Kulturno, informacijsko in svetovalno središče Legebitra je odločitev sodišča ocenilo kot pomemben mejnik na področju pravnega varstva oseb, ki živijo s HIV-om. Mitja Ćosić iz Legebitre je pojasnil, da je v tem primeru zdravstveni delavec zavrnil zdravstveno obravnavo osebe, potem ko je ta povedala, da ima HIV. Oškodovanec se je opogumil in vložil civilno tožbo, sodišče pa mu je pritrdilo.

Gre za prvi tak primer zaradi diskriminacije v zdravstvu. Že pred tem so sodišča obravnavala primer, ko je oškodovanec tožil zaradi diskriminacije pri dostopu do zaposlovanja iz razloga, ker je šlo za osebo s HIV-om, je še pojasnil Ćosić.

"Te diskriminacije je sicer po ocenah infektologov, ki vodijo osebe s HIV-om, zelo veliko. Kar 90 odstotkov oseb s HIV-om naj bi se že kdaj srečalo s tako ali drugačno obliko diskriminacije zaradi HIV-a," je še pojasnil Ćosić.

Pri tovrstni diskriminaciji gre največkrat za kršenje pravice do dostopa do zdravstvene oskrbe, pravice do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi, pravice do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev ter pravice do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov, so pojasnili v Legebitri.

Osebe, okužene s HIV-om, so tako med drugim navajale, da jih zdravstveni delavci niso želeli obravnavati, do njih so bili nespoštljivi in žaljivi, bilo je celo nekaj primerov, ko so zdravstveni delavci v komunikaciji s temi osebami pred preostalimi bolniki razkrili njihovo diagnozo.

Kot opozarjajo v Legebitri, diskriminacija oseb s HIV-om v zdravstvu pomeni kršenje zakona o pacientovih pravicah. Diskriminacija oseb, ki živijo s HIV-om, predstavlja tudi kršenje ustave, zakona o varstvu pred diskriminacijo, pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, kodeksa zdravniške etike, kodeksa etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije ter je v nasprotju z vizijo, vrednotami in cilji Nacionalne strategije preprečevanja in obvladovanja okužbe s HIV-om 2017–2025.

Nezakonita in nesmiselna diskriminacija
Poleg tega, da je diskriminacija nezakonita, pa je tudi nesmiselna, so še dodali. Osebe, ki se zdravijo s protiretrovirusnimi zdravili in imajo koncentracijo virusa pod mejo zaznave, namreč okužbe ne morejo prenesti naprej.

Prenos okužbe tudi ni mogoč ob upoštevanju v zdravstvu uveljavljenih splošnih previdnostnih ukrepov, ki jih je treba upoštevati pri obravnavi vseh bolnikov, ne zgolj tistih z znano okužbo. V Sloveniji se od začetka epidemije pri opravljanju dela ni okužil še noben zdravstveni delavec, so še poudarili v Legebitri.

Prepričani so, da je treba diskriminacijo nasloviti s sistemskimi rešitvami, predvsem pa z doslednim ozaveščanjem in izobraževanjem zdravstvenega osebja ter vzpostavitvijo ustreznih preventivnih mehanizmov, ki bodo preprečevali možnost kršenja pravic.