1. Trije vesoljski sokoli

Ameriško podjetje SpaceX je ta teden izstrelilo dve raketi Falcon 9, v noči na nedeljo pa pričakujemo še Falcon Heavy.

Prvi sokol je z Vandeberga (Kalifornija, ZDA) poletel v četrtek. V vesolje je dostavil 46 satelitov Starlink. Prva stopnja je pristala na robotski ladji, v vesolju je bila trinajstkrat.

Video: Misija Starlink

Drugi Falcon 9 se je s Cape Canaverala (Florida, ZDA) dvignil v petek in v srednjezemeljsko tirnico ponesel SES O3b, satelit, namenjen dostopu do medmrežja. Prva stopnja rakete je pristala na robotski ladji, njena edina prejšnja misija je bila Crew-6.

Video 2: Misija SES O3b

V nedeljo ob 1.30 zjutraj se bo začel prenos izstrelitve Falcon Heavyja s Cape Canaverala (tovor Viasat-3).

Video 3: Prenos izstrelitve bo tukaj

2. Podaljšanje delovanja Mednarodne vesoljske postaje

Partnerji so uradno podaljšali delovanje Mednarodne vesoljske postaje (MVP): Združene države Amerike, Japonska, Kanada in sodelujoče države članice Evropske vesoljske agencije do vključno leta 2030, Rusija pa do leta 2028, je sporočila Nasa.

Večdesetletni projekt

Mednarodna vesoljska postaja je nastala po združitvi ameriškega projekta Freedom in ruskega projekta Mir 2. Namenoma je zasnovana tako, da sta ruski in zahodni odsek medsebojno odvisna. Prvi modul je bil izstreljen leta 1998, prva posadka pa dve leti pozneje.

Človeštvo se z Mednarodno vesoljsko postajo uči bivanja v vesolju, kar je nujno potrebno pred dolgoročnimi odpravami daleč od Zemlje, na druge planete, kaj šele do drugih zvezd. Pravijo ji tudi orbitalni laboratorij, saj so na njej opravili že več kot tri tisoč znanstvenih eksperimentov. Od leta 2000 jo je obiskalo 266 ljudi iz 20 držav.

Bitka za nasledstvo MVP-ja

Rusija je v zadnjih letih pogosto omenjala predčasen izstop iz projekta in se naposled odločila za leto 2028. Zakaj 2028? Ker bo do takrat predvidoma izstrelila prvi modul svoje nacionalne vesoljske postaje ROSS. Toda vesoljski projekti navadno zamujajo, Rusija takrat svoje alternative najbrž še ne bo imela. Verjetno bo pri MVP-ju ostala do konca. O tem je prepričan tudi glavni upravitelj Nase Bill Nelson.

Kaj pa, če ne bo? ZDA so že predlagale razvoj vesoljskega plovila, ki bo namesto ruskega Progresa opravilo nadzorovano zaviranje in deorbitiranje MVP-ja v Tihi ocean. Ameriški načrt poslednjih let je na voljo tukaj.

Nasa si želi najmanj dveh komercialnih vesoljskih postaj, letečih še pred koncem MPV-ja. V roku leta ali dveh naj bi svojo začelo postavljati podjetje Axiom Space, od začetka v obliki komercialnega odseka MVP-ja, ki se bo pozneje ločil. Nasino pomoč pri izdelavi vesoljske postaje bo dobilo še eno podjetje, razpis je odprt (poglavje 1). Evropa bo najbrž pristavila lonček pri enem izmed teh projektov.

Svojo večmodularno vesoljsko postajo že ima Kitajska (Tjangong).

Mednarodna vesoljska postaja je najbrž poslednji veliki skupni vesoljski projekt ZDA in Rusije za dolgo, dolgo časa.

Ta teden vesoljski sprehod pri MVP-ju

Američan Steve Bowen in Sultan Alenjadi (Sultan Alneyadi) iz Združenih arabskih emiratov sta v petek opravila 7-urni vesoljski sprehod pri Mednarodni vesoljski postaji. Pripravljala sta infrastrukturo za nove panele sončnih celic iRosa. To je bil 261. vesoljski sprehod pri MVP-ju, osmi za Bowena in prvi za katerega koli astronavta iz ZAE.

Video: Posnetek dogodka

3. Tudi Japoncem ni uspelo

Japonski ispace je želel postati prvo zasebno podjetje s pristankom na Luni. V ta namen je razvil pristajalni modul Hakuto-R, vanj vključil nekaj znanstvenih instrumentov, pa celo arabski rover Rašid (Rashid), in ga decembra izstrelil na raketi Falcon 9. Z večmesečno potjo je privarčeval pri gorivu. Pristanek je bil predviden v četrtek zvečer. Prvi del spusta je – sodeč po videoprenosu – šel kot po maslu. Zapletlo se je tik pred želenim ciljem oziroma 80 metrov nad tlemi. Nadzorno središče je izgubilo stik s sondo. Mrki obrazi nadzornikov so bili nazoren znanik neuspeha. Ispace je pozneje sporočil, da je Hakutu očitno – zmanjkalo goriva med spustom. A podjetje se ne da, že prihodnje leto naj bi poskusilo znova.

Pristanek na Luni ni mačji kašelj. Aprila 2019 smo videli podobno mrke obraze, ko je pristajalnik Berešit izraelskega podjetja SpaceIL prehitro drvel proti tlom (ugasnil je motor), pa tudi septembra taistega leta, ko so stik s pristajalnikom Vikram in roverjem Pragjanom v njegovih nedrjih nepovratno izgubili Indijci.

V tem sotvarju je jasno, kako zelo je napredoval kitajski vesoljski program, ki že dobro desetletje rutinsko pošilja sonde na Mesec – in celo na Mars. Brez izgub.

Video: Posnetek dogodka

Tako ispace kot SpaceIL izhajata iz propadlega natečaja Google Lunar XPrize. V natečaju je sodelovalo prgišče drugih podjetij, ki še cilja na Luno. Naslednje poskuse pristankov naj bi videli letos ali prihodnje leto. Pravi robotski metež pa bo sprožila Nasa, saj hoče dodobra preučiti nekatere zaplate Lune še pred vrnitvijo astronavtov, v ta namen razvija svoje sonde, obenem pa spodbuja nastanek zasebnih v programu CLPS.

4. NOTICE:

5. Težave z Esino sondo Juice

Evropska sonda Juice je na poti proti Jupitru naletela na težave, sporoča Evropska vesoljska agencija. 16-metrska radarska antena Rime se je zataknila in se noče razpeti. Dosegla je zgolj tretjino načrtovane dolžine. Esini inženirji domnevajo, da je najverjetnejši vzrok zataknjena zaponka. Razpetje bodo poskušali doseči s tresenjem in ogrevanjem. Tresljaje bodo dobili s prižigom motorja, toploto pa tako, da bodo radar obrnili proti Soncu (trenutno je v senci).

Zaganjanje in umerjanje sonde kot celote in preostalih devetih znanstvenih instrumentov sicer gre dobro, za to imajo predvidena še dva meseca. A pot do Jupitra bo trajala več let in Esini inženirji si bodo lahko vzeli čas za temeljito pripravo reševalnih ukrepov.

Instrument Rime bo v primeru uspeha opazoval notranjost Jupitrovih ledenih lun do globine devetih kilometrov.

Juice je bil na raketi Ariane 5 izstreljen pred dvema tednoma (poglavje 2). Do Jupitra bo potoval osem let in medtem opravil štiri oblete drugih planetov. Jupiter bo dosegel leta 2032 in z obleti preučeval lune Evropa, Kalisto in Ganimed. Leta 2034 se bo utiril v orbito okoli Ganimeda in s tem postal prva sonda v zgodovini, ki bo krožila okoli katere koli lune razen Meseca. Jupitrove ledene lune naj bi pod debelo ledeno skorjo skrivale oceane tekoče vode. Človeštvo zanima, ali so tam nemara za življenje ugodne razmere.

GIF-animacija: Pet fotografij, nastalih med 17. in 21. aprilom

6. Nasa se je izognila ugasnitvi instrumenta na Voyagerju 2

Nasini sondi Voyager sta bili izstreljeni že leta 1977 in še vedno delujeta. Imata pa iz leta v leto na voljo manj električne energije iz plutonijevih elementov. Nasa je skozi leta izključila že več podpornih sistemov, da je zmanjšala skupno porabo in pri delovanju ohranjala vseh pet znanstvenih instrumentov, namenjenih preučevanju medzvezdnega prostora. Meritve Voyagerjev so dragocene, saj so edinstvene: sta edini napravi, ki sta zapustili heliosfero in vstopili v območje medzvezdnega vetra, ali pa – kot pravijo nekateri – izstopila iz Osončja.

Proizvodnja električne energije na Voyagerju 2 se je že tako zmanjšala, da bi morala Nasa izključiti še en znanstveni instrument (katerega, niso razkrili). A inženirji so našli obvod. Izključili so vezje, ki Voyagerja varuje pred prevelikim nihanjem napetosti. Vezje je imelo rezervo v plutonijevih elementih, in ta rezerva bo od zdaj namenjena delovanju instrumenta. Zaščite pred nihanjem napetosti ni več, kar je tvegano. A Voyagerjevi električni sistemi so relativno stabilni, zato je Nasa ocenila, da gre za ogromno pridobitev na račun relativno majhnega tveganja. Instrument bo tako predvidoma ugasnjen leta 2026 – in ne letos.

Če se bo zadeva na Voyagerju 2 obnesla, jo bodo uvedli tudi na Voyagerju 1.

Voyager 1 ima sicer eno "prednost". Njegov instrument PLS se je pokvaril že med obletom Jupitra – domnevno zaradi močnega sevanja planeta – in potemtakem ne troši električne energije. Potrebe po ugašanju na enki tako še ni.

PLS na dvojki še deluje, glavni inženir instrumenta je bil Slovenec Anton Mavretič.

Podrobneje o novem Nasinem ukrepu tukaj.

Nasa je že davno tega ugasnila številne instrumente, ki niso več koristni, denimo fotoaparat. Več o instrumentih tukaj: Voyager 1, Voyager 2.

Voyagerja sta trenutno od Zemlje oddaljena 23,8 milijarde in 19,9 milijarde kilometrov. Čez desettisoče let bosta morda od daleč obletela kakšno tujo zvezdo.

7. Najbolj oddaljena protojata

Znanstveniki so s pomočjo vesoljskega teleskopa James Webb odkrili protojato sedmih galaksij A2744-z7p9OD pri rdečem premiku 7,9 oziroma 650 milijonov let po Prapoku, s premerom 390 tisoč svetlobnih let.

Da so videli tako daleč, so si pomagali s težnostnim lečenjem "sodobne" Pandorine jate (Abell 2744).

Menijo, da gre za predhodnika današnjih ogromnih jat galaksij, kot je tista v Berenikinih kodrih (Abell 1656), ki danes vsebuje več kot tisoč galaksij. Več tukaj, znanstvena objava je v Astrophysical Journal Letters.

NA VIDIKU:

Nedelja, 30. maj – Falcon Heavy – Viasat-3

Ponedeljek, 1. maj – Electron – TROPICS

Torek, 2. maj – Falcon 9 – Starlink

Sreda, 3. maj – MVP – ruski vesoljski sprehod