David Zupančič, zdravnik specialist infektologije, se bo danes z gostjami pogovarjal o izgorelosti, resnem zdravstvenem stanju, ki ga povzroča kronični stres v vsakdanjem življenju tako na poklicni kot na zasebni ravni. K temu precej prispevajo tudi neskladja med željami in možnostmi, hiter tempo življenja in pomanjkanje časa za sprostitev in počitek.

Kaj je izgorelost? Na to temeljno vprašanje odgovarja zdravnica in psihoterapevtka Tina Bončina: To je stanje izčrpanosti duha, telesa in čustev, ki v nasprotju s kratkotrajnejšo fizično utrujenostjo in izčrpanostjo prinaša tudi praznino v življenju. Izgorelost ni uradno priznana bolezen moderne medicine, priznano pa je stanje izčrpanosti, ki je po besedah sogovornice resna težava, zaradi katere je posameznik napoten na bolniški dopust. V delovnem okolju, kjer se je izčrpal, se namreč ne bi mogel postaviti na noge. Človek, ki se znajde v stanju izgorelosti, po mnenju zdravnice Bončine nikoli ne simulira, prej želi zaradi visoke motivacije opraviti delo, a tega zaradi pomanjkanja energije več ne zmore. To se dogaja tudi tistim, ki v svojem delu uživajo – če je pri tem stres kroničen, grozi na koncu izčrpanost.

Izgorelost kot ena izmed poklicnih bolezni 21. stoletja

Ali obstaja profil ljudi, ki so bolj ogroženi, da podležejo izgorelosti, zanima Zupančiča. "Ljudje, ki verjamejo, da nikoli ni dovolj prizadevanj, da bi se dokazali, bodo prej izgoreli. A to so, v očeh delodajalcev, tudi najboljši delavci," pravi Bončina. Stres je sicer zdrav odgovor telesa, ki je namenjen motivaciji in energiji človeka, da reši izziv ali situacijo, v kateri se je znašel. Če to predolgo traja, pa postane ta rešitev problem, ki vodi v zanke in iztrošenost.

Svetovna zdravstvena organizacija prepoznava izgorelost kot eno izmed poklicnih bolezni 21. stoletja. Tudi na slovenskem Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa zaznavajo iz leta v leto več bolniških odsotnosti zaradi diagnoze izgorelosti. V letu 2007 je bilo takih primerov 38, leta 2023 že 1740. Pomoč lahko posameznik poišče tako pri osebnem zdravniku, psihologu terapevtu ali pri specialistu medicine v okviru obdobnega pregleda. Doslej je bilo trajanje bolniških dopustov v povprečju mesec in pol, kar pa je, po mnenju specialistke medicine dela, Metode Fikfak, premalo, saj je za okrevanje potrebno najmanj od tri do šest mesecev. Poudari še, da se je o izgorelosti smiselno ozavestiti, preden je prepozno, storiti kaj zase, preden postaneš neuporaben.

Kako lahko preprečimo, da bi se nam zgodila izgorelost?

Svoje doživetje izgorevanja in izgorelosti po prvem okrevanju je gostja Vida Igličar razkrila na družbenem omrežju v želji, da vsak dan naredi nekaj za boljše počutje in uspešno izpeljavo izziva, ki ga je postavila sami sebi. Njena izkušnja je pozitivna, vredno je o tem govoriti, pravi. Odziv sledilcev ji je dal elan in tudi podlago za knjigo, v kateri opisuje to svoje potovanje, ki se je začelo po kar dolgem iskanju odgovora, kaj jo pravzaprav pesti, kakšni so simptomi in kakšna je diagnoza njenega stanja po resnem paničnem napadu.

Da so počitek, umetnost in narava ob terapiji velika podpora pri okrevanju in da so majhni koraki na tej poti v resnici najbolj prava stvar, potrjuje Bončina, Vida Igličar pa pripisuje velik pomen premišljenim spremembam v življenjskem slogu, postavljanju časovnih okvirov za delo, za gibanje v naravi, posvečanju odnosom, potem ko v okrevanju znova pridobimo energijo za življenje.

Kako lahko preprečimo, da bi se nam zgodila izgorelost, zanima Zupančiča. Je dovolj umakniti nogo s plina? Predvsem moramo paziti, da smo v stiku s čustvi, da nas obdajajo ljudje, ki nam dovolijo biti taki, kot smo, da upočasnimo tempo in pogledamo, kaj smo že dosegli, in da ne vidimo le napak, ampak tudi svoj napredek. To so stebri zdravja, poudari Tina Bončina.

Kako vedeti, da smo na poti v težave? Ključna je čuječnost, pravi David Zupančič. Spremljati svoje počutje, občutja, da lahko reagiraš, ko je česa preveč. S tem se strinja tudi Bončina, poudari pomen meditacije, joge, gibanja v naravi, da ne pozabimo biti v stiku s seboj. Prav to je, pravi, pogubna nevarnost hitrega tempa današnjega časa.

"Čuječnost je zavestno, namerno usmerjanje pozornosti v sedanji trenutek, v telesne občutke, k dihanju, prepoznavanju čustev, misli in okolice – z odprtostjo, prijaznostjo in sprejemanjem izkušnje takšne, kot je," pojasni Eva Požar iz Društva za razvijanje čuječnosti. Pomaga nam, da se lahko zavestno odzovemo na izkušnjo, namesto da reagiramo avtomatično, po določenih vzorcih, ki se ne izkažejo vedno za pravi, pozitiven odziv.