Doktor fizike, ki piše sonete. Navduševalec, ki pri ljudeh vzbuja radovednost. Pravi, da nas ne sme biti strah poskusiti novih stvari in da se ne smemo bati porazov. Njena vizija je zdrava demokracija, izrazita večina ljudi, ki kritično razmišlja in je aktivna. Miha Kos pravi, da se najbolj boji brezdelja. Zato če ne snuje novih fizikalnih in kemijskih poskusov ali ne tke verzov, vrtnari, kolesari ali pa pripravlja mehiške jedi. Prepričan je, da moramo vsako idejo preveriti, čeprav se zmotimo, se nekaj naučimo. Znanje je univerzalno in pripada vsem, zato vsako pomlad znanost pride na ulice, mostove in trge.

Zakaj mladi pri nas raje izberejo družboslovje kot naravoslovje in tehniko?

Ne vem, to je treba njih vprašati. Če vemo, da ima vsak človek drugačen prstni odtis, pa se mogoče malo manj zavedamo, da ima vsak človek drugače zavite možgane, da so te vijuge možganski odtis. Nekomu so bližje družboslovne vijuge, drugemu naravoslovne vijuge. Čeprav znanost je eno veliko drevo, družboslovje in naravoslovje pa mogoče prvo razvejišče tega drevesa, potem pa sledi delitev na nove veje, vse do najmanjših vejic. Znanost nenehno odganja in razvija nove vejice. Potem pa spet prihaja do povezovanja in združevanja posameznih vej, npr. iz biologije in fizike vznikne biofizika.

Pomembno je, da se vsaka od teh panog zaveda skupnih korenin in da srka skupne sokove. Hiša eksperimentov ni promocija fizike, ni promocija biologije, ni promocija kemije ali pa promocija psihologije. To smo prerasli. Hiša eksperimentov je promocija znanstvenega načina razmišljanja.

Se pravi, da postaviš neko hipotezo, neki model, neko idejo, ki jo skušaš bombardirati s preverjanji.

In če pri eni stvari preveritev ne zdrži, očitno tvoj model ni dober in se lotiš novega. Treba je delati napake. Iz napak se učiš.

Napaka je korak naprej. Saj že star slovenski pregovor pravi, da se na napakah učimo. Neumnost je otroka v šoli ali doma kaznovati, ker je naredil napako.

Torej sta besedi narobe in napaka, izrečeni v šoli, napaka.

Če se iz te napake tudi učitelj nekaj nauči, potem je to dobro.
Nespametno pa je, če učitelj vztraja pri kaznovanju napake. Jaz sem imel zelo lepo vzgojo. Staršev ne bi zamenjal za nič na svetu.

In če dobro vem, vaš oče je toleriral tudi »cveke« v šoli?

Res jih je toleriral. Ko sem domov prinesel slabo oceno ali pa naredil kako oslarijo, me je oče vprašal: »Miha, kaj si se iz tega naučil?« To je bil njegov odziv, ne pa − zdaj boš dobil kazen za enko. In dejansko, ko sem malo razmislil, sem si rekel, pa res, to in to sem se naučil, to in to sem spoznal. Vedno je potreben razmislek.

V vaših razmišljanjih se vseskozi prepletata naravoslovno-tehnična misel in družboslovni pogled na svet.

Točno tako, življenje je seštevek vsega skupaj. Ne moreš samo izumljati in biti ob tem tiho in ne govoriti. Če si dober znanstvenik, se moraš znati sporazumevati s svetom, ljudmi, ki delajo na podobnem področju kot ti. Že samo za to, da znanost raste in da ti rasteš z njo, ker vsi ljudje vse vedo.

Jeziki so pomembni, prav tako njihova raba, na primer, ali v slovenščini uporabljamo dvojino, rodilnik in tako naprej.

S svetom znanosti in, nasprotno, znanost s svetom komunicirate tudi prek sonetov znanosti.

Da, sonete sem začel pisati takrat, ko jih ljudje po navadi začnejo pisati. Ko se zaljubiš, pa hočeš z nečim očarati.

Ne vem, ali sem takrat s tistimi prvimi soneti očaral in odvrnil.

Pozneje se mi je utrnila ideja, da bi znanost ljudem približal v obliki soneta. Že v osnovni šoli sem bil recitator skoraj na vseh proslavah: Prešerna, Aškerca, Minattija, Kajuha. Ne vem, zakaj mi je oblika soneta tako blizu. Mogoče, ker je Prešernov sonet tako zelo pravilen. Štiri kitice, jambski enajsterec in vprašanje, ali lahko v ta okvir štirinajstih verzov spraviš neki znanstveni fenomen, ga skušaš nakazati, razložiti do konca. To mi je bil velik izziv in sem se ga lotil z velikim žarom.

Znanstival se vsako pomlad pomeša v vsakodnevno ulično življenje na trgih, ulicah in mostovih. In vedno prinese tudi kaj novega. Kako bo letos?

Vsako leto so novi vsi znanstveni šovi na Znanstivalu, ki je stkan iz raznih dejavnosti.
Znanstvene šove najdete na različnih prizoriščih, vključno s Hišo eksperimentov.

Izvajalci so naši gostje z vseh celin. Potem imamo delavnice, na katerih sodelujejo obiskovalci in izvajajo različne poskuse. Ne bom preveč izdajal vnaprej, ker je najbolje, da se pridete prepričat sami. Potem je tu še novost, ki smo jo prvič promovirali lani, letos pa nadaljujemo, namreč zelo dobro sodelujemo z LPP. Verjetno ste že opazili, da po Ljubljani vozi mestni avtobus, ki je poslikan z ilustracijami in aktivnostmi Hiše eksperimentov.

V notranjosti pa potekajo znanstveni eksperimenti sicer takšni, ki so povsem varni, ne ogrožajo potnikov in se lahko izvajajo na rednih linijah.

Potem imamo Vrt eksperimentov na Stritarjevi ulici, kjer so stojnice, na katerih se bodo predstavile institucije, ki smo jih povabili k sodelovanju in delajo na področju promocije, izobraževanja, promocije znanosti, promocije znanstvenega načina razmišljanja. Opozoril bi še na spektakel, ki bo v soboto na Tromostovju. Ne bom izdal vsebine, povem samo, da je vreden ogleda. Poleg avtobusa, ki sem ga že omenjal, imamo še enega, na katerem bo potekala busologija, gre pa za znanstveni šov na potujočem avtobusu. Temu bi fiziki rekli v neinercialnem sistemu, kjer so stvari videti enavadne, zlasti ko avtobus zavira, pospešuje ali zavija. Podroben program je predstavljen na spletnih straneh Znanstivala in Hiše eksperimentov.

Zelo radi rečete, da je življenje zaporedje problemov.

To je moj glavni moto. Dejansko ni človeka brez problemov. Življenje je zaporedje problemov. Pomembno je, da začneš uživati v reševanju problemov. Da se iz vsakega problema nekaj naučiš, da naslednjega lažje rešiš, ker ko uživaš v reševanju problemov, pravzaprav uživaš v življenju.