Psihiater in psihoterapevt Borut Škodlar, predstojnik Centra za mentalno zdravje na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani, skupaj s sodelavci pripravlja niz oddaj na Prvem programu Radia Slovenija, v katerih s praktičnimi vajami, podprtimi z uvodno razlago, poslušalcem in poslušalkam bliža možnosti in načine, kako za umiritev lahko poskrbimo sami.

Od splošnega priporočila do znanja

Kot pripoveduje Škodlar, so se med kolegi na kliniki in širše večkrat pogovarjali o tem, kako bi s svojim znanjem lahko pomagali: "Kar nekaj strokovnjakov s psihološko-psihiatričnih področij nas je bilo povabljenih v medije, da pokomentiramo dogajanje in posredujemo priporočila. Opazili smo, da se je tako velikokrat priporočalo, naj se ljudje umirijo, naj ne paničarijo in se ne zatekajo v teorije zarote in druge neugodne obrambe pred tesnobo. Ni pa bilo priložnosti, da bi lahko povedali, kako to storiti, kako se tega vsaj lotiti in katere strategije so pri tem dokazano učinkovite." To vrzel med priporočilom in uporabnimi znanji zapolnjuje oddaja Samoumiritev: "Vrzel torej med splošnim priporočilom, da naj se umirimo in uravnavamo tesnobo ob psihološkem stresu zaradi koronavirusa, in neposrednimi znanji, kako se tega lotiti in prakticirati."

Za samoumiritev prostorska ali kaka druga ovira ni omejitev

Vsak med nami ima sposobnost, da svojo pozornost in namero usmeri v to, da bi se pomiril. S to mislijo je Škodlar začel prvo epizodo: "Ko sem napet in tesnoben, ko imam pred sabo nalogo, za katero se bojim, da ji ne bom kos, ko me je česar koli strah in se morda zato ne morem umiriti, postane to zelo pomembno. Pravzaprav edino pomembno in prva naloga." Za izvajanje vaj pa je dovolj že prostor naše sobe, tudi če skušamo neprijetna stanja odgnati s hojo: "Vsaka telesna dejavnost lahko pripomore k razbremenitvi napetosti in s tem k umiritvi. Hoja je med njimi najpreprostejša."

Čas, vztrajnost in zaupanje

Samoumiritev pomeni zavestno prizadevanje za pomiritev in razbremenitev samega sebe. Prvi pogoj sta odločitev oz. motivacija, da se tega lotimo, in čas, ki ga temu dejavno in vztrajno namenimo, pojasnjuje profesor Škodlar: "Ni smiselno pričakovati in še manj odnehati, če ni takojšnjih učinkov. Ti pridejo z zamikom. Podobno, kot ne bi bilo smiselno pričakovati, da takoj znamo jezik, ki smo se ga začeli učiti, da znamo igrati inštrument, ki smo ga začeli vaditi, ali šport, ki smo se ga lotili. Potrebujemo rednost in vztrajnost ter zaupanje, da se splača vaditi." Za človekovo pomiritev je med drugim zelo pomembno, da najde stik s tem, kar mu je v življenju najpomembnejše, s svojimi globokimi vrednotami. To so tisti deli v človeku, ki so najgloblje zakoreninjeni ter jih zato stiske in močna čustva najpozneje odplavijo. Žal pa so večino časa prekriti z vsakodnevnimi skrbmi in rutino.

Veščine, ki so bile in so vselej pomembne

To, da se znamo ustaviti, umiriti in sprostiti, pa je seveda še kako pomembno tudi v tempu življenja, ki smo ga vajeni sicer, ne samo v času svetovne pandemije novega koronavirusa in samoizolacije. Prvi koraki pa so, kot vedno, lahko največji izziv: "Naša oddaja želi ponuditi praktična izhodišča za to. Želi se tudi povezati z drugimi tradicijami in strategijami ter s tem spomniti ljudi, da morda že poznajo ali so kdaj v preteklosti že vadili katero od teh metod. Vsaka epizoda oddaje ima namreč v prvem delu razlago posamezne metode in kje vse jo najdemo, v drugem delu pa potem praktične napotke, kako jo izvesti," še pojasni psihiater in psihoterapevt Škodlar.

Avdio: Prva epizoda Samoumiritve