1. Iran izstrelil "biokapsulo" in podal drzno napoved

Iran je v sredo izstrelil raketo Salman, poroča tamkajšnja tiskovna agencija Mehr. Raketa je poslala 500-kilogramsko kapsulo na parabolični polet z višino 130 kilometrov. Mehr piše, da je šlo za "biokapsulo", torej plovilo, primerno za prevoz živih bitij, a morebitnih potnikov ne navaja.

Naslednji polet naj bi bil že marca prihodnje leto, piše Jerusalem Post.

Iranska vesoljska agencija pa je naznanila, da želi do leta 2029 poslati iranskega astronavta v vesolje v domačem vesoljskem plovilu.

Ker se Iran v zadnjem času vse tesneje povezuje z Rusijo, morda od nje dobiva tudi tehnično pomoč za svoj program za polete s posadko tako kot Indija.

Rusija je lani za Iran izstrelila satelit, Iran pa je že javno povedal, da si želi ruske pomoči pri razvoju satelitov.

Iran je po lastnih navedbah že leta 2013 na dveh poletih v vesolje poslal dve opici, ki sta polet preživeli, čeravno zahodni strokovnjaki dvomijo o uspehu teh podvigov.

2. En teden, trije sokoli

Ameriško podjetje SpaceX je v minulih sedmih dneh izstrelilo tri rakete Falcon 9.

Prvi Sokol je poletel prejšnjo soboto s Cape Canaverala (Florida, ZDA) in v nizkozemeljsko tirnico oddal 23 satelitov Starlink. Prva stopnja je opravila svoj šesti polet.

Video 1: Posnetek misije SL-5-31

Drugi Falcon se je prav tako s Floride dvignil v četrtek z enakim tovorom. Prva stopnja je naštela devet poletov.

Video 2: Posnetek misije SL-6-33

Tretji Falcon 9 pa je bil v petek izstreljen z Vandenberga (Kalifornija, ZDA). Rovaš prve stopnje ima 13 zarez.

Video 3: Posnetek misije SL-7-8

3. En teden, štiri kitajske rakete

Kitajska se lahko ta teden pohvali kar s štirimi izstrelitvami.

Kitajska je v ponedeljek z Džuičuana (Jiuquan) izstrelila raketo Dolgi pohod-2C, poroča SciNews. V tovornem prostoru sta se skrivala dva satelita, egiptovski MisrSat-2 in kitajski ŠingČi-1 02 A/B.

42 metrov visoki in dvostopenjski Dolgi pohod-2C zmore v nižjo Zemljino tirnico ponesti dobre štiri tone tovora. Ženeta ga tekoči hidrazin in dušikov tetroksid. Od leta 1982 je poletel 73-krat in le enkrat zatajil. Gre za nadgrajeno medcelinsko balistično raketo.

Podjetje Galactic Energy je v torek z Džuičuana izstrelilo raketo CERES-1 na misiji Y9, piše kitajska agencija Šinhua (Xinhua). V načrtovani tirnici sta končala dva satelita.

Raketa se je tako uspešno vrnila po septembrski odpovedi (poglavje 3). Visoka je 20 metrov in dolga 1,3 metra. Ima tri stopnje na trdo gorivo in četrto na hidrazin. V nizkozemeljsko tirnico je sposobna ponesti do 350 kilogramov tovora. Naštela je 11 poletov z enim neuspehom.

V sredo je s ploščadi na Rumenem morju poletela raketa Smart Dragon-3 (CALT), piše Šinhua. Tovor: en satelit za "preizkušanje medmrežnih tehnologij".

SD-3 je visok 31 metrov, širok dva metra z maso 140 ton. Ima štiri stopnje na trdo gorivo. V soncesinhrono tirnico lahko ponese do 1,5 tone tovora. Cena dostave naj bi znašala do 10.000 dolarjev na kilogram, kar je malo. S to raketo želi Kitajska prodreti na mednarodni trg pridobitnih izstrelitev.

Podjetje Landspace je prav tako z Džuičuana to soboto izstrelilo raketo Džučue-2 (Zhuque-2) in v načrtovano tirnico pravilno dostavilo tri satelite, piše Šinhua.

Džučue-2 je prva metanska raketa na svetu, ki je uspešno opravila misijo v orbito, in s tem prehitela rakete Starship, Vulcan, New Glenn, Terran-R ... Je dvostopenjska raketa, visoka 49,5 metra, dolga 3,35 metra, masa znaša 219 ton, potisk ob vzletu znaša 268 ton. LandSpace navaja, da gre za njegov prvi korak naproti večkrat uporabnim, poceni raketam. To je bil njen tretji polet.

4. Neprijetna zagata za Avio

Italijansko podjetje Avio je izgubilo rezervoarja za raketo Vega. Njen poslednji polet je pod vprašajem, poroča portal European Spaceflight.

Četrto stopnjo Vege (AVUM) žene ukrajinski motor RD-869 na hidrazin in didušikov tetroksid, gorivo je shranjeno v štirih rezervoarjih. Dva izmed njih sta izginila že oktobra. Shranjena sta bila v proizvodni enoti Colleferro v bližini Rima, kjer so potekala obnovitvena dela. Po koncu prenove o rezervoarjih ni bilo ne duha ne sluha, poroča portal.

Rezervoarja nista bila vnesena v informacijski sistem podjetja, s katerim sledijo lokaciji in stanju vseh ključnih komponent, zato je bilo iskanje dolgotrajno in težavno. Naposled so ju izsledili, a v zelo slabem stanju. Bila sta na smetišču med kovinskimi odpadki, zmečkana.

Proizvodne linije ni več.

Pred družbo sta dve slabi možnosti. Prva: lahko bi uporabila stare rezervoarje, ki so bili namenjeni testom pred prvim poletom rakete leta 2012. Na voljo so štirje, dva bi podvrgla novim testom, en par pa bi šel na raketo. A ti rezervoarji so stari več kot deset let, njihova zanesljivost je vprašljiva in težko jih bo dodobra preizkusiti, kot se raketnemu poslu pritiče. Druga možnost: komponente bi lahko vzeli z nove rakete Vega C, ki ima drugačno četrto stopnjo (AVUM+), in jih vgradili v stari sistem. Vprašanje je, ali se bo Evropska vesoljska agencija s tem strinjala in zaupala svoj 280-milijonski satelit Sentinel 2C – macgyverjevski raketi.

Gre za še en zaplet v dolgi seriji križev in težav Vege. Najprej jo pesti relativno visoka cena. Uradne številke ni, strokovni portali pa navajajo okoli 35 milijonov evrov na polet ob zmogljivosti 2,5 tone v nizkozemeljsko tirnico. Za primerjavo: Falcon 9 stane dobrih 60 milijonov, zmore pa skoraj desetkrat težji tovor. Poleg tega je Vega v zadnjih nekaj letih dvakrat odpovedala. Tudi njena naslednica Vega C, ki naj bi razjasnila vremena, je na drugem poletu zatajila (poglavje 4) in bo še lep čas prizemljena.

5. Slovenski študentje preskušali zobozdravstvene tehnike za vesolje

Slovenski študenti projekta SpaceDent so na paraboličnih poletih preizkušali zobozdravniško delo v mikrotežnosti, preparirali so zobe in izdelovali zobne zalivke. S tem so testirali zobozdravstvene postopke, ki bodo nekoč potrebni na dolgotrajnih odpravah v vesolje.

Težave z zobmi in zobne bolezni v vesolju dandanes niso hud problem. Astronavti namreč letijo zgolj po nizki zemeljski tirnici, torej nekaj sto kilometrov nad Zemljo, in se lahko dokaj hitro vrnejo, če je treba, poleg je njihovo zobno zdravje temeljito preverjeno še pred poletom. A kaj kmalu bomo priča daljšim odpravam, recimo na Luno in Mars. Takrat bodo vesoljeplovci mesece in leta stran. V tem času se jim lahko razvijejo zobne bolezni. Brez ustreznega zdravljenja lahko lahko resneje ogrozijo ne samo njihovo zmožnost dela, temveč tudi njihovo širše zdravje, potencialno celo življenje.

Pred enim letom so zato združili moči študenti medicine, strojništva in elektrotehnike univerze v Ljubljani. Pripravili so projekt SpaceDent in dobili pozornost Evropske vesoljske agencije, ki je prizadevanja podprla. Tako so razvili eksperiment, viden na zgornji fotografiji, ki predstavlja poenostavljeno okolje zobozdravstvene ambulante.

Raziskava je svoj vrhunec dosegla med 20. novembrom in 1. decembrom letos. V tem času so trikrat poleteli na letalu Airbus A310 Zero-G. Letalo je vsakič vzletelo iz Bordeauxa v Franciji in letelo nad Atlantikom. Opravili so 93 parabol, torej letalskih manevrov, ki so skupno zagotovili 30 minut mikrotežnosti. V tem času sta dva člana projekta SpaceDent – Tine Šefic in Rok Gerbec – na lutkah preizkušala vrtanje, pripravo zalivke in plombiranje. Kontrolni skupini pa sta taisto počeli med mirnim letom in na tleh, da se lahko izidi primerjajo.

Iz obdobij mikrogravitacije, stabilnega leta ter mirovanja letala so pridobili 72 vzorcev prepariranih in 36 vzorcev plombiranih zob, ki jih bodo v naslednjih dneh slikovno obdelali in analizirali. "Nad nadzorom inštrumentov v breztežnosti smo bili prijetno presenečeni, kljub temu pa je za bolj podrobne rezultate treba narediti celostno analizo rezultatov," je dejal Šefic.

Rezultati, ki bodo objavljeni marca prihodnje leto, se bodo umestili v arhiv HREDA Evropske vesoljske agencije in objavili v znanstvenih publikacijah. S tem se bo projekt SpaceDent tudi končal. "Ugotovitve raziskave in sodelovanje z Eso bodo predstavili na znanstvenih in gospodarskih konferencah. Želimo pa si, da bi ugotovitve bile navdih mlajšim generacijam za nadaljevanje poti v smeri vesoljskega raziskovanja," je še dejal Šefic.

6. NOTICE:

7. Tudi Indija napovedala postojanko na Mesecu

Indijska vesoljska agencija ISRO je razgrnila še drznejši vesoljski program, ki vključuje gradnjo postojanke na Luni.

Oktobra je indijski predsednik vlade Narendra Modi objavil obsežen načrt raziskovanja vesolja, ki je bil presenetljivo smel (poglavje 5). Indija bo do leta 2035 postavila svojo vesoljsko postajo Bharatija Antarikša (Bharatiya Antariksha), do leta 2040 bo poslala Indijca na Luno, pripravila sondo, ki bo krožila okoli Venere, in še marsovski pristajalnik, je napovedal.

Zdaj je še vodja agencije ISRO Sreedhara Panicker Somanath (Sreedhara Panicker Somanath) na simpoziju ISGNS 2023 razgrnil dodatne točke. ISRO bo za te načrte razvil težkonosilno, večkrat uporabno raketo NGLV, ki naj bi prvič poletela po letu 2028. Med letoma 2028 in 2040 bodo na površje Lune poslali prvi habitat, infrastrukturni modul in modul za hrambo goriva. V tem času naj bi tudi okrepili sodelovanje z Naso. Na vesoljsko postajo Lunarni portal (Lunar Gateway) bodo najprej poslali misijo s posadko, predvidoma v vesoljski ladji Gaganjan in do leta 2040 tudi prvega Indijca na tla Meseca. To nakazuje povečan prispevek Indije k Artemisu.

Kot pri vseh vesoljskih programih bo ključen denar. Ko se bo proračun agencije ISRO nekajkrat pomnožil, bomo vedeli, da mislijo resno.

Kitajska nabira podporo

Indija ni prva, ki je napovedala gradnjo postojanke na Luni. ZDA jo bodo predvidoma zgradile v okviru programa Artemis, in sicer v tesni navezavi z Evropo, pa tudi nekaj ducati držav, ki so se pridružile sporazumom Artemis in želijo prispevati v (precej različnem) obsegu.

Na drugi strani imamo Kitajsko, ki namerava poslati prvega tajkonavta na Luno najpozneje leta 2029 in kmalu zatem začeti gradnjo Mednarodne lunarne raziskovalne postaje. Podporo je napovedalo osem držav (Rusija, Belorusija, Azerbajdžan, Venezuela, Pakistan, Južna Afrika, ta teden se je pridružil še Egipt) in še prgišče institucij.

Video: Posnetek celotnega simpozija

8. FOTO: Kopica in oblak

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo kroglaste zvezdne kopice NGC 2210, ki je del Velikega Magellanovega oblaka in je oddaljena 157.000 svetlobnih let.

Kroglaste zvezdne kopice so težnostno povezane skupine zvezd v obliki krogle z naraščajočo gostoto proti središču. Navadno so izjemno stare in to velja tudi za NGC 2210, ki šteje 11,6 milijarde let.

Če bi živeli na planetu nekje v središču takšne kopice, bi zrli na precej drugačno nebo, slednje bi bilo navidez nastlano z zvezdami. Podrobneje tukaj.

9. SKOK V ZGODOVINO: Začetek gradnje Mednarodne vesoljske postaje

Pred 25 leti sta bila izstreljena in združena prva modula Mednarodne vesoljske postaje.

Ruska (čeprav v ameriški lasti) Zarja je bila izstreljena 20. novembra 1998 na raketi Proton-K, ameriški Unity pa 4. decembra 1998 v raketoplanu Endeavour na misiji STS-88.

Unity je povezovalni modul s šestimi priklopnimi mesti, meri 4,3 metra krat 5,5 metra, tehta pa dvanajst ton. Med letoma 1994 in 1997 ga je zgradil Boeing. Vsebuje okoli 260 cevi za pretok kapljevin in plinov in dobrih 120 električnih kablov. Zvezda pa je prvotno bivališče postaje s sistemi za vzdrževanje življenju primernih razmer z velikostjo 13,1-krat 29,7 metra in maso dvajset ton. Izdelovati so jo začeli že v 80. letih prejšnjega stoletja (Energia, Hruničov) kot načrtovani prvi modul postaje Mir 2.

6. decembra je Endeavour zgrabil Unity z robotsko roko, ga povlekel iz tovornega prostora in ga priklopil nase. Nato je zgrabil še Zarjo in jo – po več poskusih – združil z Unityjem. Sledili so trije vesoljski sprehodi, na katerih so med drugim povezali električne in podatkovne kable ter ročno razprli antene na Zarji, ki se niso samodejno. 10. decembra je dobila prva obiskovalca, to sta bila Bob Cabana (Nasa) in Sergej Krikaljov (Ruska vesoljska agencija). In tako je nastala Mednarodna vesoljska postaja. Odtlej so jo precej povečali.

Ima več kot 15 večjih modulov, primernih za bivanje, prostornino skoraj tisoč kubičnih metrov, dolžino 109 in 73 metrov, masa znaša kar 450 ton. Samo za gradnjo je bilo potrebnih 36 poletov raketoplanov Space Shuttle ter številni poleti ruskih raket Proton ter Sojuz. Od leta 2000 ima stalno posadko. To pomeni, da imamo že več kot 20 let astronavte neprestano na nebu. S tem se učimo dolgoročnega bivanja v vesolju. Mednarodna vesoljska postaja je s tega vidika odskočna deska človeka globoko v vesolje.

Video: Enourni videopovzetek 7-dneve odprave STS-88

Video 2: Krajši izsek

NA VIDIKU:

Nedelja, 10. december – Dolgi pohod-2D – neznan tovor

Nedelja, 10. december – Falcon Heavy – X-37B