V Sloveniji je od leta 1960 do danes za mezoteliomom, tj. rakom pljučne mrene, ki je v večini primerov posledica izpostavljenosti azbestu, zbolelo več kot 500 ljudi, vseh poklicnih bolezni zaradi azbesta pa je okoli 2.600. Največ bolnih je bilo zaposlenih v Salonitu iz Anhovega, kjer so do leta 1996 izdelovali azbestnocementno kritino. A to še zdaleč ni edini primer izpostavljenosti azbestu pri nas in bolezni, ki so ljudi zaradi tega doletele. 76-letni Jakob Cehnar je pred več desetletji delal v tovarni dušika Ruše, kjer so azbest uporabljali za izolacijo pri pečeh. "Azbest ni bil samo v Anhovem, bil je v vseh tovarnah, kjer so bile talilne, kalilne ali kake druge peči, saj je bil v tistem obdobju najboljši električni in toplotni izolator. Celo zavese pri pečeh so bile iz azbestnih trakov." Največ azbestnega prahu je vdihaval ob okvari ene od karbidnih peči: "Ko se je kaj pokvarilo, smo morali ta azbest, ki je razpadal pred našimi očmi, odstraniti." 50 let po zadnjem stiku z azbestom so mu diagnosticirali raka pljučne mrene. Danes je živ po zaslugi operacije pljuč in intenzivnega zdravljenja. Nedavno je prejel odškodnino države, nekaj več kot 40 tisoč evrov, a poudarja, da to ne more odtehtati bolečin in trpljenja, ki ju je prestal in ki ga še čakajo.

Je prišla v stik z azbestom med delovnimi akcijami v gimnazijskih dneh?

V zadnjih letih zboleva tudi vse več oseb, ki niso delale z azbestom. Edita Granatir Lapuh je bitko z mezoteliomom izgubila marca 2013, stara 43 let. Ko so ji postavili diagnozo, se je spraševala, kdaj je bila v stiku z azbestom. Na koncu je ugotovila, da so bile verjetno krive delovne akcije v gimnazijskih dneh, pripoveduje njena sestra Goga Granatir. "Najprej so čistili podstrešje gimnazije Jesenice, enkrat pa so čistili Železarno Jesenice, pri čemer so uporabljali zaščitna sredstva z azbestom." V zahtevku za odškodnino zaradi okoljskega mezotelioma, ki ga je potrdila zdravnica, je navedla več dokazov, da je bila v neposrednem stiku z azbestom. Kljub pričevanju več sošolk in potrditvi takratnega jeseniškega župana, da so dijaki pri delovnih akcijah prihajali v neposreden stik z azbestom, odškodnine ni dobila.

Azbest v številnih izdelkih

Azbestu torej niso izpostavljeni le delavci v neposrednem stiku, ampak tudi ljudje, ki živijo v okolju, kjer se azbestna vlakna sproščajo, na primer v objektih z azbestnimi kritinami, ki so jih pri nas najbolj množično uporabljali sredi 80. let, z njimi pa naj bi bila še danes pokrita kar četrtina poslopij v Sloveniji. Takšna kritina je še vedno tudi na strehi marsikaterega vrtca ali šole. Problematične so tudi izolacije in obloge za cevovode, izolacije za grelne naprave, stenske plošče in ometi, celo straniščne školjke in cisterne za vodo. Vemo za okoli 3.000 najrazličnejših izdelkov, ki vsebujejo azbest. Najnevarnejši so tisti, ki se zaradi dotrajanosti luščijo ali drobijo.

Največja nevarnost pri obnovitvenih delih

Koncentracija vlaken v zraku je največja pri obnovitvenih delih: adaptacijah stanovanj, predelavi sten in napeljave, zamenjavah talnih oblog in strešnih kritin ter pri rušenju starejših objektov, v katere so vgrajeni azbestni materiali. Pri teh delih so v največji nevarnosti poklicni delavci, vdihavanje prahu pa je, če so posegi opravljeni nestrokovno, nevarno tudi za stanovalce, sosede in mimoidoče.

Vlakna so sestavljena iz milijonov manjših, mikroskopsko majhnih vlaken, ki jih s prostim očesom ne moremo videti in se z luščenjem sproščajo v zrak. Če jih vdihavamo, se nalagajo v pljučih. Azbest povzroča pljučno fibrozo, raka pljuč, poprsnice in potrebušnice ‒ mezoteliom. Povzroča tudi raka grla in jajčnikov, povezujejo ga z rakom žrela, želodca in danke.

Problematična tudi divja odlagališča

Ekologi brez meja pa opozarjajo na še eno težavo: v Sloveniji je kar 1.100 divjih odlagališč azbestnih odpadkov, najverjetneje tudi zato, ker je na uradnem odlagališču za streho s površino sto kvadratnih metrov treba plačati okoli 500 evrov. Nekatere občine odlaganje azbestnih odpadkov sicer subvencionirajo, a država za to ne namenja sredstev.

Država: za odstranjevanje so odgovorne občine

"Imamo cilj, da recimo leta 2030 ne bo več azbesta v Sloveniji in da financiramo tako azbestne kritine kot tudi azbestne cevi in vse druge zadeve, ki so kakor koli povezane z azbestom," pojasnjuje Tanja Bolte z Ministrstva za okolje in prostor. A v isti sapi priznava, da denarja ni. Kljub temu želijo na ministrstvu ustanoviti okoljski sklad, iz katerega bi med drugim črpali sredstva za odstranjevanje azbesta.

Poleg tega naj bi prihodnje leto vzpostavili sistem ustreznega ravnanja z odpadki, ki vsebujejo azbest. "S spremembo predpisov o gradnji objektov bomo določili pravila ravnanja z odpadki, ki vsebujejo azbest." Morda bodo z novimi pravili inšpektorji lastnikom ukazali vsaj odstranitev azbestnih streh na zapuščenih in razpadajočih industrijskih objektih.

Po trenutnih zakonih namreč ni niti pravila, po katerem bi lahko zahtevali zamenjavo azbestnocementne kritine, tudi če je ta dotrajana in poškodovana.