Da sta mikro- in nanoplastika povsod okoli nas, je dejstvo, raziskovalci pa se šele zadnjih nekaj let ukvarjajo z vprašanjem, kakšen je vpliv mikro- in nanoplastike na človeka. Ena izmed študij iz leta 2019 je pokazala, da vsak teden zaužijemo kar 5 gramov plastike, kar je enako, kot če bi pojedli eno bančno kartico.

Raziskave na enoceličnih organizmih

V laboratoriju Biotehniške fakultete v okviru evropskega projekta PlasticsFatE, preučujejo vpliv mikroplastike na enocelični organizem Tetrahymena termophila. Kot nam pojasni dr. Sara Novak, dajo enocelični organizem v tekoče gojišče z delci mikroplastike. "Ko pridejo delci v stik z enoceličnim organizmom, jih organizem privzame v vakuole, to so celični deli, ki med drugim skrbijo za osamitev snovi, ki bi škodovale celici, in za izločanje odvečnih snovi. Organizem delce mikroplastike po določenem času tudi izloči," razloži potek Sara Novak. V 24 urah, kolikor so bili enocelični organizmi izpostavljeni mikroplastičnim delcem, ti niso vplivali na njihovo preživetje. In dodaja, "da parametri, ki smo jih izmerili doslej, so pokazali, da ti plastični delci nimajo bistvenih vplivov na organizem".

Bolj kot vpliv same plastike raziskovalce skrbi vpliv različnih dodatkov, ki plastiki dajo njeno uporabno vrednost, torej barvo, upogljivost, trdoto. Zato bodo testirali tudi plastiko z različnimi dodatki. "In ti aditivi, cela vrsta jih je, so bolj ali manj strupeni za sam organizem, za veliko od njih se niti ne ve, kakšne učinke imajo. Vprašanje je tudi, pod katerimi pogoji se sproščajo, saj je v našem prebavnem traktu drugačen ph kot v nekem vodnem mediju," razloži dr. Anita Jemec Kokalj z Biotehniške fakultete.

Več raziskav o vplivu kovinskih nanodelcev na celice

Mikro- in nanodelci plastike pa niso edini delci, ki smo jim izpostavljeni. Nekoliko več raziskav je že o vplivu kovinskih nanodelcev na naše celice. Prof. dr. Mateja Erdani Kreft z Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je preučevala, kako kovinski nanodelci vstopijo v celico, pojasni, da je vpliv mikro- in nanodelcev na celice odvisen od velikosti in zgradbe delcev kot tudi tipa celice. Nanodelci lažje vstopajo v celice kot večji delci. Mikrodelci pa lahko povzročajo na sami površini celic različne, predvsem mehanske poškodbe.

Že pridobljeno znanje s področja mikro- in nanodelcev je lahko v pomoč pri odkrivanju delovanja mikro- in nanoplastike na celice. "Poskusi na živalskih modelih in modelih in vitro so pokazali, da nanoplastika (predvsem 60 nm polistirenska nanoplastika) zmanjša preživetje celic, ki oblikujejo živčni sistem in tako vpliva na razvoj živčevja med embrionalnim razvojem," pove Mateja Erdani Kreft. Študije mikroplastike pa so pokazale nekoliko drugačne učinke, nadaljuje. "Ko gre za delce velikosti 1–2 um, ti običajno ne vstopajo v celice, lahko pa povzročajo draženje sluznic. Nedavna študija na miših je pokazala, da mikroplastika lahko poškoduje površino očesa (občutek suhega očesa) in sproži vnetje veznice in solzne žleze."

In dodaja, "da je bila mikroplastika dokazana v človeškem pljučnem tkivu. Je pa trenutno še premalo raziskav, ki bi nedvoumno pokazale mehanizem delovanja mikroplastike na celice oziroma tkiva, kot tudi njen dolgoročni učinek".

Celice nanodelce prepoznajo kot tujke in jih lahko tudi izločijo. A Mateja Erdani Kreft ob tem poudarja, "če je delovanje nanodelcev na celice dolgotrajno, se v celicah kopičijo, kar je zanje kot tudi za cel organizem lahko škodljivo. Vsekakor so nujne nadaljnje študije, ki bodo proučile, kako življenje z mikro-in nanodelci, torej tudi z mikro- in nanoplastiko vpliva na delovanje celic kot tudi na morebiten razvoj določenih boleznih".