Decembrske iskrice
1. Starlinerjev spodleteli lov na postajo
Testni polet vesoljske ladje CST-100 Starliner je spodletel. Odvihrati bi morala do Mednarodne vesoljske postaje (MVP), se z njo spojiti, odklopiti in pred vrnitvijo na tla še izvesti vrsto manevrov v orbiti. S tem bi proizvajalec Boeing in naročnik Nasa preizkusila varnost kapsule še pred dejanskimi poleti s posadko.
Toda Starliner je po odklopu z rakete končal v napačni orbiti, zato so ga že naslednji dan vrnili na tla.
Prve analize kažejo, da je zatajila notranja ura (t. i. Mission Elapsed Time), ki koordinira delovanje sistemov.
Po odklopu z druge stopnje rakete (dvomotorni Centaur) bi moral Starliner prižgati lasten pogon, da bi lahko ujel postajo. Toda računalnik je mislil, da je minilo že 11 ur misije, zato se motorji sploh niso sprožili. Za nameček se je Starliner, misleč, da je že visoko v orbiti, začel obračati oz. vzdrževati točno usmerjenost. Pri tem je potrošil četrtino pogonskih kemikalij, zato bi jih zmanjkalo za varno pot do postaje in nazaj. Inženirji na tleh so sicer takoj opazili, da Starliner ni zagnal motorjev, in mu to ročno ukazali, a Starliner ni takoj ubogal, kar je privedlo do izdatnega praznjenja rezervoarjev.
Ni bil kriv preklop med sateliti
Na novinarski konferenci takoj po dogodku so predstavniki Boeinga napako pripisali komunikacijam, češ ravno takrat se je zgodil preklop med sateliti, kar je naletelo na dvome. A natančnejše analize, ki so jih predstavili pozneje (spodaj pripeta daljša novinarska konferenca), so povedale drugačno zgodbo. Kapsula je signale slabo sprejemala zaradi napačne orientiranosti (orientacija pa je bila napačna zaradi težav z notranjim časom).
Nasa si želi ameriških kapacitet za prevoz astronavtov v orbito, zato dvema podjetjema plačuje razvoj vesoljskih ladij, ki jih bo nato še najemala. Do zdaj je bil prvi polet s posadko predviden za prvo četrtletje 2020. Ni še jasno, kako bo neuspeli test vplival na časovnico.
Vsekakor bo na prvem poletu Starlinerja s posadko sedela tudi ameriška astronavtka slovenskega rodu, Sunita Williams. Imela je čast poimenovati tokrat uporabljeno kapsulo, dala ji je ime Kalipso (Calypso) po ladji Jacquesa Cousteauja.
Medtem je odletel vodja Boeinga, Dennis Muilenburg. Ne toliko zaradi Starlinerja, bolj zaradi prizemljenih letal 737.
Drugo podjetje, ki za Naso razvija vesoljsko ladjo, je SpaceX s Crew Dragonom. Ta je na
postajo brez posadke poletel že marca letos, a je nato na ločenem testu (pobeg z izstrelitvene ploščadi) kar eksplodiral, poleg tega so imeli težave s padali. Vzrok za eksplozijo so našli in odpravili (ventil v napeljavi motorja), kot kaže, pa tudi padala niso več težava. SpaceX je razvil nova in jih desetkrat zapored uspešno testiral, so pred nekaj dnevi sporočili iz podjetja.
Video: Posnetek izstrelitve
Video: Posnetek pristanka
Foto: Novi razred astronavtov
Znan je prvi razred astronavtov programa Artemis, s katerim želi Nasa vrniti človeka na Luno. Morda je prva ženska na Mesecu prav med zgornjimi obrazi. To seveda ni nujno, saj bodo med merili izbire pomembne tudi izkušnje.
Če bo program Artemis izveden po napovedih (na to se sicer ne gre zanašati), potem utegnejo ti astronavti čez 15 let obiskati Mars.
2. Ključen trenutek za razvoj kitajskega vesoljskega programa
V petek ob 13.45 po našem času je iz izstrelišča Veičang (provinca Hainan, Kitajska) poletela raketa Dolgi pohod 5 Y3 (Changzheng 5), ki jo proizvaja Kitajska akademija za izstrelitveno tehnologijo (CALT). 2.200 sekund pozneje je v orbito uspešno utirila satelit Shijan-20, "eksperimentalen, najtežji in najnaprednejši komunikacijski satelit Kitajske", poroča državna tiskovna agencija Šinhua.
Izstrelitev je bila za Kitajsko izjemno pomembna. Brez delujočega Dolgega pohoda 5 ni kitajske vesoljske postaje, ni trojne misije na Mars, ni povratne robotske odprave na Mesec – ali na kratko, ni ključnih misij velikopoteznega kitajskega vesoljskega programa, ki so tik pred vrati.
Video: Izstrelitev krajše
Video: Posnetek celotnega dogodka (v kitajščini)
Dolgi pohod 5 so doslej pestile velike težave. Že na prvem poletu leta 2016 je tovor utiril v napačno orbito, drugi polet leta 2017 pa je bil popolna polomija. Raketa in tovor sta bila izgubljena zaradi napake na motorju prve stopnje (YF-77). Zadnji dve leti so inženirji potrošili za predelavo motorjev in testiranja. Vse do tokratne izstrelitve niso vedeli, ali so težave premagali.
Dolgi pohod 5 je najsilnejša kitajska raketa, primerljiva je z ameriško Delto IV Heavy (ULA), ruskim Protonom M ali pa evropsko Ariane 5.
Visoka je 57 metrov, debela pet metrov. Ob vzletu ima 869 ton mase. V nižjo zemeljsko orbito ponese 25 ton, v geostacionarno pa 14 ton, piše v proizvajalčevem opisu. Pomaga si s štirimi stranskimi potisniki, ki gorijo 180 sekund.
Kitajska namerava prihodnje leto izstreliti Huoxing-1, trojno misijo proti Marsu, sestavljeno iz orbiterja, pristajalnega motorja in modula. Če jim uspe, bodo prehiteli Evropo, ki doslej še ni uspešno pripeljala robota na tla rdečega planeta. Prav tako leta 2020 bo v nebo švignil prvi modul naslednje kitajske vesoljske postaje Tianhe-1, ki bo večmodularna in tako prva prava "konkurentka" MVP-ju. Ista letnica velja za Čange 5, v okviru katerega hoče azijska velesila vzeti vzorec Lune in ga pripeljati na Zemljo.
Z delujočim Dolgim pohodom 5 bo prihodnje leto zelo zanimivo.
3. Poslednji polet ruskega Rokota in še en Protona
V petek je še zadnjič poletela ruska raketa Rokot. S kozmodroma Pletetsk je v nebo ponesla tri komercialne satelite in en vojaški tovor, sporoča ruska vesoljska agencija Roskozmos.
Od leta 2000 do danes je Rokot poletel 31-krat. Gre za predelano medcelinsko balistično raketo RS-18 z dodatno stopnjo Briz-KM, ki lahko v orbito na višini 200 kilometrov ponese do dve toni tovora.
Na božični večer pa so s kozmodroma Bajkonur pognali raketo Proton-M skupaj s satelitom Electro-L 3, piše v drugem sporočilu za javnost Roskozmosa. Gre za geostacionarni vremenski satelit.
Tudi Proton-M proizvaja center Hruničev. V geostacionarno orbito zmore tri tone tovora, od leta 2001 je poletel več kot stokrat.
Video: Posnetek izstrelitve:
Rusija je letos skupaj opravila 25 uspešnih izstrelitev raket.
4. 40 let raket Ariane
Leta 1975 si je še mlada Esa zadala pomemben cilj: razvoj domače, evropske rakete. Brez nje je težko peljati samostojen vesoljski program, celina je potrebovala neodvisen dostop do vesolja.
Štiri leta pozneje je iz izstrelišča Kourou (Francoska Gvajana) poletela prva Ariane 1. Po trditvah Ese je to bila prva raketa, namenjena predvsem izstrelitvam komercialnih satelitov v geostacionarno orbito, kamor je s tremi stopnjami zmogla 1,8 tone.
Na tej osnovi so hitro razvili še različici Ariane 2 in 3. Po nekaj začetnih neuspehih sta razmeroma nizka cena in visoka zanesljivost prepričali svet, v 80. letih so rakete Ariane zavzele kar polovico trga izstrelitev satelitov.
Takrat sicer ni bil tako velik kot danes. Med letoma 1979 in 1989 so poletele 28-krat in v orbito ponesle 38 satelitov.
Raketa Ariane 4 je svojo dobo začela leta 1988 in do 2003 naštela 113 uspešnih poletov. Trenutno aktualna Ariane 5 je prvič poletela leta 1995 in dolgo kraljevala trgu.
Danes je v težavah. Cenovni pritisk ameriškega SpaceX-a je pretresel celotno izstrelitveno industrijo. Arianespace se je zato odločil Ariane 5 upokojiti, zadnji polet je predviden za leto 2022, in ponuditi Ariane 6, ki naj bi bila cenejša in še vedno zanesljiva. Kako se bo to izcimilo, bo povedalo prihodnje desetletje.
Od leta 1979 so rakete Ariane poletele 250-krat. Nad razvojem, trženjem in izstrelitvami bedi Arianespace (v tretjinski lasti francoske vesoljske agencije CNES), dejansko pa jih izdeluje Airbus Defence and Space. Ime izhaja iz grškega mitološkega lika, Ariadne.
Ariane seveda ni prva evropska vesoljska raketa, več kot 100 kilometrov višine so zmogle že nemške rakete V-2 v času druge svetovne vojne, na taisti tehnologiji pa so nato ZDA in Sovjetska zveza začele razvijati svoja vesoljska programa.
5. Marsovski krt se vrača v luknjo
Točno pred enim letom (26. novembra 2018) je na Marsu pristala Nasina sonda InSight, nepremična platforma, ki spremlja krajevno vreme, posluša marsovske potrese in se z manjšo podsondico poskuša prebiti v tla.
Prav to se je izkazalo za najbolj zahtevno. "Krt" je kovinski valj, ki naj bi se s tolčenjem prebil do petih metrov globine in medtem spremljal pretok toplote, kar bi več povedalo o globalnem ohlajanju planeta.
Zagodlo je pomanjkanje trenja s prstjo, do te mere, da je pri zadnjem poskusu oktobra "krt" skorajda zlezel iz luknje, kar bi bil zanj gotov konec. Od novembra naprej je zato JPL prenehal vrtanje. Prav ta teden so poskusili znova – in glej, morda bo šlo. Kot je razvidno v animaciji desno, se je HP3, ki je miroval vse od začetka novembra, znova namenil navzdol. Novi poskusi sledijo v prihodnjem letu.
Ker smo že pri vremenu, v okolici InSighta je trenutno jasno, temperatura tam trenutno znaša -98 stopinj Celzija.
6. Planeti iz "sladkorne pene"
Ko pišemo o planetih ali eksoplanetih, najpogosteje omenjamo kamnite (kot je Zemlja) ali plinaste (kot Jupiter). Vesolje pa je ogromno, raznoliko in ponuja še marsikaj zanimivega. Obstajajo planeti, ki so tako redki, da jim znanstveniki rečejo kar planeti iz sladkorne pene, saj so približno tako tudi gosti. Lahko so veliki kot sam Jupiter, pa vsebujejo samo odstotek njegove mase.
Vesoljski teleskop Hubble je opazoval tri takšne primerke, ta teden so objavili izide. Vsi krožijo okoli zvezde Kepler 51, ki je podobna našemu Soncu, 2.600 svetlobnih let stran.
Tako redki planeti so nestabilni. Gre najbrž za kratko fazo v evoluciji: nastali so daleč stran od domače zvezde in se ji počasi približali, zdaj pa hitro izgubljajo ovojnico iz vodika in helija.
Znanstveniki ocenjujejo, da je sistem Kepler 51 star samo 600 milijonov let (Osončje ima 4,6 milijarde let).
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje