"Koronaživljenje ni več samo koronakriza. To je koronarealnost, ki se bo prej ali slej vrnila. Število obolelih bo odvisno od tega, koliko je med nami neresnih ljudi," opozarja gost oddaje Ultrazvok na Prvem programu Radia Slovenija.

V pogovoru je opisal svoje izkušnje z zdravljenjem covida-19 in svetoval, kako naj se pred okužbo varujemo v prihodnjih tednih.

V bolnišnici ste delali cele dni in tudi noči. Vaše prebivališče je bil avtodom na domačem dvorišču. Kako velik je bil strah, da bi okužili koga od svojih bližnjih? Ne nazadnje, da bi se tudi sami okužili?
Vedno trdim, da če veš, kje so levi, se boš znal zavarovati. Če pa levi hodijo okrog tebe, in ne veš, da so tu, je večja verjetnost, da se boš okužil. Zaupati moraš sebi, svojemu znanju in svoji varovalni opremi, potem je malo možnosti, da se boš okužil. Na Golniku smo imeli le tri okužbe med zaposlenimi, kar je izjemno malo, po mojem védenju najmanj od vseh centrov v Evropi. Sploh glede na to, da se je v naši bolnišnici z bolniki s covidom ukvarjalo kar približno sto zaposlenih. Ta higienski, zaščitni del smo dobro opravili.

Odločil sem se, da s svojo mamo ne bom imel stika, ker so starejši vseeno bolj dovzetni. Domov sem sicer šel, vendar smo bili na razdalji, imel sem masko. Veste, korona bo postala naš način življenja.

Ljudje se vedemo, kot da smo virus premagali, čeprav podatki in opozorila zdravnikov kažejo drugačno sliko. Le redki se držijo strokovnih priporočil. Katerih previdnostnih ukrepov ne bi smeli opustiti? Česa se je treba držati?
Menim, da je trenutno še vedno potrebno razkuževanje rok. To pomeni, da imaš v avtu razkužilo. Ko prideš iz trgovine, odpreš vrata in preden primeš za volan, si razkužiš roke. Šele potem se lahko odpelješ. Drugi ukrep, ki nič ne stane, je, da vzdržuješ razdaljo. Na prostem, pri navadnem govoru, je meter in pol razdalje popolnoma dovolj. S tema dvema ukrepoma preprečimo 90 odstotkov okužb. Največja nevarnost, ki jo vidim, so prihodi iz tujine.

Kaj pa maske? Teh niste omenili. (Op. a.: intervju je bil posnet pred vladnim sklepom o obvezni nošnji mask v zaprtih prostorih)
Mask se mnogi ne morejo navaditi in se jih kar naprej dotikajo. Če smo na neki površini z rokami pobrali virus, ga s stalnim popravljanjem maske nanesemo nanjo. Kadar je maska le higienska, kar pomeni, da ne zadrži vode, je potem virus od našega nosu oddaljen le še dva milimetra. Ali razumete, kaj hočem povedati? Maske se ne smeš dotikati – in pika. Gre pa za tako podzavesten gib, da marsikdo čisto mimogrede prime masko. Ta se navlaži, virus gre po vlagi skozi masko, in ko vdihneš, je stvar zaključena.

Maska je zaščitno sredstvo, ki ščiti druge. Jaz bi svetoval: kadar si malo prehlajen, če te v grlu praska, ne glede na telesno temperaturo, prosim, nadeni si masko. Tudi če nisi bolan, saj boš tako zaščitil druge. Da tega, da bi zdravi ljudje hodili naokrog z maskami, sem pa zelo zadržan.

Klinika Golnik je bila v času epidemije ena od osrednjih bolnišnic za zdravljenje koronavirusne bolezni.
Na Golniku smo zdravili okrog 60 pacientov s covidom-19. Od tistih, ki so se zdravili v intenzivni enoti, so predihavanje potrebovali štirje.

Presenetil nas je bolnik, ki je imel veliko dejavnikov tveganja – sladkorno bolezen, čezmerno telesno težo, nočne motnje dihanja. Pri njem je hitro prišlo do zapletov in je zato potreboval intubacijo že prvi dan po sprejemu v bolnišnico. Ta bolnik je imel najslabšo prognozo od vseh, vendar je to obdobje hitrega poslabšanja preživel.

Imeli smo tudi bolnike iz Doma starejših občanov Metlika. Bili so starejši od 80 let, okuženi, vendar niso zboleli. Nič niso bili bolni. Malo so bili prehlajeni, imeli manjšo vročino, na pljučih nismo nič slišali, tudi rentgen ni ničesar pokazal, toda bili so pozitivni na covid. Ko so postali negativni, smo jih odpustili nazaj v dom. Pravilo, da starejši umirajo, mlajši pa ne, se pri nas na Golniku ni potrdilo. Kadar je umrl kdo od starejših, je umrl zaradi poslabšanja že obstoječe spremljajoče bolezni, na primer zaradi poslabšanja srčnega popuščanja.

Oddelek covid-19 ste vodili na samem začetku epidemije. Odločitev verjetno ni bila lahka, vendar glede na vaše znanje in izkušnje pričakovana?
Ko smo se na začetku odločali, kdo bo delal z bolniki s covidom, je moral vsak od nas malo razmisliti. Ni bilo veliko zdravnikov in sester, ki bi se javili kar sami od sebe. Več je bilo takih, ki s covidom niso želeli imeti opravka in so iskali izhode.

Zdaj, ko je to za nami, osebno nimam več nobenih zadržkov delati z bolniki s covidom. Vemo, kako se varovati in kako bolezen poteka. Dobili smo tisti občutek, kako kužen je virus – to ni ebola, to niso ošpice. Ta virus vseeno potrebuje neki stik, da se okužiš. Če zaupaš svojemu znanju in varovalni opremi, potem ne tvegaš veliko – v bistvu zelo malo.

Veliko strokovnjakov in zdravnikov reče, da česa takšnega, kot je covid-19, še niso videli. Ali je vas tudi kaj presenetilo? V čem je nova koronavirusna bolezen drugačna, posebna?
Osebno me je zelo presenetilo neskladje med klinično sliko in rentgenskim posnetkom pljuč. Če bi tako grdo rentgensko sliko videli pri navadni pljučnici, bi pričakovali, da bi bil bolnik hudo prizadet in na vsaj 60-odstotni kisikovi maski; komaj bi dihal. Pri covidu-19 pa se je bolnik z enako slabo rentgensko sliko pogovarjal z mano, kot se zdaj midva pogovarjava. Rentgenska slika namreč ni napovedala dejanske stopnje prizadetosti bolnika. Bolnika si moral pregledati, da si videl, da z njim ni tako hudo, kot je pokazal rentgen.

Po drugi strani pa je koronavirusna bolezen zelo dinamična. Ko smo v zaščitni opremi in s slušalkami pregledovali bolnike, se je stanje pljuč spreminjalo iz dneva v dan. Tudi v istem dnevu smo lahko pri bolniku slišali na eni strani veliko pokanja, drugi dan ali že isti večer pa nič več. Zdi se mi, da se covid na začetku okužbe obnaša zelo dinamično.

Podatki pravijo, da velika večina okuženih z novim koronavirusom ne razvije nobenih znakov in simptomov okužbe. Pri njih poteka bolezen nesimptomatsko. Le pri manjšem odstotku se obolenje zaplete do te mere, da je potrebno zdravljenje v bolnišnici. Kakšne so vaše izkušnje z zdravljenjem najhujših bolnikov?
Pri bolnikih s covidom smo opazovali tri vzorce poteka bolezni. Pri prvem vzorcu je bil bolnik samo prehlajen, malo je pokašljeval. Virus ni prodrl globoko v pljuča in ni povzročil pljučnice. Zadnje raziskave kažejo, da je ob samem stiku z virusom, ko se nalezeš, pomembno, kako globoko vdihneš virus vase. Karikirano to pomeni: če tečeš z nekom v naravi, ki ima covid, je večja verjetnost za okužbo. Kadar globoko dihaš, boš virus potegnil globlje v pljuča, kot če bi se z nekom mirno pogovarjal.

Pri drugem vzorcu so bolniki zboleli za klasično pljučnico, ki se je lepo videla na rentgenski sliki pljuč.

Tretji vzorec pa je bila hitro napredujoča okvara pljuč in celotnega organizma, ki je zahtevala intenzivno ukrepanje. K sreči teh bolnikov v Sloveniji ni bilo veliko, njihov delež je bil manjši kot recimo v Italiji, česar ne znamo popolnoma razložiti. Dejansko je bilo potreb po ventilatorjih glede na število okuženih pri nas manj, kot če bi to preračunali na italijanski model.

Ali vas v povezavi s covidom-19 kaj še posebej skrbi?
Posebnost tega virusa je, da ima zelo rad pljuča. Če pride v pljuča, je klinična slika najhujša, če pa ostane nekje v zgornjih dihalih, na primer v žrelu ali nosu, je potek bolezni veliko blažji. Kar nas še vedno skrbi, je imunost. Še vedno namreč ne vemo, ali bodo tisti, ki so zboleli, zaščiteni pred ponovno okužbo ali ne. Vemo tudi, da virus ne mutira pogosto. Za zdaj ni dokazano, da bi se novi koronavirus spreminjal tako hitro kot gripa. Slaba novica pa je, da je cepivo zelo težko narediti. Po spletu vidimo veliko raziskav, ampak sam menim, da smo od učinkovitega cepiva oddaljeni še kar nekaj mesecev. Kljub temu upam, da bo na voljo že v letošnjem letu.

Kakšni so vaši obeti za prihodnje tedne in mesece? Kakšen bo drugi val epidemije?
To bo valovanje, ne bo pa cunamija. Kultura ljudi se je že toliko spremenila, da se tako velik val okužb, kot je bil prvi, po mojem mnenju najverjetneje ne bo ponovil. Bo pa valovanje, ki bo prevetrilo naše vrednote. Pozorni bomo, kako bomo hodili po svetu in s kom se bomo družili.