A težav, s katerimi se invalidi srečujejo na vsakem koraku, je ogromno. Izpostavljajo težave tako pri javnem prevozu in na obiskih pri zdravniku kot pri urejanju birokracije ter študiju.

Dostopnost, tako fizična kot do informacij in storitev, je bistvena za vključevanje invalidov v družbo.Ali invalidi dejansko uživajo vse zapisane pravice? Ali je Republika Slovenija vzpostavila ustrezne mehanizme za promocijo, uresničevanje in nadzor izvajanja konvencije? Kako uresničujemo Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki je bil sprejet novembra 2010?

Dvigalo, ki ne deluje že 15 let
Z Ninom Batageljem, ki je po nesreči pristal na invalidskem vozičku, smo se srečali pol ure pred odhodom vlaka na ljubljanski železniški postaji. Kupil je vozovnico do Litostroja, spremljevalec potuje brezplačno. Že na okencu smo izvedeli, da dvigalo ne deluje in da mu bo do vlaka, ki odpelje z 11. tira, pomagalo osebje. Eden od zaposlenih na poti do perona na vprašanje, zakaj dvigalo ne obratuje, odvrne, da je tako že 15 let. Ob prihodu do vlaka Ninu povedo, da vlak ne ustavlja na postaji Litostroj. Zanj naporna, več kot pol kilometra dolga pot do vlaka, je bila torej zaman. "Vlaka na srečo ne uporabljam pogosto. Nedostopnost je eden od razlogov za to. Vsaj primestni prevoz bi se lahko zelo udobno rešil z vlakom," pove Nino in se sprašuje, zakaj mu na blagajni niso povedali, da vlak ne ustavi na postaji Litostroj, do koder je kupil vozovnico. Miloš Rovšnik, pomočnik direktorja Slovenskih železnic, se je ob opisu izkušnje opravičil. Glede dvigala pa: "Moja informacija je, da delujejo. Če je v tem trenutku kakšna okvara, pa ne vem, ker jo moram preveriti." Slabo izkušnjo z železniškim prevozom nam je opisala tudi Daša Peperko, ki je od rojstva gluha. "Spomnim se, da sem se odpravljala na predavanja in sem čakala na vlak. Čakal sem več kot pol ure, pa ga ni bilo. Nato so mi a blagajni povedali, da je prišlo do spremembe in je vlak že odpeljal. A obvestilo je bilo zvočno in ga seveda nisem slišala."

Mestna avtobusa odpeljala mimo slepe osebe
Miha Srebrnjak je popolnoma oslepel pred nekaj leti, a je kljub temu ohranil samostojnost in se večkrat vozi z ljubljanskim mestnim avtobusom. Tokrat smo šli z njim. Kljub temu, da imajo vozniki navodilo, da na postajališču ob slepi osebi ustavijo in ji povedo številko avtobusa, sta kar dva odpeljala mimo. Gregor Cunder z Ljubljanskega potniškega prometa (LPP), ki smo ga seznanili z dogodkom, se je opravičil: "Če je oseba imela palico in psa vodnika, se tukaj lahko le posujem s pepelom." Težave pri prevozu z mestnimi avtobusi v Ljubljani pa imajo tudi gluhe osebe. "Znakovnega jezika praktično ne obvladamo. Tistih pet ali šest kretenj nekateri posamezniki v LPP-ju poznamo, ni pa to dovolj za neko resno komunikacijo," pravi Cunder. Kljub temu, da je 85 odstotkov ljubljanskih mestnih avtobusov prilagojenih gibalno oviranim osebam, se težave še vedno pojavljajo, pravi Nino Batagelj. »Na srečo so že vsi avtobusi nizkopodni, kar je zame, ki uporabljam običajen voziček, zelo primerno. Tisti pa, ki uporabljajo električne, ti so težko do 300 kilogramov, imajo s tem verjetno večje težave«. Kot pravi Gregor Cunder z LPP-ja so vozniki avtobusov pogosto v dilemi, ali pomagati ali ne. "Vozniki imajo navodila, da morajo pomagati, se pa pojavijo težave prav pri električnih vozičkih ali pri določenih posebnih modelih vozičkov, ki sploh nimajo ročajev." Miha Srebrnjak ob tem dodaja, da imajo slepe osebe precej težav predvsem na medkrajevnih avtobusih, kjer ni glasovnega sporočanja destinacije. "Primer je glavna avtobusna postaja v Ljubljani. Težko je najti že pravi peron, s katerega avtobus odpelje. Nobene orientacijske točke ni, po kateri bi se slepa oseba orientirala." Na slabo dostopnost v medkrajevnem prometu opozarjajo tudi gibalno ovirani, saj so zanje v vsej Sloveniji prilagojeni zgolj štirje avtobusi.

Pozabljena v čakalnici
Ne le na področju javnega prevoza, naši sogovorniki se s številnimi težavami soočajo tudi pri dostopu do nekaterih javnih ustanov. Kot nam je povedala Daša Peperko, so se v preteklosti že zgodili primeri, ko so gluhe osebe v čakalnici sedele do konca ambulantnega časa. "Pri zdravniku običajno pokličejo pacienta. Mi pa ne slišimo in ne vemo, kdaj smo na vrsti. Tako se je že zgodilo, da so gluhe osebe čakale do konca delovnega časa ambulante, kjer so šele takrat ugotovili, da v čakalnici sedi gluha oseba in čaka." V Zdravstvenem domu Ljubljana pravijo, da bi se tak primer le težko pripetil in da postopoma uvajajo tudi slikovno spremljanje čakalne vrste. "Država omogoča vsem, da koristijo tolmače, imamo tudi nekaj zaposlenih, ki so se udeležili tečaja znakovnega jezika, za slepe pa težav pri komunikaciji ni, smo pa tudi zanje uredili govorno komunikacijo v dvigalih, da jim na ta način omogočamo lažje gibanje po zdravstvenem domu," je povedala Robertina Benkovič in dodala, da je dostop do prostorov zdravstvenega doma invalidom omogočen v vseh enotah, letos bo kot zadnja zunanje dvigalo dobila še enota otroškega dispanzerja na Viču. Po izkušnjah tolmača Boštjana Jerka pa se s težavami srečujejo gluhe osebe tudi v novih, sodobnih stavbah. "Nova pediatrična klinika. Nova, poudarek na nova. Pridemo tja z gluho osebo, kličejo po zvočnikih. Nobenih drugih informacij ni. Če mene ne bi bilo zraven, bi bili na podobnem: čakanje do konca delovnega časa."

Ključen je dostop do informacij
Ena temeljnih pravic invalidov je tudi pravica do informiranja. Urejata jo Konvencija o pravicah invalidov in Zakon o Radioteleviziji Slovenija, ki določa, da mora nacionalna medijska hiša pripravljati in oddajati vsebine v prilagojenih tehnikah, ki senzorno oviranim omogočajo dostop. "RTV Slovenija to tudi dolga leta počne, seveda z zelo polžjimi koraki, zelo počasi, ampak je v tem daljšem času dosegla tudi že nekatere uspehe, ki mene kot varuhinjo gledalčevih pravic, ki se s tem skozi svoje delo srečujem, navdaja z nekim ponosom," je povedala varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Ilinka Todorovski, ki kljub temu prejme kakšno pritožbo, povezano s to problematiko. "Lani je bil en takšen primer, ko se je zgodila razsodba arbitražnega sodišča o meji med republiko Hrvaško in Slovenijo, in se je v tisti silni vnemi pozabilo na ta segment gledalcev. Napaka. Groba napaka, nedopustna napaka. Skratka gluhi in naglušni gledalci so čakali in čakali na neko oddajo, ki bo imela dovolj podnapisov in bo dovolj opremljena z znakovnim jezikom, da bodo razumeli, za kaj gre." A na napakah se učimo in jih tudi odpravimo, pravi varuhinja. Količina "invalidskih vsebin" zakonsko sicer ni določena, je stvar programske in uredniške avtonomije, prav tako je stvar uredniške presoje izbira vsebin. Kot pojasnjuje Mateja Vodeb, vodja Službe za dostopnost programov RTV Slovenija, v znakovni jezik "tradicionalno tolmačimo TV Dnevnik, Slovensko kroniko, Utrip, Zrcalo tedna, Tednik, pa izobraževalne oddaje Koda, Turbulenca, Infodrom." Veliko je tudi mladinskih in otroških oddaj, predvsem Zgodbe iz Školjke. "Tolmačimo tudi izredne oddaje, državne proslave in oddaje ob posebnih priložnostih, na primer v času ujme, kriz, odstopu predsednika vlade," dodaja Vodebova in napoveduje uvedbo tako imenovane možnosti vklopa govorečih podnapisov, kjer si bodo lahko uporabniki, ki bodo to želeli, vključili dodatni zvočni kanal in bo sinteza govora za slovenski jezik brala podnapise tujejezičnih vsebin. Z ministrstva za kulturo pa ob tem sporočajo, da naj bi z novo evropsko direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah večjo dostopnost zagotovili tudi komercialni mediji.

Kako učinkovito v Sloveniji uresničujemo pravice, določene v Konvenciji o pravicah invalidov? Ali invalidi dejansko uživajo vse zapisane pravice? Kako uresničujemo Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki je bil sprejet novembra 2010? Odgovore so iskali v oddaji Koda, ki si jo lahko ogledate v spodnjem videu!