Na fotografiji na križišču dveh ulic stoji deček, ki ga vidimo od strani. Z belo palico tiplje po talnih taktilnih oznakah. Foto: Arhiv ZSSM
Na fotografiji na križišču dveh ulic stoji deček, ki ga vidimo od strani. Z belo palico tiplje po talnih taktilnih oznakah. Foto: Arhiv ZSSM
false
Na fotografiji je deklica, ki se z belo palico giblje po Vrtu čutil. Eno roko pa drži pred obrazom, da si ga zavaruje pred morebitnimi ovirami. Foto: Arhiv ZSSM

V Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani se otroci in mladostniki učijo orientacije in uporabe bele palice pod vodstvom učiteljice specialnih znanj Branke Terpin. "Belo palico naj bi slepi otroci začeli uporabljati že v predšolskem obdobju. V tem obdobju je to lahko tudi voziček, ki ga porivajo pred seboj, ali pa navadna veja ali kratka palica, s katero migajo pred seboj in občutijo spremembo na tleh. Predvsem pa je v predšolskem obdobju treba s posebnimi vajami razvijati preostala čutila – tip, sluh, vonj in okus –, da nadomestimo izgubo vida," razlaga Terpinova in poudarja, da je z učenjem orientacije treba začeti na lastnem telesu. Vsa orientacija namreč izhaja iz lastnega telesa, zato se je najprej treba naučiti, kaj je zgoraj, kaj spodaj in kako z rokami zaščititi lastno telo, šele nato pa prideta na vrsto gibanje in orientiranje v širšem prostoru.

Način uporabe bele palice
Učiteljica orientacije Branka Terpin takole razlaga osnovni način uporabe bele palice: "Slepi uporabljajo švedsko zložljivo belo palico z vrtljivo glavo, ki je trenutno na trgu. Imajo pravico, da jo vsako leto dobijo na recept, ker mora biti primerne višine in kakovosti. Palico držijo v primarni roki, torej v roki, s katero pišejo, iz sredine telesa in drsijo z njo pred seboj levo in desno za širino svojih ramen ali bokov ter z njo čutijo pot, ki jo bodo prehodili. To je drsna tehnika uporabe bele palice. Kadar pa tla niso gladka in z vrtljivo glavo ne moremo drseti po njih, uporabljamo nihajno tehniko. S palico delamo polkroge, loke pred seboj in se z glavo palice levo in desno za širino svojih ramen dotaknemo tal." Tim, slepi učenec 5. razreda, je njene besede vešče pokazal v praksi na hodniku, stopnišču in v razredu zavoda za slepo in slabovidno mladino, čeprav to okolje tako dobro pozna, da se po njem brez težav giblje tudi brez bele palice. Zgovorni dvanajstletni Tim je tudi sam na računalnik zapisal, kaj mu bela palica pomeni in kako sprejema svojo slepoto.

Tim, 5. razred, Kaj mi pomeni bela palica
"Sem Tim, rojen v Slovenj Gradcu. Zdaj živim v Grosuplju. Zame bela palica pomeni, da z njo lahko lažje hodim. Kjer so stopnice, palico držim tako, da dam čez roko elastiko in držim za ročaj. Je pa res, da je treba biti previden pri odpiranju palice. Orientiram se zelo slabo, včasih se mi zdi, da bi vsepovsod potreboval zemljevid. Rad bi izdelal zemljevid Zavoda slepih in slabovidnih. Lani sem razmišljal, da bi naredil napravo, ki bi mi povedala, kje je kak prostor. Kaj mi pomeni slepota? Jaz sem ponosen na svojo slepoto. To mi pomeni toliko kot to, katere narodnosti sem."

Cilj učenja orientacije in uporabe bele palice je, da se slepi in slabovidni naučijo poti, po katerih lahko čim bolj suvereno pridejo od ene do druge točke. Samostojno gibanje v neznanem okolju je izredno težko, poudarja Branka Terpin, zato si v času šolanja prizadevajo, da bi slepe in slabovidne otroke naučili nekaj osnovnih poti za gibanje po mestu. "Treba pa se je tudi zavedati, da za slepe in slabovidne najkrajša pot ni vedno tudi najboljša," pojasnjuje. "Treba je izbrati varne poti, na katerih so določene orientacijske točke, po katerih se slepa ali slabovidna oseba lahko orientira. Vedeti mora, kje so najvarnejši prehodi, kako se obnašati v križišču, kako slediti talnim taktilnim vodilnim oznakam. Predvsem je za slepo osebo zelo pomembno, da v vsakem trenutku ve, kje je. Če pa izgubi nit, če se kje na svoji poti zmede, mora znati tudi vprašati za pomoč."

Tudi Hana, ki obiskuje 3. razred OŠ Dragomelj, se uči uporabljati belo palico
"Bela palica mi pomaga priti po različnih poteh in hoditi po mestu. Ko so stopnice, moraš paziti, da se ob belo palico ne spotakneš. Ker sem slabovidna, mi bela palica zelo pomaga, predvsem da se lažje znajdem. Uporabljam jo tudi v šoli Dragomelj in na Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Tu se poleg računalništva učim tudi orientacijo."

Bistvena je motivacija
Mlajši otroci morda za uporabo bele palice niso tako motivirani, pravi Branka Terpin, ker so gibanja v domačem in znanem okolju vajeni. Z odraščanjem pa se pojavi tudi želja po čim večji samostojnosti, neodvisnosti od staršev, zato se poveča tudi motivacija za samostojno gibanje in usvajanje novih poti. V prometu, v mestnem okolju je polno ovir in nevarnosti, ki se jim je treba izogniti, in za nekoga, ki ne vidi, je to še toliko težje. Te svoje izkušnje sta opisali tudi dijakinji, ki na zavodu za slepo in slabovidno mladino obiskujeta 2. letnik administrativne šole.

Mihaela in Irena
"Med šolskim letom bivamo v dijaškem domu, zato imamo veliko priložnosti za učenje poti po Ljubljani. Na naši poti od Viča proti središču mesta naletimo na ovire, kot so nepravilno parkirani avtomobili na naši poti, stebri prometnih znakov, kolesa na naši poti, reklamni panoji pred trgovinami, zabojniki za smeti na poti, ljudje, ki stojijo na naši poti in nas ne opazijo, nedelujoči zvočni semaforji ali pa zvočnih semaforjev ni; pozimi, ko je sneg, pa nas pri hoji ovirajo slabo očiščeni pločniki."

Varnost in opaznost
Irena je oslepela pozneje in se je rabe bele palice naučila v 1. letniku srednje šole. Tako kot Mihaela pravi, da belo palico uporablja predvsem v tujem okolju in v ustanovah, ki jih ne pozna. "Z belo palico se počutimo varnejše, saj nas ljudje tako bolj opazijo in so previdnejši. Z belo palico začutimo spremembe na poti, ki jo bomo prehodili, in smo na to spremembo pripravljeni. Če imamo spremljevalca, mu nas ni treba posebej opozoriti na spremembo. Z belo palico smo opaženi in ljudje nam dajejo prosto pot."

Bela palica – pomoč ali stigma?
Nekatere slepe in slabovidne osebe pa bele palice ne želijo uporabljati, ker so prepričane, da jih le še dodatno stigmatizira. Branka Terpin pravi, da "v šoli pri urah orientacije učenci in dijaki nimajo odpora do uporabe bele palice, saj je to njihov pripomoček za lažje gibanje". "Žal je večji odpor do uporabe bele palice v domačem okolju pri mlajših učencih, saj jih bela palica stigmatizira. Veliko slepih učencev doma ne uporablja bele palice. Vendar tudi ni potrebno, da bi jo uporabljali doma ali na domačem dvorišču, kjer vse zelo dobro poznajo. Če gredo na sprehod ali v okolje, ki ga ne poznajo, pa bi jo morali uporabljati. Ko želijo postati neodvisni in samostojni, je bela palica njihova največja prijateljica."

Bela palica tako nikakor ni simbol nebogljenosti, temveč prav nasprotno – simbol svobode, neodvisnosti, zaupanja vase in varne hoje.

Veronika Rot