Tako pravi Tom Van Daele, profesor in koordinator raziskovalnega programa Psihologija in tehnologija na univerzi Thomasa Mora v Belgiji, ki se v svoji raziskovalni praksi posveča prav prepletu uporabe tehnoloških inovacij v psihološki praksi. "Zahteva veliko dela in prizadevanj. A terapevt najbolje ve, katero orodje uporabiti za katerega človeka."

Sinergija med tehnologijo in psihološko znanostjo v vsakodnevni psihološki praksi je bila krovna tema konference Društva psihologov Slovenije, ki je bila konec preteklega leta v Ljubljani. Eden izmed osrednjih gostov je bil tudi Tom Van Daele, ki pravi, da še ni čisto prepričan, kako dobro gresta skupaj tehnologija in psihologija, ga pa obe področji že od malega neizmerno navdihujeta.

Prof. dr. Tom Van Daele, v uvodu me zanima, kaj vas je še posebej zanimalo na konferenci Društva psihologov Slovenije?

Zelo me je navdušil pogovor o slovenski pobudi To sem jaz, v okviru katere lahko mladi na spletu postavljajo vprašanja usposobljenim psihologom, ki jim posredujejo zelo podrobne odgovore. Ti so vedno dobro utemeljeni in podprti z dokazi. V zadnjih desetih letih so imeli več kot 10 000 odgovorov na vprašanja, in mislim, da je to zares navdihujoče. To je res zelo lep primer tega, kako lahko z uporabo interneta in spletnih intervencij resnično pomagate mladim, ki potrebujejo pomoč.

Imate kaj podobnega tudi v belgijskem okolju?

Tudi pri nas imamo nekaj podobnega, a ne povsem enakega. Obstaja več telefonskih linij za duševno zdravje, kamor lahko pokličete, in tudi nekaj spletnih intervencij. Vendar je pri njih pristop nekoliko drugačen kot pri vas.

Gre za zelo dobre alternative, pri katerih pa moramo biti še vedno zelo previdni. Ni nujno, da so takšni načini primerni za vsakogar in vse položaje. Zelo pomembno je, da pri obravnavi pogledamo na celoten kontekst. To je tudi ena izmed stvari, pri kateri nadomeščamo klasično svetovanje s psihologom na štiri oči s pogovorom z umetno inteligenco. To vedno prinaša veliko vprašanj: ne morem trditi, da je tehnologija uporabna v vsakem kontekstu in za vsakogar. Vsekakor pa je obetavna za prihodnost.

Že vrsto let ste profesor in raziskovalec na področju prepleta tehnologije in psihologije. Zakaj gresta ti dve področji lahko tako zelo dobro z roko v roki?

To je izvrstno vprašanje. Nisem zares prepričan, kako dobro gresta psihologija in tehnologija skupaj. To se včasih sliši nekoliko protislovno, saj je psihologija v osnovi topel poklic. Gre za medosebne stike in podobne stvari. V tem oziru zveni tehnologija nekoliko sterilno in morda tudi hladno. Kako torej zares povezati obe področji, sem se vprašal? Najprej se mi je zdelo to povsem nemogoče, kmalu pa sem začel opažati številne dobre prakse, kjer je tehnologija pomagala izboljšati življenja ljudi. To je postalo moje izhodišče.

Na konferenci ste predavali o digitalni transformaciji na področju obravnave duševnega zdravja. Uporaba tehnologije v psihologiji je veliko več kot le spletno svetovanje ali terapija. Katere metode lahko vse uporabimo in kako nam lahko pomagajo?

Po pandemiji covida-19 vsi dobro vedo, kaj je spletno svetovanje. Vendar po mojem mnenju to ni najbolj navdušujoč del uporabe tehnologije, saj gre še vedno za pogovor na štiri oči, samo da je na daljavo. Področje intervencij je še veliko širše. Globalno zelo razširjene so spletne strani in aplikacije za samopomoč.

Vse več je tudi psihofizioloških podatkov, ki so bili včasih rezervirani za laboratorijska okolja, zdaj pa so na voljo v majhnih napravah, recimo pametnih urah. Novejše naprave imajo celo senzorje srčnega utripa in prevodnosti kože. In čeprav nas tu v prvi vrsti zanima fizično zdravje, menim, da nosi možnosti tudi za spremljanje in podporo duševnega.

Ena izmed mojih ljubših metod je tehnologija za poglobljeno vživljanje (»immersive tehnologies«), katere glavni adut je virtualna resničnost. Metode, ki so bile še do nedavnega zelo drage in težje dostopne splošni javnosti, si lahko danes v osnovnih različicah priskrbimo tudi za nekaj 10 evrov. Pomislite na virtualno resničnost, kjer lahko uporabimo tako zelo drage, kot zares poceni tehnološke naprave. S pametnim telefonom in slušalkami za okrog 35 evrov lahko že ustvarite zelo osnovna virtualna okolja. Ta omogočajo, da se potopite v popolnoma drugi svet in scenarije, kot je vaše običajno življenje.

Tudi uporaba digitalnega fenotipiziranja (»digital phenotyping«) se mi zdi zelo zanimiva metoda. Gre za to, da uporabimo podatke, ki jih dobimo na primer prek vašega mobilnega telefona, da lahko napovemo tipična vedenja. Čas, ki ga preživite na določenih aplikacijah, fizično gibanje, senzorji svetlobe, vse je pomembno. Pri tem skušamo zaznati vzorce v vašem vsakdanjem življenju, v idealnem primeru vzorce stabilnosti. Način, kako v povprečju preživljate svoje tedne, je, seveda, precej dolgočasen in preprost. Vstajate ob določeni uri, greste spat, vaši konci tednov se morda nekoliko razlikujejo od delovnih dni. A vsa ta odstopanja od običajne rutine vsakdana so za nas pomembna. Tovrstne podatke lahko po eni strani izkoristimo za ustvarjanje učinkovitejših načinov zdravljenj, ki so prilagojeni posamezniku, hkrati pa tudi za odkrivanje, kaj se je zgodilo, ko gredo stvari narobe. Pomislite, da imate posameznika, ki vsak dan vstane ob devetih, nenadoma, pa nekaj dni zapored podatke, da ne vstane pred poldnevom. To nam lahko pove tudi nekaj o njegovem duševnem zdravju.

Uporabo navidezne in dopolnjene resničnosti v klinični praksi ste predstavili tudi v interaktivni delavnici. Novi načini so se izkazali kot zelo uspešni v terapiji z izpostavljanjem, pri kateri se človek spoprime s strahovi, okolji ali okoliščinami, ob katerih občuti strah. Kakšni so bili prvi odzivi udeležencev?

Res je. Če smo včasih za premagovanje strahu pred pajki potrebovali dejanske tarantele, lahko to danes storimo le z vizualizacijo in gledanjem skozi VR-očala. Ne le, da se s tem udeleženci spoprimejo s svojimi strahovi, upam tudi, da jim lahko pri tem pomagamo.

Mislim, da večina psihologov, ki so sodelovali v delavnici, česa takega, še nikoli ni uporabila. Pokazali smo jim različne aplikacije, nekatere bolj osredotočene na sproščanje, druge na spoprijemanje s strahovi. Hkrati smo si želeli tudi, da bi ozavestili začetne dvome, ki jih imajo do uporabe tehnologije. Ti so seveda upravičeni. Če vam na primer povem, da lahko ljudi zdravimo zaradi strahu pred višino tako, da jih postavimo v »virtualno« višino, je najpogostejši odziv, ki ga dobim, ampak kako bi lahko to sploh uporabili? Če pa to ni resnično. In to je točno to, kar smo naredili na delavnici. Rekli smo jim: »Dovolite, da vam pokažemo.«

Kako ste to dejansko izvedli v praksi?

Z uporabo čisto navadne, zelo priljubljene videoigre. Gre za igro z imenom Richie's Plank. V njej se z dvigalom zapeljete do vrha najvišje stavbe v mestu. Ko se dvigalo odpre, sta pred vami velika deska in velika, globoka razpoka. Hoditi morate po deski in na koncu deske, če ste pripravljeni, narediti še en korak, preden bi padli na pločnik pod visoko stolpnico. In to je precej strašljivo. Ko sem se tega prvič lotil sam, me je bilo zelo strah. Ideja je, da želimo psihologom pokazati, da lahko veš, da nekaj ni zares resnično, vendar tega v tistem trenutku ne doživljaš tako. Vsaka kost in mišica v telesu ti sporočata, pazi, to je prekleto nevarno, padel boš in se polomil. To je nekakšen samodejni refleks, ki ga uporabljamo v terapiji, da bi ljudem pomagali pri spopadanju s tem. Ni nujno, da gre za strah pred višino, lahko pomagamo tudi pri strahu pred pajki.

Čeprav že več kot dve desetletji govorimo o morebitnih dobrih učinkih uporabe tehnologij na področju obravnave duševnega zdravja, imata tako splošna javnost kot stroka do tega (pogosto) še vedno zadržke. Zakaj?

Mislim, da je glavna težava, da večina psihologov še ne zna na prave načine uporabiti tehnologije. Rad bi rekel, da se zavedam, da je klasično svetovanje še vedno nekaj dobrega in tudi z uporabo tehnologije ne bo izginilo čez noč. Nekateri ljudje se bodo še vedno raje pogovarjali z »resničnim človekom«. Verjamem pa, da bo tehnologija lahko pripomogla, ne zato, ker bi bila modna ali moderna, ampak zato, ker jim bo omogočala stvari, ki jih sicer ne bi mogli početi. To je nekakšna misija, da ozavestim psihologe o možnostih, ki jih imajo. Da razmislijo, kako se to nanaša na njihovo prakso ter kako prakse uporabiti, ko je to najbolj potrebno.

Ne le slovenski, svetovni problem so (pre)dolge čakalne vrste, da dobimo psihološko pomoč. Nam lahko pri tem pomaga tehnologija?

Raziskave so pokazale, da spletne intervencije lahko na neki način pomagajo težave z duševnim zdravjem postaviti na neko lestvico, hkrati pa pripomorejo k temu, da je vse skupaj bolj dostopno. Ljudem, ki imajo mile simptome, lahko včasih pomagajo tako učinkovito, kot pogovor s človekom v živo. To je samo po sebi dobra in pomembna stvar, ki jo je treba upoštevati pri širjenju tovrstnih storitev, da bi pomagali več ljudem.

Zadeva pa postane zapletena, ko to informacijo uporabimo v kontekstu politik in državnih odločitev, kjer so proračuni omejeni in je treba sprejemati težke odločitve. Takrat se lahko zgodi, da se takšne ugotovitve interpretirajo preveč optimistično. Na primer, lahko rečejo: "Zdaj vemo, da so spletne intervencije učinkovite in enostavno dostopne, zato jih kar ponudimo množicam!" S tem pa močno podcenijo dejstvo, da zelo malo ljudem dejansko uspe samostojno slediti tem tečajem za samopomoč. Večina jih namreč odneha zelo hitro.
V nekaterih primerih je morda celo slabše ponuditi neustrezno pomoč, kot je sploh ne ponuditi. To je torej zapleteno vprašanje, ne le v Sloveniji, temveč povsod. Izziv je, kako to ustrezno izvajati.

Kateri drugi etični izzivi se še pojavljajo, ko poskušamo vzpostaviti trdno ogrodje uporabe tehnologije v dejanski klinični praksi?

Menim, da etična plat vsega skupaj postaja vse večji izziv. V preteklosti smo se spraševali samo, ali naj uporabljamo tehnologijo kot psihologi ali ne, ko zdravimo ljudi. Spraševali smo se tudi, ali je ta tehnologija varna in učinkovita. Hkrati pa tudi, ali nam je psihologom pri njeni uporabi dovolj udobno. Če je vse to držalo, je bilo to najbrž etično sprejemljivo. Pa vendar smo z razvojem tehnologij pridobili številne virtualne sogovornike – terapevte in svetovalce, ki nimajo vedno vsega nujnega strokovnega ozadja, da bi nam lahko kakovostno svetovali.

Vzemimo hipotetični primer, da se odločim, da bom svoje težave na področju duševnega zdravja zaupala virtualnemu sogovorniku. Mi lahko pomaga?

Obstaja spletna stran character.ai. Gre za spletišče z namišljenimi junaki. Eden med njimi se imenuje Psiholog. Ustvaril ga je študent psihologije z Nove Zelandije, najprej z namenom, da bi pomagal sebi, saj je bila terapija zanj predraga. Potem pa je to delil s svetom, češ, morda še komu pride prav in v letu in pol od takrat je Psiholog imel 180 milijonov pogovorov. Nekateri so dobro uspeli, pri drugih pa je povsem zgrešil in ni povedal pravih stvari ter se odzval tako, kot bi se moral, ko gredo stvari narobe. Vprašanje, ki se pri tem pojavi, je, kako pomagati ljudem in se ogniti vsem tistim stvarem, ki so prosto dostopne. Morda res obstajajo z dobrimi nameni, ampak imajo lahko zelo slabe posledice za uporabnike.

ChatGPT je en primer, obstaja pa še veliko drugih podobnih kanalov, za katere ne vemo, kdo stoji za njimi. Že doslej smo bili priča kar nekaj primerom odtekanja zelo osebnih informacij in prepisov tovrstnih pogovorov. Ena stvar sta datum rojstva in elektronska pošta, povsem druga pa vaše najgloblje misli, želje, strahovi, o katerih ste se pogovarjali s tem namišljenim terapevtom. Mislim, da ljudje še vedno podcenjujejo resnost vsega tega. To me precej skrbi.

Zdi se, da je velik izziv tudi izobraževanje že obstoječe delovne sile na tem področju in implementacija praks, ki upoštevajo posebnosti tako lokalnega okolja kot politik.

Tej domeni bi lahko rekli digitalno duševno zdravje. Všeč mi je, kako to zveni. Vendar pa je vseeno nenavadno, da obstajata skrb za duševno zdravje in skrb za digitalno mentalno zdravje. Zakaj? Gre namreč le za eno od orodij, ki jih lahko uporabljamo, in smiselno je, da ga vključimo v prakso. To nikakor ni tako enostavno, kot bi si morda mislili. Zahteva veliko dela in prizadevanj. A terapevt najbolje ve, katero orodje uporabiti za katerega človeka. Če so bolniki dovolj ozaveščeni o uporabi različnih aplikacij in spretni pri tem, je to seveda v redu. A takšnih aplikacij ne poznajo vsi.

Za konec me še zanima, s katerimi zanimivimi projekti se trenutno raziskovalno ukvarjate in kako zrete v prihodnost prepleta psihologije in tehnologije?

Na Queen’s University v Belfastu sodelujemo pri projektu, s katerim želimo ustvariti personificirano zdravljenje z virtualno resničnostjo za primere travme. V preteklosti se je to uporabljalo zlasti v vojski, za civilne namene pa manj in prav tega si želimo mi. Radi bi pomagali ljudem, ki so doživeli travmo ali imajo post- travmatski stresni sindrom. Ob pomoči virtualne resničnosti bi radi ustvarili okolje, ki je povezano s to travmo, in jim tako pomagali, če in ko se v pogovorni terapiji zatakne. Tega torej ne bi uporabljali čisto takoj, ampak kot dodatno možnost. To je torej stvar, ki jo pripravljamo z ekipo. Mislim, da bo to zelo prispevalo k zdravljenju posttravmatskega stresnega sindroma in pomenilo velik korak naprej. Doma, v Belgiji pa se osredotočamo tudi na smiselno uporabo umetne inteligence. Še vedno smo pri tem previdni in še ne uporabljamo tega na dejanskih bolnikih. Ni več treba čakati na dokaze, da tovrstne prakse delujejo, saj že vemo, da to drži. Treba pa je zagotoviti, da se tehnologija na ustrezne načine udejanja v psihološki praksi in doseže ljudi, ki jo najbolj potrebujejo. Prav tu pa nas čaka največ dela.