Ko nadaljnje zdravljenje pri umirajočem ni več v dobro bolnika in nima več smisla, lahko zdravniki začnejo postopke za prenehanje zdravljenja, pojasnjuje predsednik komisije Božidar Voljč. Poudarja, da se s tem ne prekine oskrba bolnika, ampak ga vključijo v paliativno oskrbo in mu medicinsko osebje lajša trpljenje. Voljč dodaja, da bolniku ob tem ponudijo tudi psihološko podporo. Z razvijanjem paliativne strukture bodo lahko na smrt bolne na njihovo željo premestili domov, kjer bo zanje skrbela paliativna ekipa.

Kadar zdravljenje ni več utemeljeno, učinkovito in pomeni za bolnika nesorazmerno veliko breme, sta etično sprejemljivi in povsem enakovredni izbiri opustitev in odtegnitev zdravljenja, je sklepe komisije našteval časnik Delo. Temeljna oblika opustitve zdravljenja je mogoča pri hudih poškodovancih ali obsežnih kapeh, kadar je jasno, da so poškodbe tako hude, da bo ostal človek do konca življenja brez zavesti. Opustitev je tudi odločitev, da pri bolniku ne uvedejo umetnega predihavanja, hranjenja in hidriranja.

Odtegnitev pomeni ukinitev že obstoječega zdravljenja z zdravili, odklop od mehanskega predihavanja, ustavitev zunajtelesnega krvnega obtoka in prekinitev umetnega hranjenja, saj je ob koncu življenja, ko telo neha presnavljati, tudi to za bolnika zgolj obremenitev, še piše Delo.

Spoštljivo do človeškega dostojanstva
Voljč je poudaril, da je prenehanje zdravljenja humana odločitev, saj bolnik ni izpostavljen več zanj težkim medicinskim postopkom, kar je etično vzdržno, saj se s tem spoštuje bolnikovo dostojanstvo. Medtem ko je pri evtanaziji treba imeti nekoga, ki bo življenje z določenim postopkom prekinil. Kot je pojasnil, je paliativna oskrba tako kot prenehanje zdravljenja bolnikova pravica. Pri uvajanju paliativne medicine v slovenski prostor je treba medicinsko osebje za to delo ustrezno usposobiti, je prepričan.

S temi priporočili, namenjenimi vsem, ki se po njegovih besedah ukvarjajo z umirajočimi in s paliativno oskrbo, je zdravstvena stroka naredila svoj del in postavila temelje tistim, ki delajo v zdravstvu. Ali bo zakonodajalec to tudi zakonsko utemeljil, je vprašanje zdravstvene in socialne politike, je še poudaril Voljč.