Pri tem obstaja možnost prenosa okužbe tudi brez stika z okuženo osebo. Zato strokovnjaki vse bolj opozarjajo na to, kako pomembno je za preprečevanje okužb pogosto prezračevanje.

Koronavirus se prenaša s kapljicami različnih velikosti, ki jih izločamo, ko dihamo, govorimo, pojemo, kašljamo in kihamo. "Največje kapljice nastajajo pri kihanju in merijo tja do enega milimetra, te lahko vidimo s prostim očesom, ko se usedejo na razne površine. Pri dihanju, govorjenju, kašljanju pa so največje velike tja do desetinske milimetra, najmanjše pa do tisočinke milimetra in še kaj manj," pojasnjuje Matej Kanduč z Odseka za teoretično fiziko Instituta Jožef Stefan.

Sorodna novica Najpogostejša vprašanja v povezavi z novim koronavirusom

Ko kapljice pridejo iz naših ust, začnejo padati proti tlom. Manjše kot so, počasneje padajo zaradi zračnega upora. "Največje padejo na tla v nekaj sekundah, tiste malo manjše v minuti, najmanjše kapljice pa pravzaprav sploh ne padejo na tla. Zračni tokovi potem ponesejo te kapljice po celotnem prostoru in tam ostanejo precej dolgo ‒ nepredvidljivo, od nekaj minut do nekaj ur."

Aerosoli kot cigaretni dim

"Ko kapljice izdihnemo, je v njih okrog 90 odstotkov vode, ostalih 10 odstotkov pa so ioni soli, maščobe, beljakovine in drugi biološki materiali, med drugim tudi patogeni, kot so virusi," pojasnjuje Kanduč. Voda v kapljicah izpari, pri tistih najmanjših se to zgodi v trenutku in aerosol so pravzaprav bolj kompaktne zgoščene kepe biološkega materiala kot pa kapljice v pravem pomenu besede.

Z vzdrževanjem zadostne razdalje in nošenjem mask lahko zelo učinkovito preprečimo možnost okužb prek večjih kapljic, možnosti okužbe prek aerosola pa se na ta način ne izognemo, saj se ta v notranjih neprezračenih prostorih akumulira, kot cigaretni dim. Kot pojasnjuje Kanduč, "v tem primeru varnostne razdalje sploh ni. Aerosoli se razširijo tako kot cigaretni dim, ki ga vohamo na drug konec sobe."

Dvorana za skvoš kot idealni primer širjenja virusa

Da se je mogoče okužiti tudi brez neposrednega stika z okuženo osebo, kaže primer iz letošnjega marca, ko se je v dvorani za skvoš v Mariboru okužilo pet oseb.

Primer so opisali epidemiologi z mariborske enote NIJZ-ja in vodja raziskave Zoran Simonović pojasnjuje, kako so okužene osebe povezali med seboj. "Takrat je bilo primerov malo in smo lahko sledili vsem. Večina je bila vnosov iz tujine, velikega širjenja znotraj populacije še ni bilo, tako da smo zelo hitro ugotovili, da imajo okuženi skupno točko ‒ da so na isti dan na istem igrišču igrali skvoš in tako smo začeli delati na skupku teh primerov."

Ugotovili so, da je okužena oseba A v dvorani eno uro igrala skvoš z osebo B in tako prenesla okužbo. Obe osebi sta nato zapustili dvorano in se nista srečali z osebama C in D, ki sta prišli v dvorano vsaj 10 minut pozneje. Obe sta pozneje zboleli. Po eni uri igranja sta osebi C in D zapustili dvorano in se na hodniku krajši čas pogovarjali z osebama E in F, ki sta nato vstopili v dvorano in igrali. Tudi ti dve sta se okužili, čeprav je od prisotnosti okužene osebe A minila ura in pol.

Slovenski epidemiologi so primer opisali v času, ko je znanost o načinih prenosa virusa vedela razmeroma malo. Raziskava je bila zato pomembna, ker je ugotovila, da neposreden fizičen stik med okuženo osebo in drugo osebo, na katero se okužba prenese, torej preko kapljic, ni edini način prenosa.

V tem primeru je šlo z vidika virusa za idealne okoliščine:

• Oseba A, ki ni vedela, da je okužena, je še isti večer zbolela. Najbolj kužni smo prav v urah, preden se pokažejo prvi znaki bolezni, in takoj zatem.
• Pri športu intenzivno dihamo, kar pomeni, da izločamo več (kužnih) kapljic.
• Dvorana za skvoš je majhen in neprezračen prostor, zato je bila koncentracija virusa oziroma kužnih aerosolov visoka.
• Osebe B, C, D, E in F so bile v prostoru razmeroma dolgo. Pri športu ne le intenzivno izdihavamo, ampak tudi vdihavamo. Čas izpostavljenosti ima pomembno vlogo pri tem, ali bomo zboleli, pa tudi pri tem, kako težak bo potek bolezni.

Kaj se lahko iz primera naučimo? Odprite okna!

Kot pojasnjuje epidemiolog Simonović, postaja vse bolj znano in dokazano, da je prezračevanje izjemno pomemben preventivni ukrep za zmanjševanje gostote virusa, ki se kopiči v zaprtem neprezračenem prostoru. "Pri okužbi posameznika ni pomembno le to, da v njegovo telo vdre virus, ampak je pomembno tudi število, količina virusa, ki potem zasede sluznice našega dihalnega trakta. Dlje kot smo prisotni v prostoru, kjer je prisoten tudi virus, in dlje kot je ta prostor zaprt, neprezračen, večja je koncentracija virusa. S tem se povečuje tveganje za prenos okužbe in za razvoj bolezni."

Zunaj je mogoče varno druženje

Zoran Simonović še pravi, da epidemiologi že ves čas priporočajo, naj se večina aktivnosti, druženj na varen način dogaja v odprtih prostorih, zunaj. "Čim manj se zadržujte v zaprtih notranjih prostorih. Če se temu že ne moremo izogniti, potem je res pomembno redno, pogosto prezračevanje."

Na spletni strani NIJZ priporoča redno odpiranje oken na stežaj, veliko več kot običajno, tudi če to povzroča nekaj toplotnega neudobja.

Simonović glede možnosti okužbe zunaj pravi: "Če se držimo razdalje vsaj meter in pol in pri tem uporabljamo še masko, je tveganje za okužbo v zunanjih, odprtih prostorih minimalno."
V raziskavi iz tujine, kjer so analizirali 25 tisoč primerov okužb, so jih le 6 odstotkov pripisali prenosom v zunanjih prostorih ‒ pa tudi ti so se zgodili v gneči, na primer na športnih dogodkih in koncertih.