Zavod za varstvo in rehabilitacijo po poškodbi glave 18. marca organizira konferenco "Si zadovoljen/a?" na temo partnerstva in seksualnosti po pridobljeni možganski poškodbi. Pogovarjali smo se z Rokom Mercem, psihologom v Delovni enoti Zavoda Zarja.

Kako pogoste so seksualne težave pri osebah po poškodbi možganov?

Pri nas je to še dokaj neraziskano področje, a raziskave iz tujine kažejo, da so take težave pogoste. Takoj po poškodbi se običajno s temi težavami ne ukvarjajo ne oseba s poškodbo ne strokovni delavci. Težave lahko pridejo do izraza šele pozneje, kdaj, je odvisno od posameznika.

Kakšni so vzroki za seksualne težave po možganski poškodbi in do kakšnih težav pride?

Običajno gre za kombinacijo vzrokov. Nekatere težave so posledica direktne poškodbe možganov. Večinoma gre za težave, ki se izražajo kot stranski učinek posledic poškodb, ko se težave na področju spolnosti pojavljajo zaradi predhodnih težav na motoričnem, kognitivnem, čustvenem ali vedenjskem področju. Poškodba lahko vpliva na koordinacijo gibov ali na voljno uporabo določenih mišic, kar pomeni, da oseba pri spolnosti kakšnega akta ne more izvesti tako, kot ga želi. Zmanjšane kognitivne sposobnosti lahko doprinesejo k temu, da oseba enostavno pozabi, da je pravkar imela spolni odnos. Na področju čustvovanja prihaja do občutkov zmanjšane samozavesti ali lastne neustreznosti, kar vpliva na slabše počutje in zmanjšano željo po spolnosti. Skozi vedenje se izraža nezmožnost reguliranja lastnih notranjih impulzov; želja po spolnosti je lahko tako velika, da se oseba ne zmore obrzdati.

Koliko je mogoče pomagati osebi k zadovoljujočemu spolnemu življenju glede na vzrok težav?

Ob okvari določenih možganskih centrov je pomoč in ponovno vzpostavljanje določenih povezav težja. Pri sekundarnih posledicah je mogoča prilagoditev prostora, samega spolnega akta ali treninga v odnosih in socialnih interakcijah.

Ali želja in potreba po spolnosti pogosteje upadeta ali se morda povečata?

Želja po spolnosti je odvisna od posameznika in od poškodbe. Mogoče je, da se sama želja in potreba zmanjšata ali sploh umakneta, lahko pa še vedno obstajata, a ju je zaradi neustreznega funkcioniranja težje zadovoljiti. Kadar pride do poškodbe možganov v zelo mladih letih, poškodba vpliva tudi na sam razvoj možganov, razvoj spolne potrebe in njeno socializacijo. Tudi zdravila, ki jih prejemajo osebe po poškodbi glave, lahko vplivajo na spolnost; želja po spolnosti se lahko zmanjša ali umanjka, erekcija je zmanjšana ali brez izliva, pri ženskah je manjša navlažitev in občutek bolečine pri samem aktu. Vsekakor pa je pogosto tudi to, da spolni apetit naraste. Takrat govorimo tudi o hiperseksualnosti.

Kako poškodba vpliva na partnerstvo?

Po poškodbi pogosto prihaja do sprememb v socialnih vlogah. S poškodbo posameznik izgubi določene sposobnosti, ki so bile prej vsakdanje in samoumevne, in postane odvisen od oskrbe, nege, pomoči drugih pri posameznih aktivnostih, ki jih je prej opravljal popolnoma samostojno. Če naj bi idealen partnerski odnos temeljil na enakovrednosti, se tako funkcioniranje po možganski poškodbi spremeni. Pogosto se dogaja, da partnerski odnos že pred poškodbo ni temeljil na izenačenem položaju, kar lahko stanje olajša ali oteži. Če je pred poškodbo vlogo »skrbnika« imel partner, ki je zdrav, bo tako funkcijo lažje opravljal tudi po poškodbi. Težje bo, če je bil v odnosu dominanten in skrbeč tisti, ki je doživel poškodbo in je po poškodbi treba skrbeti zanj.

Kadar se poškodba zgodi pri osebi v 20. letih, ki nima partnerja, ki bi skrbel zanjo, se pogosto vrne v primarno družino in (večinoma) mame znova prevzamejo funkcijo skrbnika, tudi če vedo, da se skrb za otroka ne bo nikoli končala. Za očete je to precej obremenjujoče, saj na neki način izgubijo svojo partnerico. Pogosto se umaknejo, mame pa ostanejo same z otroki s poškodbami.

Kakšna je lahko kakovost partnerstva, kadar partnerja ostaneta skupaj?

Partnerji ostanejo skupaj iz različnih razlogov, čeprav partnerski odnos ni več tak kot prej in morda tudi ne ustreza naši predstavi o partnerskem odnosu. A zanju še vedno funkcionira. Pojavijo se različne težave, s katerimi se običajno v partnerskem odnosu ne ukvarjamo.

Partnerski odnos se lahko vzdrži iz različnih razlogov, pa naj bodo to občutki dolžnosti, občutki krivde, občutki lastne pomembnosti ipd. Včasih se zgodi, da spolnost postane nepotrebna in se tudi ne realizira, ampak gre v partnerstvu predvsem za skrb in naklonjenost. Če sta obe strani s to odločitvijo zadovoljni, je to v redu. Problem nastane, kadar si oseba s poškodbo želi spolnosti in si želi partnersko vezo živeti v polnosti, pri partnerju brez poškodbe pa se je predstava njunega odnosa spremenila. Takrat prihaja do konfliktov. Zaradi večje ali manjše odvisnosti od pomoči drugega je sprememba v partnerskem odnosu vedno težka.

Koliko lahko po poškodbi še ostane medsebojne bližine, občutenja čustvene povezanosti in vzpostavljanja stika, če je pred poškodbo partnerstvo dobro funkcioniralo?

To je odvisno od same poškodbe in od obeh vpletenih v odnos. Vsekakor pa nekatere posledice poškodbe privedejo do težav, ki spremenijo partnerski odnos. Če oseba s poškodbo postane bolj egocentrična in se zmanjša empatičnost ter zmožnost doživeti, videti drugega, potem se to tudi zrcali v partnerju. Težko je v takem odnosu ostati empatičen do partnerja, ga sprejeti, ga vabiti v stik. Pogosto se stik tolikokrat prekine, da to postane običajen način funkcioniranja.

Se lahko zgodi, da oseba ki doživi poškodbo, izgubi interes za partnerja?

Lahko se primeri, da je takoj po poškodbi spomin težje dostopen. Nekatere osebe partnerja sprva niti ne prepoznajo ali nimajo občutka, da so z njim preživeli toliko časa. Do prekinitev lahko pride tudi pozneje. Zavest je takoj po poškodbi pogosto močno znižana, ko se zviša, pa se začenja tudi zavedanje sprememb, sprva lastnih, nato tistih v okolici, tudi opažanje spremenjenega odnosa okolja do poškodovanih oseb. Ob tem se lahko pojavi tudi izguba interesa do partnerja.

Kakšne težave doživljajo osebe, ki niso v partnerstvu - pri spoznavanju partnerjev?

Različne težave v socialnih situacijah so pogoste posledice možganske poškodbe. Navezati in vzdrževati stik z nasprotnim spolom je pogostokrat najtežja naloga. Ženske so običajno uspešnejše pri vzpostavljanju stika in tvorjenju partnerske veze z moškimi brez ali s poškodbo. Moški težje pristopijo k puncam, vzdržujejo neki prijateljski ali partnerski odnos iz več razlogov. Pogoste so neučakanost, negotovost, nesamozavest. Za večino je poškodba obremenjujoča.

Izpostavijo osebe same težavo partnerstva ali spolnosti, se dovolj govori o tem ali se zaradi kočljivosti težave pogosto odrine na stran? Kako naj strokovni delavec pristopi?

Spolnost in partnerstvo je zelo intimna stvar. Nekateri mislijo, da bodo že nekako zmogli. Običajno se težave rešuje znotraj odnosa in odnosi tega bremena pogosto ne zmorejo. Spolnost po možganski poškodbi je še vedno tabu, informacij pa je malo. Pojavlja se občutek sramu, ker oseba želi biti s partnerjem, pa ne zmore. Ne vedo, h komu se obrniti po pomoč. Osebe prihajajo v stik z lastno ranljivostjo, kar je za marsikoga kar boleč proces. Zato sta nujni občutljivost, senzibilnost.

Treba je nevsiljivo in v primernem trenutku povprašati oziroma ponuditi možnost pogovora o tej temi. Terapevt mora sprejemati tempo osebe, s katero dela, ne prehitevati, ne vdirati v osebni prostor, ampak počakati, vabiti osebo v pogovor. Posamezniki potrebujejo veliko časa in sprva nikomur ni prijetno, a postopoma postane lažje in se pogovor spontano razvije. Že od začetka je treba dajati občutek, da gre za pomembno področje, o katerem je treba govoriti in na katerem se da marsikaj izboljšati.

Izhajamo iz posameznikovih osebnih dilem, ugotavljamo, kje nastajajo motnje, in pomoč nudimo v tisti točki, kjer pomoč potrebuje. Vsak ima različne potrebe in želje. Vedno je oseba s poškodbo tista, ki regulira njej ustrezno bližino in si dovoli pomagati ter ki pove, da potrebuje pomoč in pri čem. Pri tem ne smemo posploševati ali uokvirjati načinov pomoči v vzorec, z vsakim posameznikom je treba najti način, ki funkcionira zanj.

Prihajajo posamezniki na individualne obravnave ali tudi skupaj z partnerjem?

Pri nas so uporabniki vključeni v individualne obravnave in v skupine. Sami se odločijo, kaj jim ustreza. Kadar gre za partnerski odnos, je dobro, da v določenem delu sodeluje tudi partner. Manjše skupine nudijo drugačno priložnost, podporo, ki odpira proces normalizacije širše. V skupini osebe slišijo, da imajo drugi podobne težave, da se da marsikaj prebroditi in kako. Delamo lahko predvsem na ozaveščanju, stvari skušamo osebam približati in jih spodbuditi, da razmišljajo o težavah, odločitve pa sprejemajo sami. Tudi pri terapevtskem delu je potreben enakopraven odnos; kadar nekoga že na začetku postavimo v zelo pasiven položaj, ga naredimo odvisnega, kar dolgoročno ne koristi.

Kako je z nosečnostjo pri osebah po možganskih poškodbah?

Po eni strani se pojavljajo težave glede zaščite; ženske, ki jemljejo tabletke, jih lahko zaradi težav s spominom pozabijo redno jemati, moški lahko zaradi neučakanosti pozabijo na kondom. Na drugi strani se pogovarjamo o tem, kadar se dejansko pojavi želja po otroku. Pri ženskih uporabnicah pogosto pride do trenutka, ko je ta želja po otroku zelo močna, in pojavi se dilema, kako naprej. Ker so sposobnosti osebe zmanjšane, se pojavi vprašanje, ali zmore prevzeti funkcijo starša. Odločitev lahko sprejme samo posameznik sam zase, razen če gre za zakonske omejitve pri posameznikih z močno zmanjšanimi opravilnimi sposobnostmi. Večinoma pa so uporabniki, ki prihajajo v našo enoto, dovolj samostojni. Kadar obstaja želja po otroku, pomagamo ozavestiti njihove želje in vzpostaviti notranji dialog.

Kako je z vlogo starša, ki doživi možgansko poškodbo?

Večinoma ne gre za absolutno nezmožnost opravljanja starševske funkcije. Pomoč potrebujejo pri določenih elementih. Tudi sami otroci potrebujejo pomoč, kako sprejeti starša drugačnega, kot so ga vajeni. Družina je zelo zaprt sistem in dokler bo še lahko funkcionirala, čeprav težko, bo poskušala. Pomembno je ozaveščati in vabiti v stik, da se govori o težavah.

Prihaja tudi do ločitev in zdravi partner/starš prevzame vzgojo, oseba s poškodbo pa se umakne k primarni družini ali se vključi v celodnevno varstvo. Včasih skrb za otroke prevzamejo stari starši. Kadar je situacija res huda in starši ne zmorejo skrbeti za otroke, vprašanje skrbništva prevzame center za socialno delo.