"Ustvarili so osebo, ki bo sprejela vse, kar pride z ene strani, ali vse, kar pride z druge. In tako je veliko laže delati marketing in strategije, saj zdaj obstajajo ljudje, ki so zelo preprosti," še dodaja Đurić.

Osebni podatki so že dolgo valuta, s katero se trguje v digitalnem svetu. Ta trgovina pa ima škodljive učinke na družbo. Propaganda, zavajanje in širjenje napačnih informacij so se namreč izkazali za posebej škodljive v času globalne pandemije koronavirusa, ko sta se polarizacija in radikalizacija s spleta prelili v resnično življenje.

Če je storitev brezplačna, potem uporabniki niso potrošniki, ampak izdelki. Lastniki spletnih platform zbirajo osebne podatke in beležijo vedenje uporabnic in uporabnikov, potem pa jih razdelijo v skupine glede na skupne lastnosti in jim ciljano posredujejo različna sporočila različnih oglaševalcev. Ampak kot potrjujejo najnovejša razkritja žvižgačke Frances Haugen, to še ni vse. Facebook, oziroma Meta, kot se zdaj imenuje ta spletni velikan, gre korak dlje. Ne le, da ne ustavlja širjenja napačnih informacij, od tega mehanizma, ki ljudi zapira v mnenjske mehurčke enakomislečih na tej ali oni skrajnosti, to še spodbuja. Takšni uporabniki več časa preživijo na spletni platformi, kar pomeni, da lahko vidijo več oglasov. Pa še nekaj je. Manj kot je raznolikosti, več kot je čustvenega sodelovanja, lažje in učinkoviteje je ciljano personalizirano oglaševanje. Ali torej družbeni mediji, kot sta Facebook in Instagram, ne le prodajajo svoje uporabnike in uporabnice kot izdelke, temveč jih tudi oblikujejo?

Odgovor na to vprašanje so iskali na konferenci Point, ki je ta mesec potekala v Sarajevu. Največja konferenca v regiji, ki pretresa politično odgovorost in nove tehnologije, je v dveh dneh predstavila izkušnje nevladnih organizacij, novinarjev, komunikatorjev znanosti in t. i. fact chekerjev – skupnosti ljudi, ki na spletu preverjajo informacije, predstavljajo dejstva in opozarjajo na lažna sporočila. Kot eno najbolj problematičnih področij so omenili industrijo teorij zarot, saj so lažne informacije med pandemijo krive za dejanske smrtne žrtve v resničnem svetu. Kako se torej lotiti problema širjenja lažnih, napačnih, zavajajočih, škodljivih in nevarnih informacij prek spleta?

Uma Đurić dela kot programska koordinatorka pri organizaciji Small Steps v Sarajevu. Poučuje medijsko in diskurzivno pismenost in sodeluje pri projektu person_alization. Z njo se je na koferenci Point v Sarajevu pogovarjala Urška Henigman.

Uma Đurić, predstavili ste projekt person_alization. Za kakšen projekt pravzaprav gre?

Gre za raziskovalni projekt, ki ima več ciljev. Projekt se osredotoča na vprašanje, v kakšnem odnosu so naše vrednote in identitete z vsebinami, ki nam jih predlagajo algoritmi na internetu. Na spletu namreč ideologizacija hitro preraste v radikalizacijo. To pomeni, da so vsebine, ki pridejo do vas, vedno bolj ekstremne in vas potiskajo k oblikovanju slabih identitetnih označevalcev in ideologij, namesto da bi vam ponujale raznovrsten pogled na svet.

Vi poudarjate, da opozarjanje na sovražni govor ter označevanje napačnih, zavajajočič in lažnih informacij ni dovolj.

V prejšnjih letih se je medijska pismenost osredotočala na preverjanje dejstev in odstranjevanje sovražnega govora. V bistvu gre za označevanje besed in besednih zvez, ki jih opredeljujemo za sovražni govor, ali označevanje lažnih in napačnih informacij v objavah na družbenih medijih z rdečimi zastavicami. Težava je v tem, da s preverjanjem dejstev težko določimo, ali je nekaj pristransko ali ne. Čeprav prihaja iz legitimnih virov in ne vsebuje besed, ki jih opredeljujemo kot sovražni govor, lahko vseeno vodi k radikalizaciji. To je bistvo in ideja našega projekta. Torej, obstajajo vsebine, ki ne vsebujejo sovražnega govora in so iz legitimnih virov, ne širijo napačnih informacij, pa vseeno lahko vodijo v radikalizacijo in spodbujajo ekstremistične poglede in vedenja.

Eden najnazornejših primerov tega je po vašem mnenju subkultura incelov. Kot primer navajate youtube kanal "The golden one".

"The golden one" je eden izmed kanalov na populistično desnem delu Youtuba, imenovanem "alt-right". Vsi skupaj uporabljajo normalne besede, normalen politični diskurz, lahko bi rekli, da so celo diplomatski in ljubeznivi. Vendar vseeno spodbujajo ekstremistična prepričanja in radikalne poglede na svet. The golden one je le eden izmed primerov. Vse skupaj se začne z nasveti in triki glede tega, kako biti alfa samec, kako najti dekle. Če si torej le fant, ki o vsem tem ne ve nič, ki je nesamozavesten in bi rad imel dekle, lahko nanj naletiš, če iščeš nasvet na spletu. Potem pa lahko padeš v spiralo bolj in bolj ekstremističnih in radikalnih pogledov na svet. To seveda ni edini primer. Celotna kultura tako imenovanih incelov je zgrajena okoli tega in takih ustvarjalcev vsebin. Gre za ljudi, ki se družijo na spletu in spodbujajo diskriminacijo in nasilje, hkrati pa uporabljajo prijazen politični govor ali pa celo ustvarjajo svoj jezik. To je trenutno velik problem.

Kaj za preprečevanje tovrstne spletne radikalizacije naredijo platforme, kako se proti temu borijo?

Po mojem mnenju platforme ne storijo veliko za to, da bi take vsebine omejile. Veliko ljudi zato pravi, da bi platforme morale razkriti, kaj se dogaja, in te vsebine omejiti. Pa tudi, če bi jih. Ljudje bodo svoja sporočila širili ne glede na omejitve, to je bilo dokazano. Kultura incelov je dobesedno ustvarila nov jezik, nove izraze in nove načine izrekanja, samo da bi se izognila označevanju z rdečimi zastavicami. Ljudje širijo lažne informacije na spletu ob pomoči simbolov, različnih sporočil, uporabljajo prijazen jezik in delajo vse, kar lahko, samo da bi lahko še naprej govorili, kot želijo, kljub regulaciji. Prihodnost medijske pismenosti torej ni nujno le v pridobivanju vse več podatkov o tem, kakšne vse so lahko te grde besede. Gre za to, da prepoznamo kontekst, sintakso, slovnico in način govora, čeprav na prvi pogled ne gre za nič slabega.

Trenutno še nimamo digitalnih orodij, ki bi nam omogočila prepoznavanje teh vsebin.

Ja, se pa premikamo v to smer. V naši organizaciji razmišljamo o rešitvah in uporabi jezika in lingvistike, da bi povezali procesiranje naravnega jezika in strojno učenje. Želimo ustvariti orodje, ki bo analiziralo tekst kot celoto. Ko pogledamo besedilo, se na prvi pogled zdi, da gre le za besede, vendar je izrečenega veliko več. Vzamemo lahko vzorce, primerne za programsko opremo, algoritmi strojnega učenja jih lahko prepoznajo. To je po mojem mnenju prihodnost: povezovanje lingvistike, procesiranja naravnega jezika in strojnega učenja. Ob tem pa je zelo pomembno, da naučimo ljudi prepoznavati svoje pristranskosti. To je najmanj, kar lahko storimo. To lahko učimo s preprostimi, računalniškim igram podobnimi orodji. Ljudi je treba izobraziti o tem, kaj jim algoritmi predlagajo, zakaj jim to predlagajo, kakšno je njihovo digitalno vedenje in kako se z njim oblikuje njihov digitalni sloves.

Kako pa bi diskurzivno analizo uporabili v praksi? Če vas prav razumem, bi torej morali algoritme umetne inteligence naučiti razumevanja konteksta?

Diskurzivno analizo besedila so sicer razvili že zdavnaj, uporabljajo jo lingvisti in filozofi, da z njo opisujejo diskurz ‒ kako se spreminja, kaj pomeni, kaj ga sestavlja in kakšen je njegov odnos do realnosti. Kritično analizo diskurza sta razvila Norman Fairclough in lancastrska šola lingvistike. Zanima jo odnos med diskurzom, torej tem, kar rečemo, napišemo in mislimo, in odnosi moči in družbenimi strukturami v naši družbi. V številnih delih Normana Fairclougha vidimo, da povezuje ideološke poglede na svet posameznega govorca s slovničnimi strukturami in besediščem v svojih tekstih. Gre torej za nekaj, kar se zlahka opazi, če iščeš vzorce ob pomoči lingvistike. Ne gre za predvidevanje, ampak so te svari opazne, lahko jih zaznamo, tako kot rdeče zastavice, s katerimi označujemo lažne informacije in sovražni govor.

Kot pravite, bi s takim orodjem lahko analizirali katerokoli diskruzivno skupnost. Kaj pa pravzaprav je diskurzivna skupnost?

Katero koli področje, ki ga z lingvističnim izrazoslovjem poimenujemo diskurzivna skupnost, lahko tako analiziramo. Diskurzivna skupnost je nekaj podobnega kot ideologija, le da se osredotoča na diskurz in lingvistiko. Kar koli je zaprta diskurzivna skupnost, kar koli spominja na ideologijo, kar koli je mnenjski mehurček ali soba odmeva, vse to bi lahko napadali in se proti temu bojevali z tehnologijami in strategijami, ki jih razvijamo. Subkultura incelov je samo odličen primer, ker je kriva za številna nasilna dejanja v prejšnjih letih in zaradi svoje specifične rabe jezika ter igranja z besedami, da bi se izognila regulaciji. Primerov pa je še veliko. Tu so recimo populistična desnica oziroma "alt-right" Reddit, 4chan, Youtube, Facebook, potem imamo različne ideologije in politično manipulacijo, ki jo je razkrila na primer afera Cambridge Analytica. Tudi v političnem diskurzu bi lahko prepoznali za nas pomembne stvari, ne glede na to, ali so pristranske ali ne. Metode diskurzivne analize se lahko uporabljajo tako rekoč na vsem, kar je ideološkega.

O regulaciji spletnih gigantov govorimo že vrsto let, trgovanje s podatki je nekoliko omejila Splošna direktiva o varstvu osebnih podatkov, zdaj se sprejema evropska uredba o enotnem trgu digitalnih storitev (akt o digitalnih storitvah in akt o digitalnih trgih). Gredo načrti za regulacijo v pravo smer in kakšna je po vašem vloga Evropske unije?

Regulacija je lep korak proti boljšemu varovanju osebnih podatkov uporabnic in uporabnikov. To recimo trenutno počne Evropska unija, ampak vidimo lahko, da spletni giganti nad tem niso ravno navdušeni. To je zelo pomembno za zaščito državljank in državljanov, če pa gledamo iz širšega zornega kota, vidimo, da želi Evropska unija okrepiti svoje strojno učenje in ujeti preostali svet. Ko govorim o preostalem svetu, mislim na velika podjetja. Želimo torej regulirati podatke, hkrati pa postati tako veliki kot oni, ko gre za strojno učenje. To je zelo nenavadno. Vidim, da gre za povečano varstvo podatkov za podjetja iz tretjih držav za našo zaščito, vendar dolgoročno to po mojem mnenju niso dobre rešitve. Toda uporabniki sami dajo soglasje za predajo podatkov, da bi dobili največ, kar platforma ponuja. Morda bo v prihodnosti prišlo opozorilo: ali želite predati vse te podatke? In bom rekla: da, želim, saj o tem pač ne razmišljam preveč in želim čim bolj izkoristiti, kar platforma ponuja. Ko gre torej za spletne gigante, je treba vedeti, da je njihov končni cilj seveda dobiček. Storijo vse, kar lahko, da bi ta cilj dosegli, in od njih ne bi smeli pričakovati česa drugega. To so giganti, ki so monopolizirali globalni trg. V takih časih živimo, ne moremo pričakovati, da bodo imeli drugačne cilje. Malo lahko reguliramo, najpomembnejše pa je, da uporabnikom in kupcem lahko damo orodja, s katerimi bodo odkrili, kaj se jim dogaja. Ljudi lahko torej ali izobrazimo ali pa jim damo praktična orodja, da bodo videli, kaj z njimi počnejo platforme za večanje dobička.

Posebej učinkoviti pri vsem tem so tako imenovani mnenjski mehurčki in odmevne sobe, ki povečujejo preživljanje časa na spletni platformi, hkrati pa omogočajo lažje ciljanje skupine enakomislečih ljudi. Kakšna pa je njihova vloga pri radikalizaciji in polarizaciji?

Z vzponom interneta spremljamo vzpon mnenjskih mehurčkov in odmevnih sob ter vsega podobnega. Personalizacija algoritmov in prilagajanje sta se zelo okrepila, vsaka spletna storitev predlaga vklop personalizacije za čim boljšo izkušnjo, to je zelo priljubljeno. Ne govorim le o velikih, ki v resnici ustvarjajo in napovedujejo prihodnost, tudi manjši spletni akterji to uporabljajo. Mnenjski mehurčki so tako močni, da jih kmalu sploh ne bomo več prepoznali, če ne bomo hitro ukrepali. Vsak izmed nas bo tako močno vpet v svoj pogled na svet, v svoja pepričanja, da ne bo več prepoznal nobene pristranskosti v stvareh, ki jih prebira. Rada rečem, da ni pristransko, če se s tem strinjam. To je zabavna izjava, ampak veliko ljudi tako razmišlja. Če je legitimno, če ne ponuja določenih lažnih informacij ali sovražnega govora, ni pristransko. In če se s tem strinjam, ni pristransko. Vse, s čimer se strinjamo, se nam zdi pravilno ‒ to je težava. To ne pomeni, da je to edini pogled na svet ali svetovnonazorski pogled. Zato je zelo pomembno, da ljudi izobražujemo in jim približamo, zakaj ne internetu vedno znova najdejo iste stvari. Zelo pomembno je, da uporabniki vidijo, kako jih algoritmi razvrščajo. Ljudje morajo videti, kaj si o njih mislijo algoritmi, saj bi potem rekli: hej, to nisem jaz, to ni vse, kar sem. Na Facebooku lahko preverite, zakaj se vam prikazuje določen oglas, tudi na Youtubu, ampak manj. Na nekaterih platformah torej lahko vidite, kako vas objektivizirajo, da so vaši pogledi na svet in vaše ideje skrčeni v kratko sporočilo, da se vas dobesedno uporablja in konzumira. Zelo pomembno je, da se uporabnice in uporabniki zavedajo, da so na platformah oni sami izdelki. O tem se zdaj že veliko govori, ampak ljudje še vedno ne razumejo. Če uporabljate Facebook, Youtube, vse te platforme, niste potrošniki, saj nič ne plačujete: ste izdelki. Tako preprosto je to.

Eden najbolj skrb vzbujajočih izidov polarizacije je ta, da je za mehanizem začel povratno vplivati tudi na vsebine. Tisti, ki jih ustvarjajo, pa naj bo to proizvajalec prehranskega dopolnila ali politična stranka, se namreč tega zavedajo. Zato morajo ustvarjati vse bolj skrajne vsebine, da so na platformah sploh opažene.

V vsej zgodovini si za pozornost moral storiti kaj skrajnega. Čeprav si verjel v preproste stvari, si jih moral začiniti, narediti zanimive, ekstremne ali nore, da si dobil pozornost, tudi če so bile butaste. Svet se tako v celoti premika na internet. Kar vidite na internetu, ni nič bolj intenzivno in noro, le vidite lahko, kakšen je svet in kakšni so ljudje v svetovnem okviru. Ko gre za politični diskurz in krepitev ekstremizmov na internetu, se s to trditvijo popolnoma strinjam. Vzpon desnice v Evropi in ZDA, morda niti ne desnice, ampak polarizacije, ustvarjanje različnih strani, je posledica interneta. V resničnem življenju bodo ljudje manj verjetno oblikovali skupnosti, samo nekaj se jih bo pojavilo na sestanku in sodelovalo v pogovoru. Na internetu pa se z lahkoto pridružiš kateri koli razpravi. Če se torej moja prepričanja nagibajo proti desni ali levi skrajnosti, bom v resničnem življenju o njih teže govorila z ljudmi, na internetu pa malo poguglam, grem na Reddit ali Quoro in se o tem začnem pogovarjati. Diskurz se tako poenostavlja. To je krasno, če govorimo o izobraževanju in širjenju infomacij, hkrati pa se zaradi tega krepi radikalizacija na internetu. Zato so ljudje razvili na tisoče različnih pogledov, saj so izpostavljeni toliko večji količini informacij in hitreje postanejo del skupnosti.

Če se zdaj spet vrneva na diskurzivne skupnosti. Te torej niso nekaj novega, novo je to, da so zdaj zaradi narave interneta vidne vsem, vsak lahko do njih dostopa in se jim pridruži. Kakšne so njihove skupne značilnosti oziroma kako jih prepoznamo?

Največ lahko govorim o subkulutri incelov, saj sem jo preučevala. Zgodovina prilagajanja jezika za svoje potrebe je izjemno bogata, obstaja od začetka jezika. Diskurzivne skupnosti ali ideologije morajo imeti posebne lastnosti, da jih lahko označimo za dejanske diskurzivne skupnosti. Najprej se mora oblikovati hierarhija, potem je nujna opredelitev, kaj je dobro in kaj slabo, pa sistem vrednot in prepričanj. Potem se morajo oblikovati specifični termini, ki jih člani skupnosti uporabljajo. To so lahko običajne besede, vendar se uporabljajo drugače kot v drugih diskurzivnih skupnostih. Na primer, v diskurzivni skupnosti ljudi s tetovažami pištola in platno pomenita orodje, s katerim rišemo tetovaže, platno pa je koža. Diskurzivne skupnosti imajo torej svoje besede ali pa uporabljajo že znane na svoj način. Kultura incelov je na tem področju zelo močna, saj ne le, da so začeli uporabljati besede na svoj način, ustvarili so številne nove. Izraz za žensko je na primer foid, to pomeni militantna feministka, ki sovraži moške, hkrati pa jih manipulira, da bi dobila otroke in jih nato z njimi izsiljevala. Potem sta tu rdeča in modra tabletka, vse barve tabletk, veliko je konceptov in terminov, ki jih moraš resnično raziskati in se vanje poglobiti, da jih sploh razumeš. Najprej stvari ne razumeš, zdijo se ti nedostopne, zato moraš vložiti trud v to, da razumeš. Ampak to delajo vse ideologije, že od začetka, saj to okrepi občutek skupnosti in hkrati zavaruje diskurzivno skupnost pred zunanjim vplivom.

Ali torej še vedno govorimo o subkulturah ali pa gre tu pravzaprav že za nova religijska gibanja?

Za zdaj so inceli subkultura, ampak po mojem mnenju so si vse diskurzivne skupnosti oziroma ideologije v resnici zelo podobne. Ni pomembno, ali so religiozne ali politične, vse imajo ista merila, ki jih morajo doseči, da so uspešne. Incele, to skupnost, ki se je zgradila na internetu, močno zaznamuje samoradikalizacija. To pomeni, da ljudje vse storijo sami. Ni treba, da obstajajo hierarhija ali avtoriteta ali rekruti. Ljudi vodijo njihove frustracije, bolečina, pomanjkanje samozavesti, družbena izolacija in ne potrebujejo nobenih zunanjih iniciativ, sami se pridružijo tej skupnosti. Sami se radikalizirajo.

Med pandemijo se je izjemno namnožilo število teorij zarot in ljudi, ki jih širijo. Tudi v tem primeru se nasilje preliva v resnični svet, tako kot pri incelih, o katerih se v Združenem kraljestvu po smrtonosnem napadu enega od njih sprašujejo, ali bi morali incele kategorizirati kot teroristično skupino. Nevarna je tudi radikalizacija ljudi, ki verjamejo v teorije zarot.

Tudi ko gre za lažne informacije, se oblikuje veliko subkultur in diskurzivnih skupnosti, res je. Tu so anticepilci, pa teoretiki zarot, veliko različnih je, predvsem zaradi koronavirusa in vsega, kar se je zgodilo. Internet je po mojem mnenju čudovit prostor za oblikovanje svoje kulture, ideologije in identitete. Pred desetimi leti so bili na primer anticepilci marginalna, nepomembna skupina ljudi, ki so včasih delili svoja stališča ali pa so kričali na ulici in podobno. Zdaj pa se zdi, da jih je na tisoče, milijone, milijarde. Ta občutek, da jih je toliko, po mojem izhaja iz tega, da so združeni v internetnem prostoru, v katerem se lahko ves čas pogovarjajo, pišejo, delijo svoje izkušnje, lahko krepijo prepričanja drug drugega in to se po mojem dogaja tudi z anticepilci in drugimi teorijami zarot v zvezi s koronavirusom. Ljudje ves čas oblikujejo svoje resničnosti in ko se te različne resničnosti srečajo, to povzroči zares grdo trčenje kultur v smislu velike polarizacije, prepiranja, vojne in podobnega. Rekla bi, da je to trenutno še digitalno, se pa premika v resnični svet. Koronavirus je povzročil, da veliko ljudi tudi v resničnem svetu deluje na podlagi svojih internetnih prepričanj. Povsod po svetu lahko spremljamo proteste. Pandemija je bila po mojem mnenju za veliko ljudi motivacija, da so v resničnem svetu začeli glasno predstavljati stališča, ki so jih doslej imeli le na spletu. In to je po mojem trenutno zelo strašljivo.

Žvižgačka Frances Haugen je razkrila, da Facebook oziroma Meta, kot se zdaj imenuje, ne omejuje polarizacij, saj daje prednost dobičku in ne dobrobiti ljudi, družbe in demokracije. Kot je razkrila Haugen, bi Facebook z majhnimi spremembami lahko močno omejil širjenje napačnih informacij in polarizacijo svojih uporanic in uporabnikov, če bi sprejel drugačna pravila o deljenju vsebin, vidnosti objav Facebook skupin in omejevanje dnevnega števila komentarjev. Kdo še profitira na račun teh polarizacij?

Po mojem se vsi zavedamo, da dandanes vse poganja dobiček. Dobesedno živimo v takem sistemu. Rekla bi, da gre za globaliziran sistem; ni pomembno, kakšno je vaše politično prepričanje, kje na svetu živite, kakšen je socialnopolitični sistem države, v kateri živite: v vsak primeru sodelujete v velikanski svetovni ekonomiji. In to določa kulturo, v kateri živimo, njen kapitalizem. Res mi ni všeč, da to rečem, ampak tako je. Svet vodijo potrebe trga in dobički in to nima nobene zveze s tem, kakšne so potrebe ljudi. Ljudje oziroma potrošniki, kot jih imenuje zasebni sektor, večino časa ne vedo, česa si želijo, kaj potrebujejo ali kaj mislijo. Nimajo časa, da bi si ustvarili svoje stališče o tem, česa si želijo, potrebujejo ali kaj mislijo, ker se jim nenehno vsiljujejo te stvari. Internet je zdaj orodje za usvarjanje dobička z ustvarjanjem potreb, želja in zamisli za ljudi, ki bi lahko živeli svoja normalna življenja brez ekstremnih vrednot. Ljudje po mojem mnenju ne razumejo tržišča teorij zarot, ki se je oblikovalo. Res je veliko število teorij zarot, hkrati pa je tudi veliko število izdelkov, ki se oglašujejo ljudem, ki v te teorije zarot verjamejo. Obstaja gibanje zeliščne in naravne medicine, ki se je razpršilo po vsem internetu. Verjamem, da so zelišča čisto uporabna, ampak ti izdelki niti niso prava zelišča. To je lahko kar koli. Ljudem jih vsiljujejo z oglasi in ciljajo na ljudi, ki verjamejo v veliko teorij zarot. Kako si korporacije ustvarijo dobiček od polarizacije? Zelo dobro poznajo svojega kupca. Ne poznajo nujno ljudi, vendar jih preoblikujejo, da jih potem bolje poznajo. Na primer, ni pomembno, kaj družbeni medij pravi, da regulira, glavni motor so polarizacije. Potrošniki v začetku še niso bili tako ekstremistični ali polarizirani, zdaj pa so. In zdaj jim je veliko laže predlagati vsebine in oglase, saj ste ustvarili pošast. Ustvarili ste osebo, ki bo sprejela vse, kar pride z ene strani, ali vse, kar pride z druge. In tako je veliko laže delati marketing in strategije, saj zdaj obstajajo ljudje, ki so zelo preprosti. Po mojem mnenju želijo poenostaviti človeška bitja, da bi jih preoblikovali v objekte potrošnje s potrebami in željami, ki so že uresničene na internetu.

Kje vidite rešitve? Trenutno se zdi, da je odklop edina rešitev.

Internet imam zelo rada, neverjeten je. To je ena najboljših stvari, kar se jih je zgodilo v zgodovini človeške vrste. Zelo sem vesela, da lahko živim zdaj, v tem obdobju, ko lahko najdem številne informacije v nekaj sekundah. To je po mojem prava čarovnija. Ljudje iz preteklosti bi na internet gledali kot na popolno čarovnijo, magijo. To je čudovit čas za izobraževanje, deljenje misli. Vse, kar vem in o čemer zdaj govorim, sem v glavnem našla na internetu. Ob pomoči interneta lahko postanemo velikanske kepe znanja in informacij, drug drugemu lahko sledimo in vidimo, kaj se dogaja na drugem koncu sveta. Toda dejstvo je, da je internet le odsev človeštva v celoti. Za nas je to nekaj nenavadnega, mislimo, da je to ločeno od nas, nekaj, kar spreminja resničnost. Dejstvo pa je, da je le odsev. In čudno se nam zdi, ker prvič vidimo ta odsev v celoti. Vidimo, kakšen je svet, moja družina, moja država, moja celina, vidimo celotno sliko sveta. In vidimo sebe. Po mojem mnenju pa je zelo pomembno, da se ljudje in potrošniki po vsem svetu zavedajo, da moramo nehati verjeti v to, da smo, kar smo. Če imaš neko zamisel, če razmišljaš o tem, kar si prebral, kar si poslušal, kar si videl v videu, to še nisi ti ‒ ti nisi ta video, ti nisi ta ideja. Vso noč lahko gledaš na Google, ni pomembno, ali ti bodo še čez tri mesece predlagali svari, povezane s tem brskanjem. To ne pomeni, da si to ti. Ti si človeško bitje z idejami, vrednotami. V svojem življenju sem raziskovala veliko norih stvari, ampak pomembno je vedeti, da te algoritem poenostavlja. Internet poenostavlja, jaz pa nisem enostavna. Nihče ni. Vsi smo kompleksni in kar koli iščemo, to ni odsev nas samih. Če vidimo vsebino, s katero se v hipu strinjamo, bi se morali vprašati: ali je to pristransko, zakaj se s tem strinjam in kako je to videti z druge strani? Prihodnost medijske pismenosti in digitalne pismenosti je najprej enostavna izobrazba za vse. Da bodo vsi lahko videli, kako preprosto je in kako nas internet in algoritmi objektivizirajo. Po mojem mnenju se bomo v prihodnosti proti tehnologiji bojevali s tehnologijo. Ustvarili bomo različne načine in orodja, s katerimi si bodo ljudje lahko pomagali videti personalizacijo. Prihodnost tehnološkega napredka je po mojem mnenju to, da bodo ljudje videli, kako so personalizirani. Najprej se jim bo to zdelo smešno in čudno, kmalu pa bodo videli, zakaj: kaj sem pogledal, kaj sem razmišljal, kaj sem delil, da se mi zdaj prikazuje ta oglas? Internet nam bo pomagal, da bomo bolje razumeli sebe. Za to si moramo prizadevati.