Zavest je bržkone skoraj kot jezik star pojem. Kljub pretečenemu času ne znanost ne filozofija kot njena metapozicija do zdaj nista uspeli dognati, kaj točno to je.
Ima pa zato skoraj vsak slehernik svojo predstavo, notranji občutek o tem, kaj zavest je. Zlahka operira s koncepti, kot je nezavesten človek ali podzavestno delovanje; in bi pri kakšnem človeku podobnemu robotu hitro dejal - to pa je računalnik. To je robot, nima zavesti.

Zavest spraviti v robota ... a kako
Dolgotrajna so tudi prizadevanja ustvariti umetno inteligenco s človeku primerljivim stanjem zavesti. Do zdaj so neuspešna in tudi najzmogljivejši programi na podlagi samoučečih se simulacij nevronskih mrež je ne dosegajo. Če želimo biti v prizadevanjih uspešni, moramo najprej pojem zavesti dobro razčleniti in ga definirati, pravi kognitivna nevroznanost. Trije njeni predstavniki so v prestižni reviji Science ponudili svoj model. V članku z naslovom 'Kaj je zavest in bi jo lahko stroji imeli?' so predstavili tri sloje delovanja možganov in ocenili, da so stroji do zdaj dosegli prvega.

"Odgovor na kontroverzno vprašanje, ali bi stroji sploh lahko bili zavestni, mora biti utemeljen na resnih raziskavah tistega sistema, ki je brez najmanjšega dvoma zavesten: človeških možganih. Mi v odgovor ponujamo slednje. Beseda 'zavest' združuje dva različna tipa obdelave podatkov v možganih. Prvi je izbira, katere informacije se bodo globalno širile in bodo posledično na voljo za računske procese in poročila (C1, zavest v prvem smislu). Druga je samonadzor nad izračuni, ki ima za posledico subjektiven občutek zanesljivosti ali napake (C2, zavest v drugem smislu). Trdimo, da navkljub odmevnim dosežkom stroji še vedno - več ali manj - operirajo na nivoju podzavestnega (C0) v človeških možganih," piše v povzetku članka. Avtorji, kognitivni nevroznanstveniki Stanislas Dehaene in Sid Kouider s Collège de France ter Hakwan Lau z Univerze v Kaliforniji so po lastnih trditvah pregledali in povzeli relevantno psihološko in nevroznanstveno literaturo o računskih procesih in zavesti ter podali napoved, kako bi se lahko ti modeli odražali tudi na prihodnjih računalniških/strojnih arhitekturah. O članku in izjavah avtorja poroča LiveScience.

Večinski podzavestni procesi
Pri človeku ne gre zgolj za prepoznavanje vzorcev in računanje, česa so računalniki danes zmožni, je za revijo dejal Lau. Gre za nekaj več, za sveti gral, nepremagani prepad med umetno inteligenco in človekom. Da bi ga dosegli, avtorji predlagajo omenjeno pot po treh rezinah. Prva je C0. Nanaša se na podzavestne naloge, denimo prepoznavanje obrazov in govora. Avtorji večino operacij v človeških možganih uvrščajo v ta predal, vanj pa so zatlačili tudi praktično vse podvige na področju umetne inteligence. Napredne simulacije delovanja nevronskih mrež, pa tudi njih strojne izvedbe (npr. IBM-ov TrueNorth), so vešče in tudi zelo učinkovite v prepoznavanju podob.

Zavestne odločitve na podlagi podatkov
Stopnja C1 vključuje zmožnost sprejemanja odločitev na podlagi presoje širokega repertoarja misli in različnih možnosti. To je sposobnost začasnega, zavestnega prevzema nadzora nad umom, ki sicer nenehno divje bega, in ga usmeriti v serijo povezanih misli - posledično tudi dejanj. C1 je najti tako pri ljudeh kot pri živalih, znanstveni članek povzema LiveScience. Primer: žejni sloni se lahko usmerijo proti napajališču, tudi če se nahaja 50 kilometrov stran. Za sprejem in izvedbo takšne odločitve je potrebna kompleksna arhitektura nevralnih mrež, da se lahko zberejo informacije o okolju, vključno s tistimi iz spomina; in iz ponujenih opcij izbere najboljšo. Ne le to, da se izbranemu cilju tudi dolgoročno sledi, kar nadalje zahteva plejado operacij.

Lep del operacij C1 se pri ljudeh in drugih primatih izvaja v predfrontalnem korteksu, delu čelnega režnja. Znanstveniki naj analizirajo nevralne mreže v tem delu možganov, iz njih razberejo računske prvine in jih programsko vgradijo v računalnike, predlagajo avtorji raziskave.

Ospoznavnost ali mišljenje o mišljenju
Najvišja stopnja C2 vsebuje t. i. metakognicijo oz. ospoznavnost. To je zmožnost pregleda nad umom in njega izračuni. Z drugimi besedami, zavedati se oz. misliti o svojih mislih. Iz te stopnje izhaja občutek zanesljivosti ali napake, kar nadalje omogoča prepoznavo nepravilnih odločitev in njih popravo. Na ta način ljudje tudi razmejijo znano in neznano, iz česar vznikne radovednost, mehanizem, ki jih požene v odkrivanje slabo poznanih področij. Po pisanju LiveScience so nekateri roboti dosegli omejeno število elementov C2. V smislu, da lahko nadzorujejo lasten napredek pri sposobnosti reševanja problemov. Študije z magnetno resonanco C2 povezujejo s predfrontalnim korteksom.

Ko potegnemo črto, izgleda kot da človeška zavest vznikne iz skupka specifičnih računov. In ko bomo lahko v računskem jeziku povedali, kdaj je človek zavesten in nezavesten, takrat bomo to razliko lahko vprogramirali v robote, sklenejo avtorji raziskave.

Išiguro: Kdo presoja?
Je zavest več kot vsota sestavnih delov? Ali pa le skupek čutov, ki se srečajo v možganih? Japonec Hiroši Išiguro je znan po prizadevanjih, da bi ustvaril robotskega dvojnika samega sebe. Robota, ki bo videti natanko tako kot on - in se tako tudi obnašal. Do zdaj mu je še najbolj uspevalo pri zunanjosti, medtem ko je programje robota - njegovo vedenje - še nekoliko nerodno. A kljub temu iz leta v leto boljše. Prišel bo dan, ko razlike ne bomo mogli več prepoznati, napoveduje profesor. S tem roboti posegajo v zadnje okope tistega, kar pojmujemo kot pristno človeško, v čustva in čustveno inteligenco, ter pri marsikom zato vzbujajo neprijeten občutek ali še kaj več. Zastavljajo vprašanje: Kaj je bistvo človeka? Kaj nas definira?

Ključna razlika ni v zavesti, pravi Išiguro. Nihče ne more trditi, da roboti, pa naj bodo humanoidni ali ne, ne čustvujejo. Nihče ne more trditi, da se ne zavedajo samih sebe. "Občutek je zelo subjektivna zadeva. Nemogoče ga je znanstveno dokazati. Nihče ne more dokazati ali prikazati objektivnih funkcij občutka. Vi lahko zatrdite: Jaz imam čustva. Enako lahko reče android zase," je bil povedal za MMC. Edino merilo obstoja zavesti in čustev v nečem je, ko ga ljudje kot takega prepoznamo, je zatrdil. Občutek o zavesti, ki ga ima vsak, a ga težko definira, je za zdaj ključen.

Njegovi androidi v izložbah komunicirajo z ljudmi, v gledališčih igrajo v predstavah. "Odziv občinstva je povsod enak. Še vsak gledalec do zdaj je dejal: ta robot ima čustva. V tem primeru je človeško občinstvo začutilo čustva v robotu. Torej roboti lahko čustvujejo."

In če to drži, potem bodo roboti nekoč postali del človeške družbe. Del družin. Nosilci pravic. "Vedno je družba tista, ki se odloči neki skupini ljudi ali drugih bitij podeliti pravice. Tako kot so se v ZDA odločili pravice podeliti temnopoltim, utegnejo biti nekoč del podobnega procesa roboti. Androidi so lahko zelo podobni človeku in s tem, ko bodo postali del naših družin, ko bodo postali naši prijatelji, jim bomo verjetno podelili tudi neke vrste pravice," je napovedal profesor, ki prihaja iz dežele, kjer so androidi že zdaj skoraj vse: od pravih popzvezd, "živih" lutk v izložbi, tolažiteljev v domovih za ostarele do spolnih in ljubezenskih sanj bolj samotarskih članov družbe. Odmeven korak v tej smeri se je zgodil ravno pred kratkim. Savdska Arabija je kot prva na svetu podelila državljanstvo robotu, s tem tudi pravno subjektiviteto, pa pravice in dolžnosti, ki iz državljanstva izhajajo. Korak je bolj kot ne simboličen, a ni nepomemben.