V Odmevih je gostoval direktor Univerzitetne klinike Golnik in interventni pulmolog Aleš Rozman. Z njim se je pogovarjal Igor E. Bergant.

Vaša klinika je ena najpomembnejših ustanov v Sloveniji, ko gre za zdravljenje bolnikov s covidom-19. Kakšni so trenutni podatki glede bolnikov na vaši kliniki? Zlasti me zanima razmerje med necepljenimi, cepljenimi in prebolevniki med bolniki.
Ko sem pred dvema urama zapuščal bolnišnico, smo imeli na oddelku 17 bolnikov. Od tega je sedem cepljenih, pet jih je polno cepljenih. Na intenzivnem oddelku pa sta bila dva bolnika, tretji je bil v premeščanju. Kot že vemo iz sveta in literature ter držav, kjer so deltaval dobili prej, kaže, da je ta različica bolj kužna za tiste, ki niso cepljeni; in da je toliko imunskega zamika, da tudi cepljeni niso povsem varni. Čeprav gre razmerje izrazito v korist cepljenih, ki so bolj zaščiteni kot necepljeni.

Pri novih registriranih okužbah je razmerje približno 80 odstotkov necepljenih proti 20 odstotkom cepljenih. Kakšne so vaše izkušnje s prebolevniki? V javnosti krožijo informacije – ne vem, koliko so znanstveno utemeljene –, da naj bi bili prebolevniki bistveno odpornejši proti različici delta kot cepljeni.
Zanimivo je, da imamo v bolnišnici trenutno več cepljenih kot pa prebolevnikov. V tem trenutku nimamo nikogar, ki bi covid prebolel. Pri prebolevanju virusa pridobimo imunost, ki je večplastna. Pri cepljenju pa smo se zanašali zgolj na raven protiteles v krvi. Raven protiteles v krvi cepljenih je resnično večja kot pri prebolevnikih. Ampak to ni celotna zgodba imunosti. Gre tudi za sluznična protitelesa, ki se izločajo, tip IgA. Potem gre za celične imunske mehanizme in pa tudi za to, da smo pri prebolevanju pridobili imunost prek drugega vstopnega mesta, prek dihal, in ne prek injekcije. Torej neka naravna imunost vendarle primarno izvira iz prebolevanja bolezni. Ampak cepivo nam nudi to možnost, da dobimo neko stopnjo imunosti, ne da bi se izpostavili bolezni in prebolevali.

Ali pri bolnikih zaznavate tudi možnost, da se odpornost zlasti pri cepljenih, pa tudi prebolevnikih počasi zmanjšuje? In kdaj?
Verjetno je, da se zmanjšuje. To je odvisno od posameznika, pri nekom hitreje, pri drugem počasneje. Ampak iz pred kratkim objavljenih izraelskih podatkov je razvidno, da tisti, ki so bili cepljeni na samem začetku, ko je bilo cepivo dano v uporabo, torej decembra, imajo v tem trenutku manjšo imunost in pogosteje zbolevajo kot tisti, ki so bili cepljeni nekaj mesecev pozneje. In tudi ta angleški primer – čeprav so imeli drugo cepivo – nekako kaže na to, da čim poznejši kot je bil drugi odmerek, bolj smo zaščiteni tudi proti tej različici delta. A dejansko je treba upoštevati, da je različica delta nekoliko drugačna kot tista, za katero je bilo cepivo razvito.

Sorodna novica Pogoj cepljenosti izpolnjen nemudoma po polnem cepljenju

Zato tudi razmišljanja o osvežitvenem tretjem odmerku. Odločitev, da bo zasedenost bolnišnic ključno merilo pri snovanju ukrepov, se zdi logična (in velja tudi drugod, na primer v Nemčiji). Je pa v naši javnosti mogoče slišati vprašanja, zakaj se tudi zaradi ključnosti bolnišnic na ta val glede tega nismo bolje pripravili.
Ta odločitev je logična. Takrat ko zbolimo, si vsi želimo, da nas nekje čakata bolnišnična postelja in oskrba. Tragedija bi bila, če to v nekem trenutku ne bi bilo več mogoče. Ne zgolj za bolnika s covidom, ampak tudi za tiste, ki bolnišnice potrebujejo iz drugih razlogov. To so številni ljudje, ki se poškodujejo, imajo vnet slepič, srčni infarkt in podobno. Zaradi tega je treba stvari zavirati, da ohranimo odprte zdravstvene kapacitete za vse te bolnike. Glede priprav pa lahko povem iz prve roke, da smo se vse bolnišnice pripravljale, kolikor je bilo to mogoče. Tudi sredstva so bila na voljo, oprema je na voljo. Kar zadeva sredstva in opremo, težav ni več. Vse, kar smo potrebovali, smo lahko kupili.

Sorodna novica Medicinske sestre: Četrtega vala, če bo ta v obsegu, kot so bili prejšnji, ne bomo zmogle

Ampak kadri so težava.
Kadri so težava. Marsikdo bo očital, da v tem poletju, letu, nismo mogli zagotoviti kadrov. Ampak žal ne obstajajo poletne šole za sestre in zdravnike, da bi jih potem kar dobili. Druga težava pa je, da se tudi mladi kadri vse težje odločajo za te poklice zaradi njegove teže, zaradi slabe cenjenosti poklica in tudi zaradi lažjega dela v nekih drugih okoljih, ki nudijo primerljivo plačo.

Tu že zvonijo vsi alarmni zvonci. Ko gre za terapije težje obolelih, je tu kaj novega, česar doslej nismo vedeli?
Da bi lahko v tem trenutku uporabili, ni nič bistveno novega. Bilo je več zdravil, ki primarno niso bila razvita za covid, pa se potem niso izkazala kot uspešna. Pravzaprav niso naredila neke razlike pri zdravljenju. Takšen je bil na začetku hidroksiklorokin, remdesivir, pa tudi s plazmo prebolevnikov nekako podobno kaže. Obetajo se neka nova zdravila, na katera vsi polagamo velike upe. Imamo pa še skupino podpornih zdravil, kot so kortikosteroidi, vitamin D in podobno, ki so nekakšna suportivna terapija, ne pa vzročna proti samemu virusu. Potem nekaj javnosti razburka ivermektin.

Profesor Zwitter je pobudnik predvsem tega, da bi vendarle izvedli kakšno obsežno klinično študijo, ki bi bolj ali manj jasno povedala, kaj se s tem ivermektinom lahko stori.
Profesorja Zwittra zelo cenim in spoštujem in sva dobra znanca, še vedno se pogosto posvetujeva o etičnih vprašanjih in v preteklosti sva veliko sodelovala pri pljučnem raku. Je pa tukaj velika dilema. Na podlagi študij, ki so bile do zdaj korektno opravljene s kontrolnimi skupinami, mislim, da jih je bilo po Cochrane Review Databasu – pred mesecem je bil objavljen celoten pregled literature – nekje 14; tukaj razlike med ivermektinom in kontrolno skupino, ki je bila bodisi placebo bodisi standardno zdravljenje, ni bilo. Potem so tukaj neke manjše študije, ki so v slabše nadzorovanih razmerah dajale neko upanje, da bi to zdravilo lahko bilo učinkovito. Veliko upov pa se polaga na študije, ki trenutno potekajo, ampak rezultatov še ni. Ampak glede na tisto, kar nekako pricurlja v javnost, bo z ivermektinom verjetno podobno kot s prejšnjimi ...

Pomembno je, da te študije so. Ivermektin se uporablja v veterini, gre za zdravilo proti zajedavcem. Nekateri ljudje ga uporabljajo kar sami, ker naj bi pomagalo preprečiti bolezen. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Ivermektin je zdravilo proti glistam, veliko se uporablja v veterini. Zase lahko rečem, da zdravila, ki se pojavlja na spletu in pride od nekod, kjer ni nobenih sledi, kako je bilo pakirano, od kod je učinkovina dobavljena in ali je v njej res tisto, kar na zavojčku piše, zagotovo ne bi vzel. Seveda, vsak se bo sam odločil. Ampak veliko je že bilo težav z zastrupitvami s temi tabletami, s predoziranjem itd., tako da takega načina jemanja ne bi priporočal in se ga sam ne bi posluževal.