Kljub dokazom in naraščajočemu razumevanju razlik v zaznavanju in modulaciji bolečine, povezanih s spolom, se tega še vedno ne obravnava kot dejavnika doživljanja bolečine, so ob svetovnem dnevu poudarili na Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Prepričani so, da je treba razlike med spoloma v povezavi z bolečino prepoznati. Pomembno je namreč razumeti, zakaj nastanejo takšne razlike, še zlasti ker postaja klasifikacija spolne identitete bolj zapletena.

Načini izražanja, spoprijemanje z bolečino in bolečinski prag so odvisni od intenzivnosti in vrste bolečine, njenega trajanja, od starosti posameznika, njegovih preteklih izkušenj z bolečino, počutja, pričakovanj, želja, čustvenega stanja, od kulturnega okolja, kognitivnih sposobnosti ter osebnostnih lastnosti posameznika. Prav tako pa tudi spol človeka vpliva na doživljanje bolečine, poudarjajo v delovni skupini za bolečino pri sekciji medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v anesteziologiji, intenzivni terapiji in transfuziologiji, ki deluje v okviru zbornice – zveze.

Za učinkovito obvladovanje bolečine je torej treba upoštevati njeno kompleksnost

Izkušnje z zdravljenjem pacientov z akutno in kronično bolečino kažejo, da so nekatera bolečinska stanja specifična za določen spol. Medtem ko številna bolečinska stanja prizadenejo posameznike obeh spolov, so lahko nekatera bolj razširjena pri moških, nekatera pa pri ženskah. Po svetu obstajajo kulturne razlike glede tega, kako se spol obravnava pri zdravljenju bolečine.

Ne glede na spol pa morajo pacienti prejeti najboljšo mogoče oskrbo, prilagojeno temu, kar so in kar si želijo biti, verjamejo v zbornici – zvezi. Za učinkovito obvladovanje bolečine je torej treba upoštevati njeno kompleksnost in tudi razlike med spoloma, poudarjajo v delovni skupini.

Pri iskanju rešitev učinkovitega obvladovanja bolečine ima pomembno vlogo tudi ozaveščanje pacientov, je prepričana vodja omenjene delovne skupine Vesna Svilenković. Bolečina je peti vitalni znak, kar pomeni, da jo je treba obravnavati kot druge vitalne znake. Treba jo je oceniti, ob pravem času izmeriti njeno moč z izbrano ocenjevalno lestvico, ob pojavu bolečine je treba ukrepati, ponovno izmeriti njeno moč in vse dejavnosti dokumentirati. Ovrednotenje bolečine je pogoj za njeno učinkovito lajšanje, še poudarjajo.