Že danes se v Sloveniji soočamo s številnimi primeri, ko se izkorišča šibkost starostnikov in se jih proti njihovi volji premesti v dom za ostarele ali v kako drugo obliko oskrbe, zato je po mnenju Voljča bojazen, da bi se v primeru legalizacije evtanazije pojavile tudi zlorabe, ko bi o življenju oziroma smrti posameznika odločal nekdo drug, ki mu skrb za oskrbovančev interes ne bi bila osrednje vodilo pri odločitvi.

Tudi zato na državni etični komisiji ostro nasprotujejo možnosti evtanazije, saj so na Nizozemskem (poleg Nizozemske evtanazijo v Evropi omogočata še Belgija in Luksemburg, v Švici pa je dovoljena zdravniška pomoč pri samomoru) pogost pojav tudi neprostovoljne evtanazije, torej usmrtitev bolnikov, ki niso sposobni odločati o sebi, temveč se za to odloči zdravnik. Na vprašanje, zakaj se pojavljajo zlorabe, Voljč odgovarja, da je to bolj vprašanje za antropološko stroko, "sam pa pravim, da ko vam nekdo da v roke moč odločanja, ali bo določen človek živ ali mrtev, boste na začetku še imeli pomisleke, z vsakim nadaljnjim primerom pa bo teh pomislekov manj".

Kljub temu pa niso vsi zdravniki ravnodušni do zavestne povzročitve smrti. "Sam sem pred letom spoznal nizozemskega kolega, ki je opravil 100 evtanazij in mi je potožil, da ga vsaka spremlja še danes," pripoveduje Jože Balažic, profesor sodne medicine in deontologije. Prav etično breme, ki bi ga moral prevzeti zdravnik ob usmrtitvi pacienta, je drugi temeljni razlog, zakaj medicinska stroka evtanaziji odločno nasprotuje. Predsednik Zdravniške zbornice Slovenije Andrej Možina izpostavlja, da je evtanazija "lažni humanizem" in jo zato zavračajo.

Usmrtitev ni pravi odgovor
Sicer pa se zdravniki precej pogosteje kot z željo pacienta po prenehanju življenja srečujejo z željo po življenju, vendar z zmanjševanjem trpljenja, ki ga omogoča paliativna oskrba bolnikov z neozdravljivo kronično boleznijo. "Seveda se včasih zgodi, da kak pacient izrazi željo po zaključku življenja, vendar praksa v takih primerih kaže, da se je s pacientom najbolje najprej pogovoriti o stanju in strahovih."

V tem kontekstu medicinska stroka zavrača tudi delitev na aktivno in pasivno evtanazijo, po kateri naj bi druga zajemala le opustitev aktivnega zdravljenja. Predsednik Slovenskega zdravniškega društva Pavle Poredoš:"Odtegnitev aktivnega zdravljenja, se pravi, da prekinemo neke postopke, kjer za vsako ceno poskušamo iti proti naravi, nima nič skupnega z evtanazijo. Ko zdravnik nima več možnosti reševanja življenja, nastopi paliativa z vsemi možnimi sredstvi."

Paliativa kot dostojni konec življenja
Namesto debat o evtanaziji je zato po mnenju medicinske stroke treba okrepiti paliativno oskrbo, ki vsebuje ekipo, ki vstopa v obravnavo bolnika in njegove družine pri reševanju težav, ki jih imajo. Poleg zdravnikov se v paliativno oskrbo vključujejo še socialni delavci, psihologi, farmacevti in drugi strokovno usposobljeni ljudje. Ravno v državah, kjer imajo dovoljeno evtanazijo, imajo najšibkejšo paliativno oskrbo, ob tem opozarja Mateja Lopuh, državna koordinatorica razvoja paliativne oskrbe Slovenije.

Prav za krepitev paliativne oskrbe na domu je že pripravljen državni program za paliativno oskrbo, ki predvideva oblikovanje paliativnih mrež po posameznih regijah v državi, ki bi imela tudi mobilne ekipe, saj velik delež neozdravljivo bolnih želi umreti doma. Za to sicer ni vedno ustreznih možnosti, tako da skoraj 50 odstotkov takih ljudi pri nas umre v bolnišnicah, zato je podpora družinam, da za svojca skrbijo tudi v zadnjih dneh ena izmed nalog paliativne oskrbe.

Vnaprej izražena volja pacienta
Slovenska zakonodaja pa z zakonom o pacientovih pravicah omogoča pacientu tudi, da se vnaprej odreče zdravljenju, če trpi za boleznijo, ki neizbežno vodi v smrt in bi mu oskrba le podaljšala preživetje, ali pa ko bi mu oskrba omogočila preživetje, vendar le, ko bi mu bolezen povzročila tako hudo invalidnost, da bi dokončno izgubil sposobnost skrbeti sam zase. Pacienta, ki tak obrazec izpolni, zdravnik v teh primerih ne bo obravnaval. Je pa vnaprej izraženo voljo treba obnoviti vsakih pet let. Ta možnost pa je pri nas malo poznana in tudi zato razmeroma skromno uporabljena.

V res izjemnih primerih, ko protibolečinska sredstva ne lajšajo trpljenja, pa imajo zdravniki na voljo tudi paliativno sedacijo, kjer pacienta z zdravili spravijo v globok spanec. Pri tem pa je nujno, da je ta spanec reverzibilen oziroma da je pacienta ob izboljšanju stanja mogoče obuditi nazaj. Paliativa namreč mora slediti temeljnemu načelu, da ne skrajšuje, vendar tudi ne podaljšuje življenja oziroma naj dodaja življenje dnem in ne dni življenju.