Seve teh metuzalemskih mikrobov, znanih tudi kot zombi virusi, so znanstveniki že izolirali in opozorili, da bi, če bi prišli v okolje, sprožili novo svetovno pandemijo – in to ne zaradi neke nove bolezni, ampak take iz preteklosti, poroča Guardian.

Posledično so znanstveniki že začeli načrtovati arktično opazovalno mrežo, ki bi zaznala zgodnje primere bolezni, ki bi jo lahko povzročili starodavni mikroorganizmi. Omenjena mreža bi služila tudi za karanteno in usposobljeno zdravljenje okuženih ljudi, da bi tako zajezili izbruh ter preprečili okuženim ljudem, da zapustijo regijo.

“Trenutno se analize pandemičnih groženj osredotočajo na bolezni, ki bi lahko izšle iz južnih regij, nato pa se razširile na sever,” je povedal genetik Jean-Michel Claverie z univerze Aix-Marseille. “Ampak zelo malo pozornosti pa se posveča izbruhu, ki bi se lahko pojavil na skrajnem severu in potoval proti jugu – in menim, da je to napaka. Tam zgoraj so virusi, ki imajo potencial, da okužijo ljudi in sprožijo izbruh nove bolezni.”

Podobno meni tudi virologinja Marion Koopmans z Erasmusove klinike v Rotterdamu. “Ne vemo, kakšni virusi ležijo tam v permafrostu, ampak mislim, da obstaja resnično tveganje, da bi eden od njih lahko sprožil izbruh bolezni – recimo neko starodavno obliko otroške paralize. Predpostavljati moramo, da bi se kaj takega lahko zgodilo.”

Leta 2014 je Claverie vodil ekipo znanstvenikov, ki so izolirali žive viruse v Sibiriji, in pokazal, da lahko ti še vedno okužijo enocelične organizme – čeprav so bili tisočletja zakopani v permafrostu. Nadaljnje raziskave, objavljene lani, so razkrile obstoj več različnih viralnih sevov iz sedmih različnih mest v Sibiriji in pokazale, da bi lahko okužili gojene celice. Eden od vzorcev virusa je bil star 48.500 let.

“Virusom, ki smo jih izolirali, je uspelo okužiti zgolj amebe in niso predstavljali nobene nevarnosti za ljudi,” je povedal Claverie. “A to ne pomeni, da drugi virusi, ki so trenutno zamrznjeni v permafrostu, ne bi mogli sprožiti bolezni pri ljudeh. Tako smo denimo identificirali genomske sledi virusov črnih koz in herpesa, ki pa so ljudem zelo nevarni.”

Permafrost so trajno zamrznjena tla, kar je posledica celoletnih nizkih temperatur, pokrivajo pa petino severne poloble. Nekatere plasti so ostale zamrznjene več sto tisoč let. “Ključna stvar permafrosta je, da je hladen, temen in brez kisika, kar so popolne razmere za ohranjanje biološkega materiala,” je povedal Claverie. “Lahko bi vložili jogurt v permafrost, pa bi bil čez 50.000 let morda še vedno užiten.”

A permafrost po svetu se spreminja in zgornje plasti največjih površin permafrosta – v Kanadi, Sibiriji in na Aljaski – se s segrevanjem ozračja tajajo, pri čemer je Arktika, ki se segreva nesorazmerno hitro, še posebej prizadeta.