A pravzaprav še ni preteklo veliko let, odkar so odkrili prvega. Leta 1995 je to uspelo tedaj še ne tridesetletnemu doktorskemu študentu Švicarju Didierju Quelozu, ki je štiriindvajset let zatem za to dobil Nobelovo nagrado. V intervjuju za Frekvenco X na Valu 202 se profesor fizike na Univerzi v Cambridgeu je spomnil časov sredi 90. let, ko je odkritju o najdenem planetu verjel le on sam (»Bil sem kot Nezemljan med astrofiziki!«), danes pa v tej veji fizike deluje več sto tisoč raziskovalcev.

Šestinpetdesetletni Švicar je jasen in neizprosno odkrit o neumnosti razpredanj o potovanju na oddaljene svetove, saj da moramo najprej poskrbeti za svoj planet. "Če nas je astronomija česa naučila, potem je to to, kako zelo majhni smo in kako zelo zelo daleč je kar koli tam zunaj. Zato namesto napovedi o mestih na Luni ali Marsu raje porabljajmo energijo za to, da najprej zakrpamo našo Zemljo."

Didier Queloz, kako se spominjate svojih začetkov pri odkrivanju oddaljenih osončij in planetov, kaj vas je gnalo, da ste kljub trdovratnemu dvomu okoli vas vztrajali pri svoji misiji?
V tistem času smo se ukvarjali z razvojem orodij za odkrivanje eksoplanetov. Zamislili smo si tako imenovani spektrograf, ki je vseboval več skrbno premišljenih delov in kopico postopkov za procesiranje podatkov. Cilj mojega doktorskega študija je bil pripraviti to napravo za praktično uporabo. Ko sem začel raziskovati, mi je mentor Michel Mayor dejal, da podpira moje delo, a da naj se zavedam, da ne bom ničesar odkril. A sam sem želel pustiti pečat na tem področju. In ravno ko si je sam vzel odmor oziroma tako imenovano sobotno leto, sem v ozvezdju Pegaz zasledil zvezdo 51 Pegasi, oddaljeno več kot petdeset svetlobnih let od nas. Dnevno sem spremljal njeno hitrost in pričakoval približno enake vrednosti. A vsako noč je hitrost nihala gor ali dol, to ni imelo nobenega smisla. Ker je bila naprava revolucionarna in smo bili še čisto na začetku raziskav, sem najprej pomislil, da gre za napako v delovanju. A po skrbnem pregledu podatkov sem odkril, da so resnični, zato sem začel preverjati hipotezo, da gre za eksoplanet. Po skrbnih meritvah sem naposled izdelal model eksoplaneta, ki je bil podoben Jupitru, le da je svojo zvezdo obkrožil v štirih dneh, in potem marca leta 1995 podatke poslal svojemu mentorju.

Pa je res, da vam na začetku ni verjel niti mentor?
Ja, čeprav mi je mentor tedaj odpisal, da je to odkritje sicer mogoče in da se bova pogovorila, ko se vrne, mi je pozneje priznal, da mi ni verjel in je želel biti le prijazen. A ko sva znova preverila podatke, smo izsledke raziskav tudi objavili. In spet nam nekaj let ni nihče verjel. Približno štiri leta je trajalo, da je stroka to sprejela.

V letih, ki so sledila, ste samo vi odkrili več kot sto novih eksoplanetov in izpopolnili tudi novo orodje za njihovo odkrivanje. Leta 2019 ste za odkritje prvega eksoplaneta – zanimivo, skupaj z mentorjem – prejeli Nobelovo nagrado v fiziki. Kakšna čustva so vas ob tem prevzemala?
Zadnjih dvajset let sem vsako leto nekaj tednov pred razkritjem dobitnikov prejemal klice novinarjev, ki so špekulirali, ali bi lahko dobil Nobelovo nagrado. Na začetku je bilo to zame seveda zelo vznemirljivo, po določenem času pa sem spoznal, da to nima nobenega smisla, zato temu nisem posvečal preveč pozornosti. Leta 2019 pa sem imel raziskovalni dopust, ki sem ga preživljal na univerzi MIT. In ravno v tednu, ko so razglasili dobitnike, sem se vrnil v Cambridge, saj sem gostil srečanje konzorcija raziskovalcev. Prav na dan razglasitve dobitnikov za fiziko sem prišel v Cambridge in imel nemalo težav z vremenom in svojim kolesom. Tako sem celo zamudil na srečanje in sem šele pozneje vključil svoj telefon. Kmalu zatem sem prejel klic iz službe univerze za stike z javnostjo, a nisem razumel, zakaj me kličejo. Vprašali so me, ali vem, da sem prejel Nobelovo nagrado, a sem mislil, da se šalijo. Zaradi mojega odziva so morali informacijo še enkrat preveriti. Ko so mi sporočili, da je potrjeno, so me preplavila izredno močna čustva, a se jih v resnici ne spomnim.

Pogovor o eksoplanetih s sabo vedno prinese tudi vprašanje možnosti življenja na drugih svetovih v vesolju. Je že odkrit kakšen kandidat, ki bi mu tam zunaj robov našega osončja lahko pripisali kakršno koli obliko ali sled življenja?
Najprej se moramo vprašati, kaj pomeni življenje na nekem planetu. Na primeru Zemlje vemo, da je življenje spremenilo planet in njegovo atmosfero. Prvo milijardo let je imela Zemlja precej drugačno atmosfero, večina plinov, ki so zdaj v ozračju, na primer dušik ali kisik, pa je nastala kot posledica življenja na njej. Od tod predpostavka, da življenje na planetu spremeni njegovo podobo. A čeprav vemo, kaj je življenje spodbudilo na Zemlji, ne vemo, kaj lahko tam nekje zunaj naredi neka druga oblika življenja. Ideja je torej, da si ogledamo nekaj sto Zemlji podobnih eksoplanetov, ki jih bomo odkrili in kartirali v prihodnje, preučimo njihovo atmosfero in poskušamo razumeti, ali lahko iz tega sklepamo na življenje na njih. Iščemo lahko na primer znake vode, kisika in drugih plinov ali pa sledove naprednejšega življenja, kot smo ljudje, ki smo korenito spremenili svoj planet. Iščemo lahko tudi znake konca življenja, saj lahko civilizacije pokonča na primer jedrska vojna. Vse to bomo lahko raziskali, če se le ne bomo pred tem sami uničili.

Pri tem me je vedno navduševalo, kako lahko astronomi in astrofiziki sploh prepoznate značilnosti atmosfere na svetovih svetlobna leta daleč. Kako lahko z gotovostjo trdite, da je na neki neskončno majhni piki za naše oči voda ali pa, recimo, kisik?
Podobno je kot pri kolegih fizikih, ki nam pripovedujejo zgodbe o atomih in pomembnosti elektronov pri delovanju računalnika, čeprav nič od tega ne vidimo s svojimi očmi. Uporabljamo napravo, ki ulovi svetlobo v trenutku, ko se planet zadržuje tik pred svojo zvezdo. Takrat se del svetlobe, ki jo izseva atmosfera planeta, prekriža s svetlobo zvezde. Pri tem spremljamo različne valovne dolžine svetlobe, ki nam lahko več povedo o sestavi tega planeta. Lahko pa tudi preučujemo odbito svetlobo od njega in tako – čeprav ga ne vidimo – izvemo, kakšno je njegovo površje, ali je na primer na njem voda in ali je sestavljen iz kamnin. Ugotovimo lahko celo, iz katerih vrst kamnin je sestavljeno površje. Za vse to pa potrebujemo veliko izračunov, uporabo različnih matematičnih postopkov in ustrezne aparature.

Kaj lahko po več tisoč odkritih planetih že rečete o trendih? Kakšni planeti so se doslej izkazali za najpogostejše, kje je tu Zemlja?
V resnici Zemlja in naš sončni sistem nista nekaj, kar bi se pogosto dogajalo v vesolju. Začeli smo sicer z idejo, da so sončni sistemi povsod enaki, in smo res našli kar nekaj podobnih, a večina eksoplanetov, ki smo jih odkrili, je zelo različnih od našega. Danes vemo, da je večina eksoplanetov manjših. Imenujemo jih super Zemlje in mini Neptuni, čeprav niso od svojih zvezd oddaljeni toliko kot Zemlja ali Neptun, ampak krožijo zelo blizu, zato so tudi zelo vroči. Zdi se, kot da bi se pri rojstvu planetov ti pomikali proti svoji zvezdi, in ko se utirijo, končajo precej bližje kot v našem sistemu. Vsi eksoplaneti, ki smo jih odkrili do zdaj, so približno v orbiti, kot jo ima v našem sončnem sistemu planet Merkur. Drži pa tudi, da je tehnika, ki jo uporabljamo, bolje prilagojena za odkrivanje teh tipov eksoplanetov. Vemo tudi, da ima vsaj polovica zvezd planete takega tipa. A največje odkritje je bilo, kot sem že omenil, da je večina eksoplanetov različna od planetov našega sončnega sistema. Še vedno pa ne vemo, ali je naš sončni sistem v vesolju redkost ali celo izjemna redkost. Poleg tega še nismo odkrili eksoplaneta, ki bi bil podoben Zemlji. Odkrili smo eksoplanete, ki so v velikosti Zemlje, a krožijo veliko bližje svoji zvezdi in so zato zelo vroči. Odkrili smo tudi eksoplanete, ki imajo podobno maso kot Zemlja, a nobeden izmed njih nima prav take mase, velikosti in oddaljenosti od svoje zvezde, kot jo ima Zemlja. To je tudi ena mojih obsesij, saj se želim upokojiti z dosežkom, da taki eksoplaneti obstajajo. Ker je naš sončni sistem nekako poseben, se pojavi tudi vprašanje, ali za vznik življenja potrebujemo tak sistem posebne vrste ali pa je življenje mogoče tudi v drugih vrstah sistemov.

Spadamo torej med izjeme. A morda se to obrne, ko bo preteklo nekaj desetletij in bo znano že marsikaj novega. Področje odkrivanja eksoplanetov je namreč v zadnjih letih eksplodiralo, postaja eno najhitreje rastočih področij znotraj astrofizike. Kaj si lahko od njega obetamo v prihodnje?
Ko smo v 90. letih začeli raziskave, sem poznal vse ljudi na tem področju, bilo nas je kakih ducat, mogoče dva. Drugi nas tedaj niso jemali resno in tudi področje samo je bilo obsojeno na neuspeh. A ko smo začeli odkrivati eksoplanete, so nam sledili tudi drugi. V naslednjih letih smo tako odkrili dvanajst takih eksoplanetov. Tudi zanimanje javnosti je počasi rastlo. Še vedno pa je bilo treba zgraditi ustrezna orodja, pri tem so raziskovalci odkrili, da lahko za odkrivanje eksoplanetov uporabimo tudi obstoječo infrastrukturo. Počasi je tako na področje vstopala nova generacija znanstvenikov. Razumeti namreč morate, da znanstveniki redko spremenijo svoje poglede in način raziskovanja. Znanost se ne razvija na podlagi spreminjajočih se pogledov obstoječih znanstvenikov, ampak na podlagi novih generacij, ki nadomestijo stare. Obstaja celo reklo, da se znanost dogaja na pokopališčih, saj potrebuješ za radikalno nove ideje nove obraze. In tako je bilo tudi na našem področju. Kozmologija je danes eno največjih področij v astrofiziki, na katerem dela več tisoč ljudi. Vpliva na nove vesoljske misije in izdelavo novih orodij za iskanje eksoplanetov. Področje še raste, saj raziskujemo probleme nastanka življenja, pri tem pa sodelujemo tudi z drugimi vedami, kot sta biologija in kemija. Lahko da bo vprašanje razvoja življenja v vesolju postalo celo posebna veda, ki bo večja od astrofizike.

Brez dvoma je leto 2022 v astronomiji zaznamoval vesoljski teleskop James Webb. Kako pa se obnese pri iskanju eksoplanetov?
Teleskop James Webb ni bil zasnovan za iskanje novih planetov, a ga lahko zaradi velikosti njegovega zrcala in sposobnosti natančne zaznave infrardeče svetlobe uporabimo tudi za to. Pred kratkim so ravno po zaslugi teleskopa James Webb poročali o odkritju vode na nekaterih izmed večjih eksoplanetov, v pripravi pa so tudi objave o podrobnejši sestavi atmosfere na nekaterih manjših planetih. Zanimivo pri teleskopu James Webb je, da je bil prvotno zasnovan za globoko kozmologijo, torej za zaznavanje prastarih zvezd, ki so se pojavile kmalu po nastanku vesolja. A so med njegovo graditvijo spoznali, da bi lahko dajal pomoč tudi pri odkrivanju eksoplanetov, in zdaj približno četrtino svojega časa nameni za to. Zato pričakujte resnično veliko presenečenje v naslednjih desetih letih. Razmišljamo pa tudi že o tem, kar bo prišlo za tem. Razviti želimo vesoljski teleskop, ki bo namenjen posebej za raziskovanje eksoplanetov. Teleskop James Webb so začeli snovati v obdobju, ko je bil izstreljen teleskop Hubble, za izdelavo pa so potrebovali trideset let. Zdaj razmišljamo o novi generaciji teleskopov, ki bodo v uporabi čez trideset ali štirideset let, in ti bi morali zaznati atmosfero manjših eksoplanetov, ki so podobni Zemlji, in po možnosti tudi življenje.

Kateri med vsemi več kot pet tisoč odkritimi planeti pa je vam najljubši?
To me pogosto vprašajo in moj odgovor je vedno enak: naslednji eksoplanet, ki ga bom odkril, zato ker odkritje nečesa novega vedno povzroči navdušenje. To je značilnost znanstvenega dela, saj nikoli nismo zadovoljni z obstoječim stanjem, ampak nas vodi radovednost odkrivanja novega.

Česa novega pa si lahko obetamo na področju ved o življenju v vesolju? Kaj si znanost upa napovedati?
Zdaj poznamo le eno vrsto življenja, in sicer to, ki se je pojavilo na Zemlji. V bližnji prihodnosti nameravamo raziskati možnosti za obstoj morda drugačnih vrst življenja na Marsu in Veneri. Vemo tudi, da je vodo moč najti tudi drugod, prav tako vemo, da obstaja velikanska množica planetov zunaj našega sončnega sistema. Tudi za kemijske procese, ki se dogajajo na Zemlji, vemo, da so povsem mogoči tudi drugje v vesolju. Ker je življenje v svojem bistvu skupek kemijskih reakcij, lahko predpostavimo, da se lahko razvije kjer koli v vesolju, če obstajajo minimalni pogoji zanj. To pa sicer še ne pomeni, da se bo življenje razvijalo tudi naprej. Lahko bo zamrlo ali ostalo na določeni stopnji razvoja. Koncept evolucije in razvoj celice ter večceličnih bitij, ki nam je omogočil, da smo šli na Luno, se je zgodil na Zemlji. Ne vemo, ali se je kje zgodilo enako. Dodatno kompleksnost vnesejo še dogodki, ki so se zgodili v preteklosti. Bi se človeštvo sploh razvilo, če na primer na Zemljo v obdobju dinozavrov pred šestdesetimi milijoni let ne bi treščil komet? Takrat smo bili na razvojni stopnji podgan in glejte, kaj smo postali. O tem se sicer lahko razpravlja, a znanost si želi jasna dejstva in dokaze. In to nam bo uspelo v tem stoletju. V prejšnjem stoletju smo spoznali zgradbo materije in odkrili termonuklearno bombo. V tem stoletju, če bomo preživeli, pa bomo razumeli življenje in ga znali mogoče celo ustvariti. Lahko, da bomo iznašli življenje, ki se bo lahko razvijalo na Marsu. Ko enkrat razumeš, kako ustvariti življenje, lahko narediš, kakršno koli hočeš. Zato ga lahko prilagodiš za specifičen planet. Mi smo poskrbeli za začetni pospešek v dolgi zgodbi, ki bo v naslednjih sto letih vodila do razumevanja življenja. Smo v enaki situaciji, kot je bil Ernest Rutherford pred sto leti, ko je želel v svojem laboratoriju razbiti atom in razumeti atome, protone in elektrone. To je bil začetek dolge zgodbe, ki je vodila do kvantne teorije in drugih spoznanj o življenju.

Teme, s katerimi se ukvarjate, so enako vznemirljive kot kultne knjige Douglasa Adamsa. Človeka odnesejo in včasih tudi spodnesejo. Kako pa je na vas osebno vplivalo tako rekoč dnevno razmišljanje o življenju tam zunaj? Vas je kakor koli preobrazilo?
Zanimivo vprašanje. Mislim, da sem še vedno enak, kot sem bil, ko sem se začel ukvarjati s fiziko. In sicer neskončno radoveden. To mi je še vedno glavna motivacija, skupaj s prepričanjem, da lahko na racionalen način razumemo svet, v katerem živimo, pa čeprav ta ni ravno tak, kot smo mislili. Sem pa skozi leta spoznal, da je izziv v odzivu javnosti in v dejstvu, da so naši možgani veliko bolj zapleteni, kot sem mislil. Vedno so me zanimala globoka prepričanja, kjer si ljudje znotraj skupine tako zelo utrjujejo svoja prepričanja, da začnejo verjeti čudaške stvari, na primer to, da je Zemlja ploščata. Obstajajo tudi drugi manj ekstremni primeri, na primer odpor do sprejemanja dejstev o covidu 19. Fascinirajo me težave nekaterih ljudi pri sprejemanju realnosti, saj spadam med tiste, ki mišljenje zlahka spremenimo na podlagi novih dejstev. Če nam je všeč ali ne, znanost poganja našo družbo. Sporočilo, ki ga želim dati ljudem, je, da je vse, kar počnejo, mogoče zaradi razumevanja elektromagnetizma, kvantne mehanike in preostalih področij fizike in kemije. Vsa oprema, ki jo uporabljate, je zgrajena na tej osnovi. To, da živimo dlje in da lahko zdravimo razne bolezni, je mogoče zaradi znanosti. Žal pa dosežkov znanosti ne moremo v celoti nadzorovati. Nekatere države, kot je Kitajska, jo na primer uporabljajo za nadzorovanje svojih prebivalcev. Tudi termonuklearna moč oziroma 'božja uničevalna moč' je proizvod znanosti. Po drugi strani pa na podlagi znanosti lahko odkrijejo, ali imate raka. Tu lahko govorimo o principu jin-jang oziroma o raju in peklu. Sam poskušam razumeti, kje kot znanstvenik spadam v družbo, čeprav se zavedam, da bo po štirih milijardah let vsega konec, saj bo Sonce nehalo sijati. Čez milijarde let v vesolju ne bo več sonc, ampak le še črne luknje in nevtronske zvezde. Kaj je torej smisel vsega? Mislim, da to, da živimo skupaj in smo dobronamerni. Zato uživajte v svojem življenju, bodite prijazni do vseh in zgradite svoje družbeno omrežje najbolje, kot znate. Drugače življenje ne bo imelo smisla, saj na koncu koncev res nima smisla. Čez milijon let se vas ne bo nihče spominjal. Zato bodite prijazni. To je edini dober razlog, da živite. Ne trudite se biti bogati, bodite le prijazni.

Svoj vpliv uporabljate tudi za opozarjanje na nekatere druge probleme sodobnega sveta. Med drugim ste zelo glasni v nasprotovanju konstelaciji satelitov Starlink na nebu in predvsem načinu, kako nam ta ugrablja nočno nebo.
Starlink pomeni globalni problem. Težava ni to, da imamo v orbiti satelite. Sateliti so darilo človeštvu, saj jih lahko uporabljamo za reševanje ljudi, za spremljanje vremena in tako naprej. Težava je pomanjkanje regulacije v vesolju. Nihče ničesar ne nadzoruje. Zasebne družbe po navadi zasledujejo le dobiček in Starlink je eden izmed takih primerov. Elon Musk je nepredvidljiv, ima svojo vizijo, ki jo poskuša uveljaviti, čeprav podre vse pred seboj. Starlink je njegova naprava za generiranje dobička s prodajo telekomunikacijskih storitev, ki jih niti ne potrebujemo, saj obstaja že veliko drugih rešitev. Vseeno mu je, da bo s tem zastrl nebo z množico satelitov. Nebo ne pripada Elonu Musku, ampak celotnemu človeštvu. Zato mislim, da bi se morali vsi skupaj odločiti, kaj želimo videti na nebu in ali sploh še želimo kje na Zemlji uživati ob temnem nebu. V primeru Starlinka kompromisa ne bo več. Mislim, da Musk ne bi smel imeti privilegija odločanja, kaj se bo zgodilo z našim nebom.

Bitka za temno nočno nebo bo še eden izmed globalnih problemov 21. stoletja. Omenili ste regulacijo. Za kakšen tip regulacije se zavzemate?
Za globalno. Nekateri ljudje sovražijo globalizacijo, jaz jo obožujem, saj pomeni mir. Razumeti moramo, da je Zemlja edino prebivališče za človeštvo. Koncepti držav so le ostanki preteklosti. Slej ko prej se bo vse pretopilo v oblike, kakršna je na primer Evropska unija, čeprav ves čas potekajo tudi izjeme v nasprotno smer, kot je brexit ali situacija glede statusa Švice. A ideja, da vsi živimo skupaj in si delimo vire, je nekaj najobičajnejšega. Problema globalnega segrevanja ne more rešiti nobena država sama zase. Zemlja je skupen vir dobrin, ki ga moramo uporabljati globalno. Za to imamo vso potrebno tehnologijo, potrebujemo le še glavo na pravem mestu. Problem pa je to, da smo evolucijsko še vedno vrsta, ki živi in deluje v okviru svojega plemena, ki ga sestavlja približno dvajset oseb. Zato nam razmišljanje o potrebah desetih milijard ljudi še vedno pomeni tak izziv. A to je edini način."

Očitno je, da ne marate Elona Muska. In to ne le zaradi konstelacije Starlink, ampak tudi zaradi njegovih vehementnih trditev, da nas bo rešiteljsko popeljal na Mars.
Mislim, da lahko tudi iz objav na Twitterju sklepamo, da je Elon Musk malo nor in da ne ve, o čem govori. Če ne zmoremo nadzorovati spremembe ene stopinje Celzije v ozračju na Zemlji, ali bi potem lahko ustvarili možnosti za naše življenje drugje? Takoj ko se dvignemo pet ali šest kilometrov nad Zemljo, preidemo v območje smrti za naš organizem. Enako je na Luni, na Marsu ali kjer koli drugje v vesolju. Nismo narejeni za to, da bi zapustili Zemljo, saj smo posledica evolucije na njej. Za nas ni drugega življenjskega prostora. Seveda lahko pošljemo robote ali kakšne druge organizme na Mars, a sami tam ne bomo preživeli. Živimo lahko tudi v podmornicah oziroma vesoljskih postajah, kot je Mednarodna vesoljska postaja, a to ni življenje, ampak prebivanje v podmornici. Tako da bom z veseljem poslušal nasvete Elona Muska, a najprej mora deset let preživeti v podmornici.

Torej ni upanja, da bi lahko kadar koli v prihodnosti živeli še kje drugje v vesolju?
Človek sam ne more preživeti potovanja v vesolje. Že zaradi visokoenergijskih delcev, ki bi leteli skozi nas, bi hitro umrli zaradi raka. Biti moramo ali zelo zaščiteni ali pa moramo zgraditi novo vrsto. Škorpijoni, recimo, so zelo vzdržljivi. Mogoče lahko križamo škorpijona s človekom in razvijemo novo vrsto škorpijonskega človeka, ki bi ga potem poslali na Mars in upali, da se razvije nova civilizacija, haha. A kljub temu bo čez štiri milijarde let rezultat enak, saj sončnega sistema ne bo več. Treba bo torej obiskati druge eksoplanete, a bo potovanje do njih trajalo milijone let. Mogoče nam bo do tedaj uspel prenos možganov in zavesti na daljavo, in če k temu dodamo še zmožnost kreiranja življenja in moč uničevanja, bomo v bistvu postali bog. A sam sem precej prepričan, da te stopnje ne bomo nikoli dosegli, saj se bomo prej sami uničili. Zato bi morali čim prej doseči dogovor, da odstranimo vse orožje in posledično vojno z obličja Zemlje. Nisem pa prepričan, da to zmoremo.

Ne le orožje, zdaj je zelo pereč problem naše hitro segrevajoče se podnebje …
Pri podnebnih spremembah gre pravzaprav za staro tematiko. Carl Sagan je o tej temi že v 80. letih prejšnjega stoletja nagovarjal ameriški senat, prvi model vpliva ogljikovega dioksida na ozračje je bil izdelan že v 19. stoletju. Za znanstvenike je to star problem, a jih vse doslej ni nihče poslušal, vsi so bili preveč zatopljeni v pohlep. Pri tem nosi velik delež krivde industrija, ki si je izmišljevala laži in prirejala rezultate, hkrati pa znanstvenikom plačevala za objavo študij, ki so ogljikovemu dioksidu lažno odvzemale krivdo za segrevanje ozračja. Zdaj je precej očitno, da smo povzročitelji mi sami, a ljudem še vedno ni jasno, kakšne bodo posledice. Živimo v globalnem svetu. Kar se zgodi pri nas, lahko pusti posledice tudi na drugem koncu sveta, in to je bilo najočitneje ob izbruhu epidemije covida 19. Globalno segrevanje se torej dogaja, gladina oceanov se dviguje, ljudje se bodo vse bolj preseljevali in verjetnost oboroženih spopadov se bo s tem le še povečala. Osebno me najbolj skrbi vpliv, ki ga bo imelo segrevanje na celotno družbo. Tu ne gre za znanstveni problem, ampak za politične in ekonomske posledice. Zato moramo prenehati govoriti o tehnologiji, začnimo raje razmišljati o stroških. Koliko nas bo stalo povečanje števila ciklonov, zvišanje morske gladine, povečanje plimovanja in tako naprej? Mislim, da lahko govorimo o trilijonih dolarjev. Naslavljanje problema ogljikovega dioksida je veliko težje od tistega, ki je zadeval ozonski plašč. Težava s CO2 je kompleksnejša, saj predstavlja inherenten del energije, ki jo zdaj uporabljamo. Nekoč bomo prešli na novo obliko energije in takrat bomo v trenutne čase pogledovali podobno zgroženo, kot zdaj pogledujemo v čase, ko so množično uporabljali premog. Premikamo se v novo obliko družbe, v kateri bo postala uporaba premoga in nafte prepovedana. To moramo ob pomoči raziskav in vlaganj podpreti še bolj zavzeto. Izziv pa je, ali bomo vse to dosegli, preden sami sebe uničimo zaradi družbenih nemirov, ki bodo nastali z izgubo premoženja in množičnimi migracijami. Ko se bo dvignila gladina oceanov, bomo v nekaterih delih sveta videli več in več problemov. Morda se bodo stvari vendarle spremenile, ko bo pod vodo New York?

Vas lahko za konec spoznamo še po osebni strani? Nekoč ste bili ljubiteljski pilot?
Ja, to me je zelo veselilo, občutek letenja mi pomeni neverjetno svobodo. Prav zato obnavljam licenco …

Kaj vas še veseli? Baje ste precej praktični in radi kaj postorite doma?
Ja, zdaj moram doma popraviti ograjo, haha. Sicer pa me sprošča kuhanje, zelo rad kuham …

In pozimi? Še vedno radi pobegnete na vse redkejše zasnežene smučine? Nekoč ste bili inštruktor smučanja in ste zavzeto spremljali svetovni pokal. Pa danes?
Da, da, spominjam se, da ste Slovenci zelo dobri v smučanju. Ko sem bil mlajši, sem bil učitelj smučanja, res je, zdaj pa nimam več časa spremljati tekem. Slišim sicer o dobrih rezultatih tekmovanj, a to več ne pritegne moje pozornosti. Veliko raje preberem kakšno dobro knjigo ali grem na sprehod. Tudi televizije več ne gledam, saj mi ne prinaša veselja.

Ko v nebo pogledate kot slehernik, kaj tam zgoraj vas po vseh teh letih še vedno najbolj fascinira?
Nekoč so me vprašali, katera zvezda mi je najljubša. In moj odgovor je bil: Sonce, saj predstavlja življenje. Sonce je v obdobju Starega Egipta simboliziralo boga. In tudi zame je sonce najočitnejši bog. Je prijetno, omogoča rast, oddaja toploto in izredno lepo svetlobo. Da ne omenjam, kako romantična sta sončni vzhod in zahod. Sicer sem rad zunaj in imam rad temo. Pogosto me sprašujejo, kakšen teleskop imam. A sam nimam teleskopa. Zame je najboljše orodje za doživljanje nočnega neba naše oko. Hkrati pa je treba ob tem tudi poslušati zvoke okoli sebe v temini noči. Ko sem služil vojaški rok, so nekateri kolegi sovražili nočne vaje, jaz pa sem jih preprosto oboževal.