V odloku o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 se je znašla formulacija, ki razlikuje med zakonskimi in nezakonskimi otroki ter posvojenci in preostalimi otroki. Del strokovne javnosti se je na omenjeno dikcijo odzval kritično.

Da je uporaba besedne zveze nezakonski otrok presenetljiva in sporna, meni Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, ki pojasnjuje, da je besedna zveza "nezakonski otrok" precej stara; poznali smo jo v 19. stoletju, zgodovinsko pa živi transgeneracijski spomin na to, da so bili nezakonski otroci diskriminirani in stigmatizirani. "To je bilo nekaj slabšalnega, to je bila tako rekoč kletvica."

Tovrstno razlikovanje po njenem mnenju vsebuje izrazito negativne konotacije in dodaja, da je bila uporaba spornih kategorij opuščena že pred več kot štiridesetimi leti. "V preteklosti se je tovrstno poimenovanje uporabljalo za ločevanje na prave in neprave družine, otroci so bili zaradi statusa nezakonskega otroka diskriminirani in zaradi stigme prikrajšani," še pojasnjuje Zavirškova. Dokumenti kažejo, da je v Sloveniji do leta 1963 veljala tudi besedna zveza nezakonska mati.

Nezakonske matere v preteklosti pravno formalno sploh niso imele otrok in so se morale za svoj status, ki je vključeval tudi pravico do stanovanja, trdo boriti. Njihov položaj se je postopoma izboljšal. Danes govorimo o različnih družinskih skupnostih, dodaja Zavirškova in poudarja, da tudi v družinskem zakoniku nikjer ne najdemo dikcije, ki bi tako razlikovala med otroki. V odloku pa je po njenem mnenju več problematičnih stvari. Ne gre le za težavo na simbolni ravni, temveč tudi za administrativno težavo.

Vsi otroci imajo enake pravice

"Predstavljajmo si, ali bo policist, ko bo ustavil odraslega in otroka, preverjal, ali je otrok zakonski ali nezakonski, ali gre za otroka, ki je bil posvojen ali ne." Hkrati imajo vsi otroci popolnoma enake pravice in je takšna birokratizacija povsem nepotrebna ter bi lahko pomenila tudi nesorazmeren poseg v pravice do zasebnega in družinskega življenja.

Kot še opozarja Zavirškova, lahko taka fragmentacija v družbi privede do zmanjševanja določenih pravic. Otrok ne bi smeli deliti glede na status staršev, poudarja, predvsem pa je taka dikcija po njenem mnenju škodljiva in nesprejemljiva.

Za pojasnilo v povezavi s tem, zakaj je v odloku uporabljeno razlikovanje med zakonskim in nezakonskim otrokom ter posvojencem in biološkim otrokom, smo se obrnili na ministrstvo za notranje zadeve, ki je pristojno za omenjeni odlok. V svojem odgovoru so navedli, da so pri pripravi odloka upoštevali čim širšo definicijo družinskih članov, ki izhajajo iz tolmačenj različnih zakonov, kot so na primer Zakon o matičnem registru, Obligacijski zakonik, Zakon o organiziranosti in delu v policiji, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Po njihovih besedah so z eksplicitnim naštevanjem želeli doseči čim večjo jasnost, kdo lahko uveljavlja določeno izjemo, saj je to nujno tudi zaradi skladnosti z ustavo.

Nepremišljena gesta

Pridobili smo tudi pravno mnenje, po katerem se v omenjenem odloku sicer nikomur ne jemljejo zagotovljene pravice, neumestna pa je uporaba zastarelih kategorij, ki se že vrsto let ne pojavljajo v nobenih zakonskih aktih. Po mnenju pravnice, ki ne želi biti imenovana, gre v tem primeru najverjetneje za nepremišljeno gesto in strokovno napako. Prav tako smo za mnenje o tem, kakšna je zakonska podlaga za uporabo tovrstnega razlikovanja in specifike poimenovanja, vprašali ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, vendar pojasnila v zakonitem roku, ki ga imajo na voljo za odgovor, in do konca priprave članka nismo prejeli.