K pripravi članka me je spodbodla tabela ameriškega CDC-ja (Center for Disease Control and Prevention op. a.) o verjetnosti okužbe s HIV-om. V njem navedene številke na prvi pogled sprožijo vprašanje, kako je lahko tako veliko ljudi sploh okuženih. Primer: če si delite iglo z nekom, ki ima HIV, je verjetnost, da se boste okužili, le 6,3 promila, pri insertivnem penilno-vaginalnem odnosu ta verjetnost pade na 0,4 promila, pri ugrizih pa je zanemarljiva.

A to je zelo zamejen pogled na zgodbo, pove infektologinja na UKCL-ju Mojca Matičič, ki je tudi vodja Ambulante za spolno prenosljive okužbe na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana. Gre namreč le za statistični izračun povprečnega tveganja, ki temelji na rezultatih najrazličnejših raziskav, torej za verjetnost, da se okužite pri enkratnem nezaščitenem spolnem stiku z okuženo osebo, ne glede na način spolnega odnosa. Ta za okužbo s HIV-om res znaša 3,3 promila. "To v statističnem jeziku pomeni, da bo oseba, ki ima nezaščiten spolni odnos z osebo, ki je HIV-pozitivna, imela v povprečju 0,33-odstotno verjetnost, da se pri nezaščitenem spolnem odnosu okuži s HIV-om," je pojasnila.

A se ta statistična verjetnost zelo hitro spremeni, če upoštevamo še način spolnega vedenja. Tako se ta verjetnost lahko poveča kar za 100- ali še večkrat, če gre za spolne prakse z večjim tveganjem. "Največje tveganje za prenos okužbe z virusom HIV predstavlja insertivni analni odnos," je izpostavila.

Možnosti se hitro poslabšajo
Statistične ocene se v medicini sicer uporabljajo pri podajanju najrazličnejših epidemioloških podatkov in predvidevanj, na katerih lahko temeljijo tudi različna priporočila in nasveti ljudem, pravi Matičičeva. Vendar v resničnem življenju statistične ocene ne morejo voditi razmišljanja ljudi in njihovih odločitev o sprejemanju tveganja. Vsak nezaščiten spolni odnos z osebo, ki ima spolno prenosljivo okužbo, namreč predstavlja tveganje za njen prenos.

Pri virusu hepatitisa B, ki je mnogo bolj kužen od virusa HIV, se to tveganje bistveno poveča, saj je statistična verjetnost za prenos okužbe pri enem samem nezaščitenem spolnem stiku z okuženo osebo kar od 30- do 40-odstotna. Na srečo obstaja učinkovito in varno cepljenje. "Vsi, ki so rojeni leta 1993 in pozneje, so bili proti hepatitisu B cepljeni po nacionalnem programu pred vstopom v osnovno šolo," pojasni.

Nevarno tudi za "rekreativce"
Pri virusu hepatitisa C je tveganje spolnega prenosa precej manjša od virusa hepatitisa B. "Se pa to tveganje lahko poveča na šest odstotkov pri promiskuitetnih osebah in med moškimi, ki imajo odnos z moškimi," poudari Matičičeva.

V Evropi tako opažajo posamezna središča (npr. Berlin, Amsterdam, London) izbruhov spolno prenesene okužbe z virusom hepatitisa C pri moških, ki imajo odnose z moškimi. "In pri takem načinu prenosa bolezen poteka drugače, njeno napredovanje je veliko hitrejše," opozori. Hepatitis C sicer ni opredeljen kot predvsem spolno prenosljiva bolezen, po ocenah strokovnjakov pa je z virusom, ki ga povzroča, okuženih okoli 10.000 ljudi.

Med bolj ogroženimi skupinami so danes predvsem uživalci mamil - tisti, ki jih uživajo intravenozno in tudi njuhalci. Okužba se namreč prenaša s krvjo pri menjavanju pribora za uživanje mamil. Tu je tudi največja težava, saj so žrtve pogosto tudi tisti, ki mamil ne uporabljajo redno in tudi nimajo svojega pribora: "Tu bi rada poudarila, da npr. kokain tanjša nosno sluznico in povzroča krvavitve. Že mikroskopsko majhna količina krvi pri menjavi pribora za njuhanje lahko privede do okužbe z virusom hepatitisa C."

Za t. i. klasične spolno prenosljive okužbe so statistične verjetnosti za njihov prenos ob enem samem nezaščitenem spolnem stiku z okuženim še večje: pri gonoreji je to tveganje od 50- do 60-odstotno, pri HPV-ju kar od 60- do 70-odstotno in pri sifilisu prav tako od 50- do 60-odstotno.

Tveganje v bolnišnici minimalno
Ker pred letom 1993 krvi še niso preverjali na okužbo z virusom hepatitisa C, saj je bil še neznan, je bilo tveganje za tovrstno bolnišnično okužbo večje. A danes je bojazen tovrstne okužbe pri zdravstvenih posegih odveč, saj bi se kaj takega lahko zgodilo le v zares izjemnih primerih, miri infektologinja.

"Slovenija je, tako kot druge razvite države, na tem področju sprejela t. i. splošne previdnostne ukrepe, ki jih je leta 1987 sprejel CDC za ravnanje s krvjo in telesnimi tekočinami v zdravstvu. Osnovni nauk teh ukrepov je, da je treba z vsakim bolnikom pri posegih v zdravstvu ravnati, kot da je okužen z virusom HIV. To pomeni, da so tudi vsi nadaljnji ukrepi v zdravstvu oblikovani tako, da se ta prenos ne zgodi. Zato zaradi vsega tega v zdravstvu dejansko do prenosa okužbe ne pride. Niti z darovano krvjo niti s posegom. Pri tem je treba pomisliti tudi na zaščito samih zdravstvenih delavcev, ki bi se lahko okužili pri t. i. incidentu, npr. naključnim vrezom s skalpelom ali vbodom injekcijske igle. V ta namen obstajajo posebna priporočila za takojšnje ukrepanje, da to okužbo izpostavljenega zdravstvenega delavca preprečimo. Ti previdnostni ukrepi obstajajo in se dosledno izvajajo v vsaki zdravstveni ustanovi, pri vseh preventivnih, diagnostičnih in terapevtskih ukrepih in posegih," je razjasnila.

Pri prebadanju (piercing) ali tetoviranju pa se je po besedah Matičičeve tako mogoče okužiti, če salon ne upošteva osnovnih higienskih in antiseptičnih normativov, kot je npr. uporaba materialov za enkratno uporabo. Na žalost pa se kljub velikemu številu tetovaž in prebodenega nakita zelo malo ljudi, ki jih ima, odloči za testiranje na okužbo z virusoma hepatitisa B, C ali HIV. Zato zanesljivih številk o tem, koliko okužb je na ta način, ni.

Čeprav se o hepatitisu in HIV-u načeloma največ govori, pa to niso najpogostejše spolno prenosljive okužbe. Na prvem mestu pri virusnih okužbah je humani virus papiloma (HPV), sledi mu genitalni herpes, pri bakterijskih okužbah pa so najpogostejše okužbe s klamidijo in gonoreja, v porastu pa je tudi sifilis, še sklene Matičičeva.