Kot pravi slovenska strokovnjakinja, ki dela kot znanstvenica v Švici, morajo ljudje razumeti, da je ta virus razmeroma nova stvar. Znanstveniki v živo spremljajo, kako se odvija znanost in se odkrivajo nove stvari. A znanost ne poteka tako hitro in razvoj cepiva traja nekaj časa.

Začniva z vašim področjem, imunologijo. Kaj znanost že ve o odpornosti proti novemu koronavirusu pri človeku, potem ko preboli okužbo?
Glede na to, da je virus v zahodnem svetu le dobrih šest mesecev, je še prezgodaj za dokončne sklepe, ugotovitev glede imunskega odziva pa je že kar nekaj. Vemo, da se naredijo protitelesa, njihovo število sicer sčasoma pade in pri nekaterih ljudeh se jih po nekaj mesecih ne zazna več. Obstajajo poročila o tem, da so imeli ljudje tudi sekundarno okužbo, z drugim sevom virusa. Ampak še vedno je precej odprtih vprašanj o tem, kako pogosto se to zgodi, ali so to samo izjeme, ali je to nekaj, kar lahko pričakujemo pri večini ljudi, ali je to odvisno od časa med prvotno in sekundarno okužbo, ali ljudje, ki imajo sekundarno okužbo, lahko nalezejo druge ljudi ali ne. Odprtih vprašanj je še ogromno.

Kaj menite o pristopu, da bi t. i. čredno odpornost proti novemu koronavirusu dosegli s tem, da bi pustili, da se virus nenadzorovano širi med ljudmi?
Vzemimo za primer ošpice, proti katerim je odpornih 94 odstotkov ljudi. Pri covidu-19 je za Združene države Amerike delež določen nekje pri 70 odstotkih. Kaj bi to pomenilo za Slovenijo? Če bi se na novo okužilo 500 ljudi na dan, bi trajalo 10 let, da bi dosegli to stopnjo prekuženosti. To preprosto ni mogoče in je prenevarno za zdravstveni sistem, zdravstvene delavce, pravzaprav za vse. To ni pametna rešitev. Upamo, da bodo cepiva učinkovita, potem lahko z njimi dosežemo čredno odpornost. Ampak vprašanje je, kdaj bo cepiva dovolj za večino ljudi.

Veliki napori se vlagajo v povečan obseg testiranj, zlasti v pričakovanju jeseni in zime ter številnih respiratornih okužb. Vendar so – vsaj v Sloveniji – zmogljivosti omejene.
Seveda. In to bo čedalje hujše. Mislim tudi, da bi morali že takoj, ko se je covid-19 pojavil, precej več vlagati v testiranja, kot pa so. Menim, da so vse države na tem področju premalo naredile. V Švici je dnevna zmogljivost 20 tisoč testov na dan, kar je povsem premalo. Trenutno opravijo 14 tisoč testov na dan, ampak verjetno bo potreba precej večja. To bi se dalo rešiti z rutinskimi testi, ki bi bili preprostejši in hitrejši. To so vse te stvari, pri katerih je potem vsem malo žal, da niso prej vlagali v znanost in razvoj teh stvari. A to so že politične odločitve.

Kaj imate v mislih, ko govorite o rutinskih testih?
Znanost razvija teste, ki prepoznajo novi koronavirus v obdobju, ko smo kužni. Najboljše bi bilo, da bi razvili nekaj takega, da bi se vsak lahko že sam testiral. Trenutno mora biti test opravljen laboratorijsko, veliko podjetij pa poskuša narediti teste, ki bodo lahko za domačo uporabo.

Za zdaj kaže, da so zapletom ob koronavirusni bolezni bolj izpostavljeni starejši ljudje ali pa ljudje s pridruženimi boleznimi. Ali to pomeni, da je razmeroma zdrav človek srednjih let pred zapleti varen?
To nikakor ne drži. Ljudje to radi verjamemo, zelo radi si mislimo, saj smo mladi, nič mi ni, nič mi ne bo. Ampak vemo, da so zapleti tudi pri mlajših ljudeh. Ne vemo pa še natančno, zakaj in kako. Nekatere študije to povezujejo s krvnim tipom in nekaterimi drugimi stvarmi, ni pa še konkretnega sklepa. V Švici smo imeli v zadnjem času nekaj primerov, ko so povsem zdravi, mlajši ljudje imeli precejšnje težave. Pri težjih primerih, ko se bolniki zdravijo na intenzivnem oddelku, večina teh tudi pozneje, ko je bolezen že mimo, se poroča o nekaterih njenih simptomih. Francoska študija je to ugotavljala na vzorcu 300 ljudi, ki so bili hospitalizirani. Dobre tri mesece pozneje jih je imelo kar 90 odstotkov še vedno težave.

Kako pa se okužba izraža pri otrocih?
Potek okužbe ni bistveno drugačen kot pri odraslih, a bolezen praviloma poteka v blažji obliki ali pa simptomov sploh ni, težji potek okužbe ni pogost. Zadnja študija iz Evropske unije je zajela 24 ali 25 držav, tudi Slovenijo, in 600 otrok. Pri osmih odstotkih je bila potrebna hospitalizacija in od teh jih je imela četrtina pridružene bolezni. Težje oblike so pogostejše pri otrocih, ki so mlajši od dveh let, saj imajo še precej nerazvit imunski sistem, tudi njihove dihalne poti so manjše in imajo lahko večje težave z dihanjem.

Če nimajo simptomov ali pa je teh malo, je torej tudi manjša možnost, da okužijo druge.
Opravljenih je bilo že precej študij o prenosu okužb med otroki oziroma med otroki in odraslimi (Kitajska, Švica, Južna Koreja, Francija, Švedska). Na začetku je kazalo, da se otroci lahko okužijo predvsem prek odraslih, pozneje pa se je izkazalo, da se okužba prenaša tudi med otroki. Vendar pa načeloma velja, da so otroci manjši prenašalci. Ni pa nepomembna okoliščina, da so bile šole do zdaj večinoma zaprte. Bomo videli, kako bo zdaj, ko so znova odprte.

Pandemija zelo vpliva na družbeno ozračje. Zaznati je naveličanost, tudi strah, negotovost, krepijo se dvomi in vsesplošno nezaupanje, tudi v znanost.
Ljudje naj skušajo razumeti, da je ta virus razmeroma nova stvar. Zdaj v živo spremljamo, kako se odvija znanost, kako se stvari na novo odkrivajo. Znanost ne gre tako hitro. Razvoj cepiva, vseh teh stvari, vse to nekaj časa traja. Znanost po vsem svetu se trudi najti uporabne rešitve in želeli bi si, da ljudje temu zaupajo, da zaupajo stroki. Ne bi bilo prav preveč politizirati, ker potem ne bomo prišli do rešitve. Ko govorim o zaupanju stroki, pa moram poudariti tudi, da je stroka zmotljiva, da se sproti uči in popravlja. Na ta način se znanost izboljšuje skozi stoletja in se bo tudi naprej.