Na skupen razpis za vse bolnišnice, ki sta ga pripravili ministrstvo za javno upravo in ministrstvo za zdravje, so se namreč dobavitelji v posameznih sklopih prijavili z izdelki po višjih cenah od predpisanih. Obstaja sum, da so se dobavitelji o cenah med seboj dogovorili.

Najvišja dovoljena cena za žilno opornico je bila 220 evrov, a štirje največji dobavitelji so ne glede na to postavili višje cene, ki so znašale od 240 pa vse do skoraj 500 evrov. Na vprašanje komisiji, ali dobavitelji namerno, predvsem pa usklajeno rušijo državni razpis, pa člani komisije niso odgovorili.

Dobavitelji se norčujejo
Sašo Matas z direktorata za javno naročanje zato napoveduje, da "se sedaj gre lahko v postopek pogajanj." Pogajanja pa niso v interesu dobaviteljev, ustreza jim, da cene ostanejo na ravni današnjih, kjer si vsaka bolnišnica izpogaja svojo. Kardiolog Blaž Mrevlje, ki je bil eden prvih, ki je opozoril na prevelike provizije, je razočaran tudi zato, ker razpis ni bil objavljen v tujem jeziku, da bi s tem omogočili razbitje slovenskih monopolov.

Mrevlje prav zato meni, da razpis "ni bil mišljen resno, sicer bi tujim dobaviteljem stvar olajšali, tako pa so jim otežili prijavo. To kaže na resnost ministrice in to, kolikšno toleranco ima do korupcije". Mrevlje ob tem dodaja, da se tu tudi vidi, da se dobavitelji iz porabnikov norčujejo in posmehujejo.

Žilne opornice še vedno dražje kot na Finskem
Razpisna komisija se tudi ni obrnila na agencijo za varstvo konkurence, da bi preverili, ali so dobavitelji ravnali usklajeno, so povedali na AVK-ju. Cene žilnih opornic so se sicer po pritisku medijev v zadnjih dveh letih znižale (grafika), a ne na raven, ki jo plačuje Finska, ki naroča žilne opornice neposredno pri proizvajalcih in tako preskoči dobaviteljske provizije.

Če pa pogledamo v nabavne dokumente ljubljanskega kliničnega centra, pa lahko vidimo, da naročijo več kot 16.500 izdelkov, za katere v večini skupnih razpisov sploh ni. Ministrstvo je do sedaj sicer pripravilo nekaj razpisov, a do danes še niti eden ni končan.