Ko je celotna populacija izpostavljena travmatičnim prizorom med pandemijo covida-19, pa naj jih sami doživijo ali opazujejo v medijih, je pričakovati opazno povečanje duševnih stisk, so strokovnjaki ugotavljali že lansko poletje. Na duševno zdravje je vplival že sam nenaden pojav tega nalezljivega virusa, ki je pri mnogih sprožil nenadzorovan strah pred okužbo, drugi pomembni vpliv pa sta imeli dolgotrajna izolacija in odsotnost prej običajnih vsakodnevnih stikov z drugimi ljudmi. Čeprav je bila izolacija pomembna za preprečevanje hitrega širjenja okužbe, pa je nenadna sprememba dnevne rutine marsikomu prinesla občutke nemoči, nemira, razdražljivosti, malodušja in izgube svobode. Učinki karantene na duševno zdravje so po ugotovitvah raziskovalcev presenetljivo podobni tistim, ki jih povzročijo travmatični dogodki, lahko preberemo v prispevku, objavljenem avgusta v publikaciji Trends in Psychiatry and Psychotherapy.

Posttravmatska stresna motnja tudi v splošni populaciji

"Raziskave, ki so jih delali lani, so pokazale, da je bilo v splošni populaciji kot odziv na epidemijo zaznati 26 odstotkov ljudi s posttravmatsko stresno motnjo in 23 odstotkov s stresom, vezanim na covid-19," potrdi dr. Katja Dular, specialistka klinične psihologije iz Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča. Posttravmatska stresna motnja se kaže s ponavljajočimi se nočnimi morami, ljudje zato poskušajo ostati budni, da se to ne bi več dogajalo, opiše. Pojavljajo se vsiljivi spomini na travmatične dogodke. Ljudje so nemirni, razdražljivi, tesnobni.

Ob tem so po njenih besedah raziskovalci ugotovili, da so posttravmatska stresna motnja ter stresni odziv dolgoročno rizični dejavniki za razvoj drugih duševnih motenj: depresije, anksioznosti, ki jih ljudje blažijo tudi s substancami, kot so alkohol in mamila. "Ob tem te negativne emocije vplivajo tudi na manjšo odzivnost imunske funkcije ter uničijo ravnovesje psiho-fizioloških mehanizmov, zato smo še bolj dovzetni, da bomo že ob manjšem stiku z infektom zboleli." Torej je še večja verjetnost, da zbolite za covidom-19.

Ker se vse to dogaja na globalni ravni, raziskovalci opozarjajo, da človeštvo še nikoli ni tako potrebovalo podpore, ki jo lahko nudijo strokovnjaki s področja duševnega zdravja ter ustrezno podkovana društva.

Neuspešno spopadanje s čustvi še pogostejše

Anja Murovec iz društva Svetovalni svet, kjer se ukvarjajo predvsem s področjem motenj hranjenja in drugimi težavami, povezanimi z moteno telesno podobo, potrdi, da v času epidemije ljudje še pogosteje iščejo informacije: "Zlasti je več klicev uporabnikov, ki imajo težjo in kronično obliko motenj hranjenja, ki se jim pogosto pridružijo še panični napadi, samopoškodovanje in druge samodestruktivne misli. Opažamo tudi več klicev svojcev v družinah, kjer so se motnje hranjenja pojavile na novo ali pa se je poslabšalo obstoječe stanje. V tem času smo priča velikemu obsegu občutka negotovosti glede samega koronavirusa in tudi poteka epidemije. Pojavljajo se številni novi ukrepi, ki so včasih nepričakovani in se hitro spreminjajo."

V času socialne izolacije se neuspešno spopadanje s čustvi strahu, negotovosti, z dvomom vase in nezadovoljstvom dodatno okrepijo. "Dvom vase se poglobi, še posebej pri ranljivih skupinah, ki še nimajo izoblikovane identitete, ali pa pri tistih, ki so v življenju premalokrat prejeli pohvalo bližnjih ‒ primarne družine. Ko se takšnim občutkom pridruži vsesplošen strah, okrepljen z negotovostjo, kar je tipično za čas epidemije, lahko to oteži vsakdan do te mere, da človek ne zmore več normalno funkcionirati v ožji družini in v šoli oziroma službi," pojasni.

Težave, ki jih povzroča vsakodnevno gledanje svoje podobe na kameri

Čeprav je po njenih besedah smiselno, da se stiki z drugimi vzdržujejo vsaj virtualno in da si ljudje tako delno nadomestijo občutek socialne bližine, pa po drugi strani v zadnjem času opažajo novo težavo, ki jo povzročijo prav pogosti videoklici prek aplikacij. "Številni si na kameri niso všeč in zato začnejo pretirano pozornost namenjati podobi na kameri, kar privede do resnih psihičnih težav in stisk." Motnja je dobila tudi ime: ZOOM-dismorfija. Ljudje se osredotočajo na svojo podobo, kot jo prikazuje računalniška kamera, kjer so po navadi lica videti večja, to pa daje videz močnejše postave, vrat je videti daljši in širši, čelo pa je neproporcionalne oblike v primerjavi z lici. Starejši uporabniki lahko prek kamere opažajo predvsem izrazite znake staranja kože. "Dvom o telesni podobi pušča grenak priokus vsakič, ko se aplikacija odpre in ustvari nov stik. Zaradi ZOOM-a tako pri vseh generacijah opažamo izjemno povečano nezadovoljstvo s telesno podobo, kar je lahko tudi sprožilni dejavnik za motnje hranjenja," opozarja Anja Murovec.

Med epidemijo pa so se podaljšale čakalne dobe za sprejeme na oddelke za zdravljenje motenj hranjenja, prav tako so bolniki hospitalizirani ves čas, torej nimajo obiskov in izhodov. Takšne razmere so po opažanjih v društvu Svetovalni svet za mnoge prezahtevne in se zdravljenja zato ne udeležijo.

Posledice pandemije covida-19 bodo v družbi dolgotrajne in niso redka mnenja raziskovalcev, da bodo lahko povzročile novo pandemijo ‒ pandemijo težav v duševnem zdravju.