1. Krta bodo porinili

Nasin krt, ki se že eno leto neuspešno prebija v Mars, bo dobil pomoč. Nanj bodo položili robotsko roko, pripadajočo matični sondi InSight, in ga potisnili navzdol.

"Krt" je 40-centimetrska kovinska palica. V notranjosti ima mehanizem, ki tolče in se posledično prebija v tla. Vsaj tako so jo načrtovali, realnost pa je drugačna.

Nasa je pri prvem poskusu vrtanja mislila, da je naletela na kamen in zato krta prestavila, čeprav za prestavljanje ni bil načrtovan in je na novi lokaciji ostal brez podporne strukture.

Palica se je kljub spremembi položaja zataknila, to je bilo prav 28. februarja lani. Kriva naj bi bila prst, ki je drugačna kot drugod na Marsu. Manj je sipka, posledično krta med potjo navzdol ne zasipa in mu ne nudi dovolj trenja za nadaljevanje poti.

Sledilo je več poskusov vrtanja, pri katerih je krt deloma zlezel iz luknje, kar je prestrašilo Naso. Če bi povsem izšel, bi se prevrnil in instrument bi propadel.

Lansko jesen se je agencija (skupaj z izdelovalcem, nemškim inštitutom DLR) odločila krta podpreti od strani, kar je storila z robotsko roko matične sonde InSight. Podpora je sprva koristila, krt se je začel vkopavati, a naposled je znova napol zlezel ven.

Zdaj sledi še scenarij, ki so se ga sprva izogibali, piše v Nasinem sporočilu za javnost. Roko bodo položili na vrh sonde.

Pri tem tvegajo poškodovanje instrumenta. Kako? Krt bi se moral prebiti do petih metrov in pri tem meriti pretok toplote na različnih globinah. Tega pa ne bi počel sam, temveč trak, ki bi ga s seboj potegnil. Zdaj bi trak lahko zašel med robotsko roko in kovinsko palico, ki vibrira, in to ni dobro, a drugega zajca iz klobuka ne morejo več potegniti.

Prvi znanstveni izkupiček

Misija InSight je bila izstreljena maja 2018, na Marsu je pristala pol leta pozneje. Gre za statično vremensko in seizmološko postajo.

Prav pred nekaj dnevi so objavili prvi povzetek ugotovitev v okviru podrevij Nature. Nanašajo se na obdobje med februarjem in septembrom 2019.

InSight je v tem času zaznal 174 šibkih potresov magnitude med 3 in 4. Zgodijo se večkrat na dan. So nenavadne narave, znanstvenikom ni uspelo ugotoviti, kaj jih povzroča in kje je izvor. Mars je tretje nebesno telo v Osončju, na katerem je človeštvu uspelo meriti potrese, druga dva sta Zemlja in Mesec. Marsovski potresi so bolj podobni tistim na Zemlji.

Znanstvenike je presenetilo lokalno magnetno polje, saj je desetkrat močnejše od predvidevanj. Ustvarjajo ga minerali v kamninah. Ti so se najbrž namagnetili davno tega, ko je bil Mars še podoben Zemlji in je imel globalno magnetno polje, izhajajoče iz vročega, železnega jedra planeta.

Kaj pa temperatura? Podnevi se mesto pristanka, 25-metrski krater, ogreje nad nič stopinj Celzija, medtem ko okoliški zrak ostaja za od 10 do 20 stopinj hladnejši. Ponoči temperature padejo do minus 90 stopinj Celzija.

Dopoldanskemu ogrevanju ozračja sledijo vetrovi, ki zaradi redkega ozračja niso močni, mestoma se pojavijo vrtinci, ki dvignejo nekaj prahu. Popoldne se piš umiri, ponoči povsem ustavi, v zadovoljstvo znanstvenikov, saj ne moti več občutljivega seizmometra.
Več podrobnosti v sporočilu za javnost DLR-ja in zapisu Nase.

InSight bo deloval predvidoma do konca leta 2020.

2. Nekoliko neobičajna izstrelitev

20. februarja ob 1.14 po našem času je z izstrelišča Esrange na Švedskem poletela sondirna raketa SPIDER-2. Do višine 180 kilometrov, neposredno skozi severni sij, je ponesla 12 znanstvenih eksperimentov. Ker polet ni bil orbitalen, je vse skupaj padlo nazaj na Zemljo, uporabili so padala. Misijo je izvedlo švedsko podjetje Swedish Space Corporation (SSC), financirala jo je tamkajšnja vesoljska agencija.

Sondirne rakete (ang. sounding rocket) so majhne rakete, ki ne dosežejo orbite, v vesolje pa navadno nosijo znanstvene instrumente, torej sonde, od tod ime.

Video: Za ponazoritev posnetek podobne izstrelitve izpred nekaj let

3. Orion prestal še en test

Motor za pobeg na vesoljski ladji Orion je uspešno prestal preizkus.

Orion, ki bo enkrat v tem desetletju astronavte peljal proti Mesecu, ima tri različne motorje za pobeg. Enega, ki ga v primeru katastrofe izstreli stran od rakete SLS, drugega, ki kapsulo usmerja, in tretjega, ki po uporabi sistem odklopi in odstrani.

Tokrat so testirali usmerjevalni motor, ki deluje na trdo gorivo, kar pomeni, da se ga po prižigu ne more ugasniti. Gorel je 30 sekund, sedem ventilov pa je usmerjalo plamene, ki so skupaj ustvarili za tri tone potiska. Vse se je dobro izšlo, sporoča Nasa.

Naso zdaj čaka še test glavnega motorja za pobeg.

Struktura na sliki bo poveznjena na vrh vesoljske ladje Orion med misijo Artemis 2, predvideno za leto 2022. Takrat bodo astronavti prvič po skoraj 50 letih leteli okoli Lune in nazaj, pri tem pa šli dlje v vesolje kot kadar koli prej. Letnico velja jemati z rezervo.

Video: Posnetek preizkusa

Kako pa je vse skupaj videti v praksi? Sistem kot celoto je Nasa enkrat že testirala:

4. Prva spojitev dveh komercialnih satelitov

Približno 36.000 kilometrov nad Zemljo sta se spojila satelita. Prvi je Intelsat 901, stari in že opuščeni komunikacijski. Nanj se je pripel drugi protagonist, MEV-1, prvi komercialni mehanik v orbiti, satelit, namenjen podaljšanju življenjske dobe drugih satelitov.

Intelsatu 901 je zmanjkalo pogonskih sredstev, zato ga je skrbnik poslal na pokopališče, ki je 300 kilometrov nad geostacionarno orbito. MEV-1 je dospel do njega, se nanj priklopil in prevzel vlogo pogona. Premikal ga bo naokoli in obračal.

Proizvajalec Northrop Grumman bo naslednji mesec porabil za testiranja, predvidoma konec marca pa skupek pripeljal nekaj sto kilometrov nižje, torej s pokopališča satelitov v delovno, geostacionarno orbito.

S tem bo Intelsatu 901 življenjska doba podaljšana za pet let – tako veli pogodba –, MEV-1 pa je po trditvah proizvajalca sposoben 15 let delovanja in večkratnih priklopov ter odklopov.

Konec leta bo izstreljena nadgrajena različica, MEV-2. Končni cilj pa je imeti celo jato pomagačev, ki se bodo potepali naokoli in pomagali že betežnim satelitom.

Na ta način ni še nihče podaljšal življenjske dobe satelitu. Izjema so seveda veliki umetni sateliti, torej vesoljske postaje, ki potrebujejo redno popravljanje orbite. Mednarodno vesoljsko postajo vsakoletno dvigujejo ruske vesoljske ladje, za vsak primer ima tudi lasten pogon.

Dogodek je prelomen tudi zato, ker gre za prvi priklop dveh komercialnih satelitov v orbiti.

Vprašljivo je, koliko podjetij bo pripravljenih za tovrstne storitve plačevati. Se bolj izplača povsem nov satelit ali dopolnilni satelit, ki starega vzdržuje pri življenju? Odgovor bosta podala trg in čas.

Video: Proizvajalec predstavi MEV-1

5. Umrla je matematičarka, ki je pomagala človeku na Mesec

Rojena je bila takrat, ko se je prva svetovna vojna končala – 1918, živela je do zdaj in vmes pomagala človeku na Luno. Umrla je v ponedeljek, stara 101 leto. To je bila Katherine Johnson, ena izmed pionirk ameriškega vesoljskega programa.

Johnsonova se je kot matematičarka leta 1953 pridružila agenciji NACA, predhodnici današnje Nase, piše v njeni biografiji. Ukvarjala se je z zahtevnimi izračuni vesoljskih poletov.

V tistih časih so bili digitalni računalniki še novotarija, zato je agencija potrebovala ljudi, ki so računali na roke ali pa preverjali za stroji. Reklo se jim je kar computers oziroma računalniki – iz mesa in kosti. Johnsonova je naračunala prvi polet Američana v vesolje, Alana Shepparda, preverjala je trajektorij prvega Američana v orbiti, Johna Glenna. (Več o njegovem poletu tukaj, zadnje poglavje.) Astronavti niso pretirano zaupali računskim strojem, saj so jih že tedaj pestili hrošči. Znana je anekdota o Glennu, ki je pred zgodovinskim poletom inženirjem dejal, naj "pokličejo tisto dekle", da preveri številke. "Če bo rekla, da pijejo vodo, potem sem pripravljen."

Med svoje največje dosežke je sama uvrstila izračune, ki so pripomogli k združitvi lunarnega modula z matično vesoljsko ladjo Apollo, sodelovala pa je tudi pri programu Space Shuttle. Upokojila se je leta 1986.

Video: Nasino posvetilo

6. Meteor nad Slovenijo grmel, počil in zgorel

Sorodna novica Foto in video: Več kot tisoč ranjenih zaradi meteoritov v Rusiji

Sorodna novica Meteoroid zgorel v atmosferi nad Slovenijo: prvi tak pojav po letu 2009

V petek ob 10.30 je okoli 30 kilometrov nad Slovenijo eksplodiral meteor. Pok in dim so zaznali številni prebivalci Slovenije, pa tudi Hrvaške. Sicer ni znano, ali je prišlek povsem razpadel ali pa nemara dosegel tla, v tem primeru je šlo za meteorit.

Meteoroidi, torej od asteroidov manjša telesa v vesolju, redno padajo v ozračje Zemlje. Zaradi trenja s plini se segrejejo in navadno povsem razpadejo. Vidna so kot utrinki na nočnem nebu. Večje kot je telo, dlje zdrži.

Kako velik je bil tokratni meteor, ni znano. Herman Mikuž z astronomsko-geofizikalnega observatorija Golovec je za Slovensko tiskovno agencijo eksplozijo primerjal s tisto v okolici ruskega Čeljabinska leta 2013, ki se je prav tako zgodila na višini 30 kilometrov, le da v Sloveniji poročil o škodi ali poškodovanih ni.

Jure Atanackov z Geološkega zavoda Slovenije je za STA ocenil, da je bil kamen najbrž velik okoli metra, morda še nekoliko večji.

Skala v Čeljabinsku je po oceni Ese merila od 30 do 50 metrov.

Več informacij in fotografij v članku na desni.

O dogodku pišejo tudi številni bralci MMC-ja:

Video: Prispevek TV Slovenija

7. Nasa: Največja eksplozija v vesolju

S pomočjo teleskopov Chandra (Nasa) in XMM-Newton (Esa) so našli "največjo znano eksplozijo v vesolju". "Eksplozija je na neki način podobna izbruhu, ki je leta 1980 odnesel vrh gore sv. Helene. Ključna razlika je v tem, da bi v nastalo luknjo lahko dali 15 galaksij, kakršna je naša," piše v sporočilu za javnost.

Zgodila se je v nadjati galaksij v Kačenoscu (Ophiuchus) 390 milijonov svetlobnih let stran. V središču jate je galaksija, v njenih nedrjih pa supermasivna črna luknja. Znanstveniki domnevajo, da je prav ona izvor silnega dogodka.

Snov navadno pada v črno luknjo, lahko pa se tudi preusmeri, pospeši in se izvrže v obliki curkov, ki udarijo v drugi okoliški material, pri čemer se sprosti ogromna količina energije.

Glede na meritve se je sprostilo kar desetkrat več energije od dozdajšnjega rekorderja, MS 0735+74.

Astronomi sicer niso videli eksplozije same, temveč luknjo v plinu, ki ga je za sabo pustila.

O nazivu "največja znana eksplozija v vesolju" je sicer mogoče razpravljati. Res se je sprostilo energije za več sto milijonov izbruhov sevanja gama. A to ne v enem samem intenzivnem in kratkem dogodku, kot navadno razumemo eksplozijo, temveč v izbruhu črne luknje, ki naj bi trajal okoli 100 milijonov let.

Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji The Astrophysical Journal.

8. "Nori" Mike umrl med dokazovanjem, da je Zemlja ploščata

Pri poskusu dokazovanja, da je Zemlja ploščata, se je smrtno ponesrečil razvpiti ameriški drznež "Nori" Mike Hughes. 64-letnik se je sredi kalifornijske puščave skušal izstreliti z doma zgrajeno raketo na paro. Strmoglavil je kmalu po vzletu. Znan je bil po svojem gorečem prepričanju, da je Zemlja ploščata. Z izstrelitvijo do približno kilometra in pol višine je upal, da svojo teorijo dokaže.

NA VIDIKU

• 5. marec: izstrelitev rakete GSLV-II (ISRO) s satelitom GISAT-1
• 6. marec: izstrelitev rakete Falcon 9 s kapsulo Dragon. Cilj: Mednarodna vesoljska postaja