko tako, da vzamemo vzorec iz hrbtenjače, ali pa z biopsijo možganov, a je to seveda precej invazivno, čeprav je igla zelo tanka. Dobra novica je, da lahko zdaj diagnozo postavimo tudi z biopsijo kože, in to kar natančno. Poseg je preprost. Odščipnemo tri milimetre in zalepimo, brez šivov. Potem vzorec pošljemo v analizo in ugotovimo, ali je navzoč alfa-sinuklein; ta nam pokaže, da gre za demenco z Lewyjevimi telesci.

Pravite, da sta Parkinsonova bolezen in demenca z Lewyjevimi telesci zelo povezani. Kaj imata skupnega in po čem se razlikujeta?
Zastavili ste odlično vprašanje, pa hkrati tudi tisto, pri katerem je odgovor še najbolj zmeden. Celo zame kot nevrologa in nevroznanstvenika postajajo definicije težavne. Klinične definicije namreč niso dovolj natančne. In če potem vse to povem bolnikom in rečem Parkinsova bolezen in demenca z Lewyjevimi telesci, se lahko zmedejo in ne vedo več, kaj je Alzheimerjeva, kaj Parkinsonova bolezen in kaj tip demence, o katerem govoriva. Potem brskajo po medmrežju in so še bolj zmedeni. Jaz potem to kar združim in rečem, da je demenca z Lewyjevimi telesci, saj imamo Lewyjeva telesca in alfa-sinuklein v možganih, koži in drugih delih telesa. Vse telo to zajame. Gre za nevrološko bolezen, ki prizadene tudi avtonomni živčni sistem v trebuhu, notranje organe, kožo, živce, ki gredo do srca, celo komuniciranje med živci in mišicami. Zato to ni samo nekaj, kar se dogaja med našimi ušesi, ampak gre od prstov na nogah do vrha glave.

Priznam, diagnostika z odščipnjenim koščkom kože se mi zdi neverjetna! Najbrž pa gre tudi tu vse v smeri čim hitrejše diagnostike.
Drži. Beljakovine, o katerih sva govorila, in Lewyjeva telesca se ne pojavijo kar čez noč. Če nekdo razvije Alzheimerjevo bolezen pri 75 letih, je ta posameznik lahko dolgo normalno živel, čeprav so se v možganih kopičile beljakovine. To se je lahko začelo dogajati dvajset let prej, preden so se pojavili simptomi. Faza med 55. in 65. letom je asimptomatska amiloidna bolezen, v drugi polovici šestdesetih pa lahko postopoma začneš pozabljati, a se ti zdi, da to ni nič nenavadnega, in pripisuješ staranju. Testi lahko takrat tudi še ne pokažejo nič posebnega, in rečejo ti, da ne skrbi. Ampak mene skrbi, saj se lahko iz tega razvije demenca. Tako, vidite, to so faze, demenca se torej razvija precej dolgo.

Diagnostika omogoča, da dandanes genetske spremembe odkrijete že zelo zgodaj, ampak pri tem se postavlja tudi cel kup etičnih vprašanj. Kdaj nekomu povedati, da bo po vsej verjetnosti nekoč zbolel …
Pri raziskavah seveda potrebujemo privolitev udeležencev, povemo jim tudi, da rezultatov ne bomo razkrili. Etično vprašanje se odpira pri tem, kako zgodaj je dobro vedeti, da bomo razvili to bolezen, saj je to lahko velikansko breme. Si predstavljate, komaj prideš dobro na svet, pa ti že povemo, da boš v starosti razvil demenco. To ni etično, še posebno dokler tega ne moremo preprečiti. Če pa lahko, je etično ravno nasprotno. To pomeni, da tem ljudem povemo: "Nočem te strašiti, ampak moram ti povedati, zato da lahko kaj naredimo!" Če tega ne želijo slišati, se seveda ustavimo, lahko pa poskusimo znova, ko odrastejo.

Nekaj ste že povedali o raziskavah možganov po smrti, koliko raziskav pa že lahko naredite, kot pravite, "in vivo", to pomeni na možganih osebe, ki je še živa?
To je moje področje. Izvajamo tako imenovano slikanje PET za beta amiloid, tau in tudi dopamin pri Parkinsonovi bolezni. Nimamo še slikanja PET za alfa- sinuklein, imamo pa torej možnost biopsije kože. To področje se razvija izjemno hitro. Imamo tudi krvne teste, ki pokažejo beta amiloid, čez kakšno leto bi nam lahko to v Združenih državah Amerike odobrili tudi za tau. Kaj to pomeni? To pomeni, da niti ne potrebujete slikanja PET, ampak greste preprosto k svojemu zdravniku, on pa vas napoti na odvzem krvi. Poleg glukoze, holesterola in diabetesa lahko obkljuka še krvni test za Alzheimerjevo bolezen, če nas to skrbi. In še preden se pojavi kakršen koli simptom, imamo lahko ta podatek. To storiš, če posameznik ve ‒ recimo, obstaja družinska zgodovina anamneze ali ga hudo skrbi. V zadnjih devetih mesecih smo v ZDA imeli prvo odobreno zdravilo proti amiloidu. Prej ga prejmeš, učinkovitejše je. Zato je seveda dobro, da greš k zdravniku čim prej in preprečiš škodo, ki potihoma nastaja v možganih.

Seveda tudi o učinkovitosti zdravil še ni čisto jasne in enoznačne slike. Omenjate krvne teste. Je mogoče, da pokažejo vsebnost beta amiloida, pa se demenca ne razvije?
To se lahko zgodi. Če recimo pri 55-ih narediš te teste in ugotoviš, da bo oseba pri 65 letih dobila demenco, lahko že prej umre zaradi raka ali drugih razlogov. Seveda to pomeni, da najbrž ne bo imela simptomov demence. A če živiš dovolj dolgo in ne umreš zaradi vaskularnih bolezni, kapi, srčnega napada, sladkorne bolezni, boš najbrž dobil Alzheimerjevo bolezen. Ob tem bi omenil še izobrazbo. Pokazalo se je, da više si izobražen, dlje lahko živiš, čeprav se v tvojih možganih kopičita amiloid in tau, ker imaš v možganih rezervo, zalogo. Tudi to, da človek, tako kot midva, govori več jezikov, lahko zamakne demenco za kakšna tri, štiri leta v primeri z nekom, ki ima enako količino beljakovin, pa ne govori tujih jezikov. To je pomembno tudi za mlade generacije. Tukaj pri vas, v Sloveniji, me navdušuje, kako dobro vsi, tudi mladi, govorijo angleško. To lahko torej za nekaj let odloži Alzheimerjevo bolezen in prinese nekaj več kakovostnih let življenja. Podobno je z drugo vrsto dejavnosti, ki stimulira naše možgane, socialno, intelektualno in tako naprej. Zato moramo storiti čim več za to; saj nič ne stane, ampak pomaga.

V okviru poletnega obiska in gostovanja na poletni šoli TwinBrain v Piranu ste kot osrednji gost predavali o nevrološki podstati nestabilnosti pri Parkinsonovi bolezni. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Ko govorimo o Parkinsonovi bolezni, so ključne celice, ki so poškodovane oziroma izgubljene, celice dopamina. To prinese počasnost pri gibanju, počasnost pri hoji, čez nekaj let tudi težave z ravnotežjem in s tem padce. Recimo, da se hočeš obrniti, pa tvoje noge kar "»zmrznejo", to tudi lahko povzroči padec. In ko se ljudem začne to dogajati, jih postane tako strah hoje, da se komaj kaj premikajo. Sedijo in ne počnejo ničesar, to pa pomeni, da tudi mišice počasi uplahnejo in izgubijo svojo funkcijo. To je potem res žalosten konec življenja. Zdravila v prvih petih letih pri tem naredijo veliko dobrega, ampak ko se "medeni tedni" končajo, po petih letih, imajo sicer še dobre učinke, ne morejo pa več preprečiti padca in zamrznitev v gibanju.

Ob tem pa se pojavi še demenca, tudi ta je odporna proti zdravilom. Mene zanima, kaj se zgodi, ko se ljudje nehajo odzivati na zdravila, ki jim rečemo L- dopa, in o tem sem govoril na predavanju v Piranu.

Vseeno bi še malo pokukala v naše možgane. Kaj se zgodi v njih, ko človek otrpne, ko pride do teh zamrznitev pri Parkinsonovi bolezni?
To je odlično vprašanje, na katero znanstveniki še nimajo odgovora. Veliko je hipotez o tem. V možganih upada količina živčnih prenašalcev, nevrotransmitorjev. Dopamin upada, prav tako acetilholin, serotonin in tako naprej. En nevrotransmitor pa se poveča. To je gaba. Ta nima stimulatornega, ampak zaviralni učinek v naših možganih. Dozdeva se nam, da se zgodi prav to. Ko je gabe preveč, zavira program, ki se prižge v možganih, ko hodimo, zato zavre tudi stopala, in ta se prilepijo na tla. Moj kolega, Slovenec, prof. dr. Uroš Marušič, je na tem področju eden vodilnih strokovnjakov na svetu v proučevanju dogajanja z EEG. Ugotovil je, da nastanejo spremembe električnih signalov v posameznih možganskih regijah, zato ljudje nehajo hoditi.

Torej, vsi ti novi vpogledi, rezultati in študije nam pomagajo bolje razumeti in tudi bolje zdraviti vse to, o čemer se pogovarjava?
Taka je celotna ideja. Za katero koli molekulo živčnih prenašalcev lahko izdelajo zdravilo, ki ga potem damo bolniku. To torej počnemo. Zasluge pa grejo razvoju in novim odkritjem profesorja Uroša Marušiča tukaj v Kopru, s katerim sodelujem. Kaj želimo? Želimo uporabiti EEG, ki bi nas opozoril, še preden bi pri ljudeh s Parkinsonovo boleznijo prišlo do zamrznitev v gibanju. Torej, neko opozorilo, že nekaj korakov prej in potem intervencija, pomoč. To bi omogočilo, da bi človek lahko še naprej hodil. Jaz nisem strokovnjak za področje EEG-ja, zato vam moram povedati, da se veliko učim od slovenskega strokovnjaka, prof. Marušiča.

Nam lahko poveste kaj več tudi o svojem laboratoriju, Michiganu?
V mojem laboratoriju delamo zelo podrobne klinične preiskave in klinične preiskave motorike. To počnemo, ko bolniki ne jemljejo dopaminskih zdravil, ko so res zelo togi v gibanju in hodijo počasi, da ugotovimo, kaj se dogaja. Potem vpeljemo zdravljenje in spet raziskujemo. Imamo poseben laboratorij, z napravami, senzorji, ki to omogočajo.

Uporabljamo tudi nevropsihološke teste in različne vprašalnike, v katerih sprašujemo posameznike o kakovosti življenja. Koliko spijo, kako se počutijo, so morda depresivni, občutijo tesnobo ali pomanjkanje motivacije. Vprašamo jih tudi, koliko časa dnevno presedijo ter ali se bojijo padcev. Gre torej za celodnevno testiranje.

Preiskovanci, stari sedemdeset, osemdeset let, pridejo za ves dan. Začnemo ob devetih zjutraj, potem pa to z odmori traja do petih popoldne. Včasih se morajo vrniti tudi naslednji dan. Ko opravijo, jih pošljemo na slikanje v univerzitetno bolnišnico, na skeniranje MRI in PET, na ugotavljanje amiloida beta, taua in alfa sinukleina iz biopsije kože.

Zanima nas tudi, kako delujejo doma. Zanima nas njihova telesna dejavnost, zato jim damo sledilnik, ki nam pove, koliko korakov naredijo in koliko časa sedijo doma.

Zanima nas tudi njihov sladkor v krvi. Imamo kontinuirane glukozne merilce, s katerimi lahko na vsakih pet minut deset dni merimo ravni glukoze v telesu, saj je sladkorna bolezen velik dejavnik tveganja za poslabšanje Parkinsonove bolezni in celo za Alzheimerjevo bolezen.
In morda je sladkorna bolezen ena izmed tistih stvari v načinu življenja, ki je v resnici lahko terapevtska tarča za nas, da upočasnimo Alzheimerjevo in Parkinsonovo bolezen.

Po teh testih in preiskavah pa pridejo na vrsto intervencije, ki lahko zajemajo nova zdravila. Zelo nas zanima, kaj storiti, če ljudje razvijejo prediabetes ali sladkorno bolezen, ker vemo, da to ni dobro za vaše možgane, če imate Alzheimerjevo bolezen ali Parkinsonovo bolezen. Torej, namesto da bi imeli sladkor kot gorivo za svoje možgane in mišice, želimo ponuditi alternativno gorivo, imenovano ketoni. Kot ljudje včasih delajo, kar imenujemo keto dieta, da uživajo maščobe. No, pri nas niso na dieti, preprosto jim damo dodatke, zaradi katerih se začnejo tvoriti ketoni v možganih, krvi in mišicah.

Potem imamo študije, kjer uporabljamo nevrostimulacijo, draženje možganov. Ne gre za globoko možgansko stimulacijo, ampak uporabljamo neinvazivno, recimo vagusnega živca. To je živec, ki uravnava delovanje notranjih organov, tudi črevesja. Vzdražimo ga lahko prek kože s pomočjo električnih dražljajev. To lahko ljudje naredijo tudi doma. Prav tako lahko doma vzdražijo center za ravnotežje.

Torej je veliko stvari, ki jih lahko neinvazivno naredimo za ljudi s Parkinsonovo boleznijo, in to v domačem okolju. Po recimo kakšnih štirih tednih se ponovno srečamo. Ponovimo vse teste in natanko ugotovimo, kateri simptom se izboljša in kateri ne, morda se katerih izmed simptomov celo poslabša.

Ocenimo, ali je katera izmed intervencij koristna. In če je koristna, bomo izvedli še več študij, naš končni cilj pa je, da prejmemo odobritev za novo zdravljenje za ljudi s Parkinsonovo boleznijo, da zdravimo hojo, ravnotežje, padce, demenco.

Omenili ste, kako pomembno je za nas, da imamo kognitivno zalogo in da poskrbimo za zdravo dieto, in kako pomembno je, kaj jemo. Kaj pa spanje? Kako je s spanjem?
Ko ugotovim, da pri nekom obstaja tveganje za razvoj demence, Parkinsonove bolezni ali Alzheimerjeve bolezni, mu še ni treba dajati nobenih zdravil. Še vedno lahko povsem normalno deluje, lahko je brez simptomov. Dam pa mu tri nasvete.

Prvič, rečem jim, da morajo postati bolj angažirani pri telesni vadbi. To pomeni, da vadite vsako jutro, takoj ko se zbudite, vsako jutro, ves teden, brez izjeme. Ne prelagajte na večer. Vsak dan, brez izjeme.

Drugič, pomembna je prehrana. V Sloveniji imate srečo z mediteransko prehrano, ki bi jo želel imeti v Združenih državah, kjer, po pravici povedano, jemo veliko nezdrave hrane. Jaz je sicer ne jem, ampak veliko ljudi to počne.

In tretja stvar je spanje. Spanje je izjemno pomembno. Beljakovine, ki se začnejo kopičiti v možganih, kot so amiloid in tau in alfa sinuklein, niso beljakovine, ki bi bile tuje našemu telesu. Medtem ko se z vami pogovarjam, proizvajam eno teh amiloidnih beljakovin v svojih možganih. To je normalna funkcija razmišljanja in miselne dejavnosti. Torej, ko sem ves dan miselno aktiven, proizvajam vedno več molekul beta amiloida. Težava z možgani je, da v njih ni bezgavk, kot v drugih organih. Bezgavke in limfatični kanali so sistem odstranjevanja odpadkov. To je naš tedenski smetarski tovornjak, ki pobira smeti iz vseh domov in nato odstrani vaše smeti. Ampak možgani tega nimajo. Beta amiloid se ob koncu dneva torej tam zadrži. In bolj ko ste mentalno aktivni ali dlje, ko se gibate, bolj opazite, da se ob koncu dneva počutite počasnejši, utrujeni. To je eden izmed razlogov, da se vsi ti odpadni produkti, ne samo beta amiloid, izločajo v tekočinah v možganih in možganom to ne ugaja.

Zakaj torej potrebujemo spanje? Ker nimamo bezgavk in je v možganih zelo malo limfnih kanalov, možgani izločajo odpadne produkte, ko smo v spanju, v različnih fazah spanja. Predvsem pomembni so globoki, upočasnjeni možganski valovi spanja. Možgani se takrat skrčijo za od 15 do 20 odstotkov. Ozek prostor med možgani in lobanjo se takrat razširi za 50 do 60 odstotkov. To je prostor, ki ga skozi dan zaradi vseh aktivnosti zavzemajo možgani.

Takrat pride na vrsto čiščenje, kri torej odplakne vse te snovi, ki pridejo do jeter in ledvic, od tam pa se izločijo.

Naj vam dam primerjavo. Sem iz Nizozemske. V amsterdamskih kanalih trikrat na teden odpirajo vrata proti Severnemu morju, in vsa umazana voda iz kanalov se izpere v Severno morje in tako imajo svežo novo vodo.

Mi to počnemo vsako noč, če spimo. Veliko ljudi pa morda ne spi dobro, morda ima spalno apnejo, pa za to sploh ne vedo. Vsak, ki smrči, ima 50-odstotno možnost, da pride do apneje. Lahko se zgodi, da bodo ljudje s slabo spalno higieno počasi nabirali amiloid v možganih, ker ga ne bodo vsako noč izločali. In to lahko poveča tveganje za Alzheimerjevo bolezen ali recimo demenco z Lewyjevimi telesci.

To je razlog, zakaj je zdravljenje težav s spanjem v srednjih letih tako zelo pomembno. Naj še enkrat ponovim. Telovadba, mediteranska dieta, pri tem poskusite ostati pri zmanjšanem uživanju sladkorja. Tule vidim tudi kar precej prodajaln s sladoledom. To ni mediteranska dieta! (smeh) Torej ob vsem tem poskrbite tudi, da dobro spite. In vse to nič ne stane.

Kako to znanje, ki ga delite z nami, pomaga razumeti motoriko, gibanje ljudi? Danes sem ravno razmišljala, ko sem poslušala vse te fascinantne zgodbe, kako kompleksen je ta proces človeške gibljivosti. Premikamo se, sedimo, prikimavamo in tako naprej …
Res je, to je odlično vprašanje. Če nekoga postavite, da hodi po odprtem prostoru, kjer so tla ravna in ga nihče ne moti, ni živali, nobenih drugih ljudi, ni vetra, ni dežja, potem bo celo človek s Parkinsonovo boleznijo, ki hodi počasi, precej dobro opravil nalogo. Toda to ni resnično življenje. Resnično življenje je, da se sprehajate še z nekom drugim, to pomeni, da govorite in hodite hkrati, in to je na primer že težava za ljudi s Parkinsonovo boleznijo. Če hodijo in govorijo hkrati, je to že dvojna naloga in se upočasnijo. Lahko celo "zmrznejo".
Reciva, da se sprehajate tukaj ob obali, mimo hodijo ljudje s psi, ki skačejo naokoli, morda se kdo obrne k vam, tu so kolesarji … Si predstavljate? Možgani se morajo soočiti s številnimi informacijami. Motorji, pešci, skiroji …

Bolniki s Parkinsonovo boleznijo tega ne zmorejo. Bojijo se padca, izogibanja psom, skrbi jih, lahko jih zagrabi panika, "zmrznejo". Zato pogosto sploh ne hodijo več med ljudi, na sprehode, ker se bojijo padcev. To je preveč za njihove možgane, raje ostanejo doma in se izognejo stresu.

Kaj je vaša velika želja, ko govoriva o vaših raziskavah v bližnji prihodnosti?
Velika želja vsakega raziskovalca, tudi prof. Marušiča in mene je, da se raziskovanje konča z zdravilom za vse bolezni, o katerih sva se pogovarjala, ki bi bilo dostopno za vse ljudi po svetu, ki ga potrebujejo. Da izboljšamo njihovo življenje. To je torej tisto, čemur pravimo "prenos v vsakdanje življenje". Želim si torej, da bi vsaj ena izmed naših študij, in omenil sem jih kar nekaj, privedla do tega zdravila za Alzheimerjevo bolezen in Parkinsonovo bolezen.