Nedavne raziskave so pokazale, da tetraplegiki lahko zavestno nadzirajo aktivnost živčnih celic ali nevronov v delu možganov, ki nadzira gibanje rok, tudi nekaj let po tem, ko so ostali paralizirani. Foto: Reuters
Nedavne raziskave so pokazale, da tetraplegiki lahko zavestno nadzirajo aktivnost živčnih celic ali nevronov v delu možganov, ki nadzira gibanje rok, tudi nekaj let po tem, ko so ostali paralizirani. Foto: Reuters

Tehnologija bi tako lahko zaobšla poškodbe, ki preprečijo, da dražljaji od živcev potujejo do možganov in naprej do mišic, kar daje upanje ljudem s poškodbami hrbtenice.

Tetraplegiki bi se lahko znova gibali
Napravo, ki jo je oblikovala ekipa ameriških znanstvenikov z univerze v Washingtonu, so doslej preizkusili le na opicah, upajo pa, da bodo lahko kmalu oblikovali napravo, ki bi jo lahko vsadili ljudem in tako ne bi potrebovali robotskih rok. Poškodbe hrbtenice namreč poškodujejo poti živcev med možgani in okončinami. A mišice na okončinah in del možganov, ki nadzira gibanje, pri tem ostanejo nepoškodovani.

Naprava tako omogoča, da ukazi iz dela možganov, ki nadzira gibanje, potujejo naravnost v mišice na rokah opice. Naprava je velika kot prenosni telefon, ukaze iz možganov pa pretvori v električne impulze, ki nato spodbudijo mišice, da se skrčijo.

S tem, ko so povezali umetne poti za dražljaje, so mišice opice, potem ko so jih paralizirali z lokalno anestezijo, znova prejele ukaze iz možganov. Opice so tako lahko napele mišice v paraliziranih tacah, kar je prvi korak k bolj zapletenim gibom, kot je prijem skodelice ali pritiskanje gumbov.

Do uporabe v zdravstvene namene še desetletja
Znanstveniki so ugotovili še, da se opice lahko naučijo uporabljati katero koli celico v delu možganov, ki nadzorujejo gibanje, in ni nujno, da je to celica, ki običajno nadzoruje gibanje zgodnjih okončin. Hkrati pa se nadzor nad gibanjem mišic izboljšuje z vajo. Podobno tehniko pa bi lahko uporabili tudi za stimulacijo nožnih mišic med hojo.

Kljub spodbudnim rezultatom pa znanstveniki opozarjajo, da je poskuse treba izvajati tudi na ljudeh, kar pomeni, da je čas, ko bi metodo lahko uporabili kot način zdravljenja, še desetletja stran. Poleg tega ne vedo, kako bi se metoda obnesla pri resničnih poškodbah in ali bi bilo treba metodo prilagoditi. Obstaja pa še ena slabost. Za zdaj naprava pošilja ukaze le v eno smer, od možganov do mišic, povratne informacije pa so nujno potrebne za uspešen nadzor gibanja in izvajanje spretnosti.

A. M.