1. ApolloLajka: Kozmolog Anže Slosar o radijskem teleskopu na Mesecu

LuSEE-Night je projekt, katerega namen je na oddaljeni strani Lune postaviti radijski teleskop in z njim ujeti signal iz t. i. vesoljskega temnega veka. To je obdobje, ko je bilo vesolje še zelo mlado, a že dovolj hladno, da sta se snov in svetloba ločili, prve zvezde pa se še niso prižgale. A radijski valovi iz temnega veka so tako šibki, da so skorajda neslišni, še posebej s hrupne Zemlje. Oddaljena stran Meseca lahko ponudi določeno zaščito, a je za kakršno koli tehnologijo izredno zahtevno okolje. 14 dni je tam namreč dan in 14 dni noč, ni atmosfere, temperatura pa niha od -170 do 120 stopinj Celzija. Da niti ne omenjamo težav, ki jih prinaša izredna odmaknjenost izbrane lokacije.

Sorodna novica Med desetimi najbolj inovativnimi znanstveniki tudi Anže Slosar

Toda največja težava pionirskega eksperimenta je morda pomanjkanje časa, s katerim se spoprijemajo znanstveniki in inženirji. LuSee-Night bo pristala na Luni januarja 2026. Tja jo bo dostavilo zasebno podjetje Firefly Aerospace z misijo Blue Ghost 2. Prvi preizkus, ali je kos zahtevnemu manevru pristanka, to podjetje sicer šele čaka, toda potencialnih znanstvenih zamudnikov menda ne bodo čakali. Spremenjena strategija Nase, da vesoljske misije na Luno prepusti zasebnemu sektorju, naj bi prinesla nižje stroške. Ali se bo tudi obrestovala, pa je v tem trenutku še popolnoma odprto.

O temnem veku, radijskem teleskopu, novih pogojih znanstvenega dela v spremenjenem kontekstu in številnih zakulisnih zgodbah intrigantnega in ambicioznega projekta, smo se v novi epizodi ApolloLajke pogovarjali z znanstvenim vodjo projekta, kozmologom Anžetom Slosarjem, ki deluje na ameriškem Nacionalnem institutu Brookhaven. Za poslušanje kliknite zgornji pripetek ali to povezavo.

2. Dvoje sokolov

Ameriško podjetje SpaceX je v petek izstrelilo raketo Falcon 9 s Cape Canaverala (Florida, ZDA) in v nizkozemeljsko tirnico dostavilo 22 satelitov Starlink. Prva stopnja je tako opravila svoj šestnajsti polet.

Video 1: Posnetek izstrelitve

Še en Sokol je vzletel v soboto z Vandenberga (Kalifornija) in v načrtovano tirnico ponesel še 21 Starlinkov. Prva stopnja ima na rovašu prav tako 16 zarez.

Video 2: Posnetek izstrelitve

3. Izstrelitev Dolgega pohoda-2D

Kitajska je v nedeljo izstrelila raketo Dolgi pohod-2D z Džiučuana (Jiuquan) na severozahodu države. V načrtovano tirnico je uspešno oddala satelit Yunhai-1 04 (Yunhai-1 04), namenjen "opazovanju atmosferskega, morskega in vesoljskega okolja, preprečevanju nesreč in znanstvenim poskusom", piše Šinhua (Xinhua).

Dolgi pohod-2D je dvostopenjska raketa na hidrazin. V nižjo Zemljino tirnico zmore ponesti 3,5 tone tovora. Od leta 1992 so jo uporabili 82-krat, le enkrat so se pojavile težave.

4. Astra v težavah, z njo pa tudi del raketnega trga

Ameriška družba Astra je v škripcih, piše Payloadspace. Delnice so potonile ob novici, da je letos pokurila 37 milijonov dolarjev, na računu pa jih ima še 26 milijonov. Njena tržna kapitalizacija šteje samo še 14 milijonov, medtem ko je še pred dvema letoma znašala dve milijardi.

Astra je zagonsko podjetje, ustanovljeno leta 2016, čeprav korenine segajo vse do leta 2005. Ustvariti želi preproste in poceni rakete za lahke tovore, a pri tem zdaleč ni edino.

Težave na delu trga izstrelitev

Trg lahkih nosilnih raket, kot kaže, postaja prenasičen. Strokovnjaki že več let opozarjajo na napihovanje mehurčka in skorajšnji pok. Zadeve so se začele zaostrovati letošnjo pomlad, ko se je poslovila ameriška družba Virgin Orbit (poglavje 2). Povrhu se ponudba širi, na trg počasi vstopa še kakšen ducat dodatnih podjetij, ki si želijo svoj kos pogače.

Srž tovrstnih raket je prilagodljivost. Kdor ima manjši satelit med nekaj deset in sto kilogrami, lahko najame manjšo – nano- ali lahkonosilno raketo – in gre v vesolje, kadar sam želi. V nasprotnem primeru mora postati stranski potnik na kakšni večji izstrelitvi, pri tem sprejeti marsikateri kompromis – in čakati.

Vlagatelji v podjetja, kot je Astra, so verjeli napovedim, da se bo število satelitov močno povečalo, s tem pa povpraševanje po lahkonosilnih raketah. Prva napoved se je izkazala za pravilno, druga pa ne tako zelo. Zakaj? Ponudniki večjih raket so začeli uvajati t. i. rideshare misije, kjer v eno samo srednje- ali težkonosilno raketo natrpajo večje število satelitov, tudi po 50, po relativno nizki ceni. Pa je šlo po vodi več deset izstrelitev manjših raket! Pri tem vse večji delež trga zajema SpaceX z misijami Transporter na raketah Falcon 9, kjer ponuja izjemno nizko ceno po pet tisoč dolarjev na kilogram. Prilagodljivost manjših raket je naenkrat drugotnega pomena.

Na prejšnji izstrelitvi Vege ni šlo vse po maslu

Mimogrede, takšne misije ponuja tudi evropski ArianeSpace na svojih raketah Vega. Primer: pred kratkim je Vega v nebo ponesla dva večja satelita in deset manjših. A v skladu s težavami evropskega vesoljskega sektorja, ki se zadnja leta le še povečujejo, tudi tu ni šlo vse po načrtu. ArianeSpace je sicer sprva sporočil, da so vsi sateliti oddani v orbito, pozneje pa so za portal European Spaceflight potrdili, da se dva verjetno nista ločila od rakete.

5. Indija si je zadala ambiciozne, a tudi težko dosegljive cilje

Indijski predsednik vlade Narendra Modi je objavil osvežen načrt raziskovanja vesolja. Kaj piše v njem? Indija bo do leta 2035 postavila svojo vesoljsko postajo Bharatija Antarikša (Bharatiya Antariksha), do leta 2040 bo poslala Indijca na Luno, pripravila sondo, ki bo krožila okoli Venere, in še marsovski pristajalnik.

Papir je to prenesel, vprašanje pa je, ali tudi realnost. Drži, da je Indija pomembna vesoljska sila, ne nazadnje je robotsko pristala na Luni (Čandrajan-3), poslala satelit proti Marsu (Mangaljan) in izstrelila solarni vesoljski teleskop Aditja-L1, ponaša se tudi z dokaj zanesljivimi domačimi raketami (PSLV, GSLV in LVM3). Še zdaleč pa nima vseh nujnosti za dosego novozastavljenih ciljev.

Za začetek potrebuje zanesljivo vesoljsko ladjo. Tu ji relativno dobro kaže, saj s pomočjo Rusije že dalj časa razvija Gaganjan (Gaganyaan). Prav to sobotno jutro je denimo uspešno preizkusila njen sistem za pobeg v sili (podrobneje spodaj). Prvi polet je predviden za leto 2025. Nato pa mora razviti in postaviti vesoljsko postajo, kar je zahtevnejše. Primer: Kitajci so svojo prvo vesoljsko postajo napovedali leta 1992, Tjangong-1 pa je poletel dve desetletji pozneje, izdatni tehnološki podpori Rusije navkljub. Indija mora taisto oviro preplezati v dobrem desetletju. Morda jim bo uspelo.

Precej bolj majav je cilj postaviti Indijca na Luno do leta 2040, torej čez 16 let. Za začetek jim manjka dovolj zmogljiva raketa. Modi je sicer napovedal razvoj rakete nove generacije (NGLV, Next Generation Launch Vehicle), a ta bo po dozdajšnjih podatkih težkonosilna, torej primerljiva s Falconom 9 ali Ariane 6, kar za misije takšnega profila ne zadostuje. In če se že lotijo supertežke nosilne rakete, bo razvoj trajal – pomislimo zgolj na ameriški SLS. Potem bo treba izdelati pristajalnik, skafandre in še marsikaj.

Vse to bo drago. Morda račun ne bo tako debel kot pri zahodnih projektih, saj so Indijci iznajdljivi pri zmanjševanju stroškov, kar so dokazali z nizkocenovnimi robotskimi odpravami na Luno in do Marsa. A eno je robotsko raziskovanje vesolja, nekaj povsem drugega pa misije s posadko, kjer se varčevanje hitro pozna pri varnosti. Proračun agencije ISRO se bo moral nekajkrat pomnožiti. Morda bodo indijski politiki bolj razprli denarnico zaradi nove vesoljske tekme, predvsem z veliko azijsko konkurentko Kitajsko. Uspešen vesoljski program ima namreč poleg znanstvenoraziskovalnih koristi tudi blagodejen učinek na narodno zavest in ponos, česar si politika vsekakor želi.

Indijci imajo še dva rezervna scenarija za primer, če jim ne bo šlo z lastno opremo. Pridružijo se lahko ameriško-evropskemu programu Artemis in v zameno za prispevek dobijo vozovnico do tal Lune na eni izmed odprav do leta 2040. (Indija je med podpisnicami sporazumov Artemis.) Lahko pa sklenejo dogovor neposredno s podjetjem SpaceX in zakupijo polet na Mesec s Starshipom.

Napredek pri vesoljski ladji Gaganjan

Indija je danes zjutraj uspešno preizkusila sistem za pobeg v sili vesoljske ladje Gaganjan.
Izstrelitev je potekala z vesoljskega središča Satiš Dhavan v Andra Pradešu. Uporabili so raketo Test Vehicle Abort Mission-1, pravzaprav prilagojen stranski potisnik rakete GSLV. Na vrhu rakete je bila testna različica kapsule Gaganjan (brez podpornega oziroma servisnega modula). Enostopenjska raketa je letela 61 sekund in ni presegla hitrosti zvoka. Sistem za pobeg v sili se je sprožil na višini 11,9 kilometra in potegnil kapsulo do višine 16,9 kilometra. Nato se je sprožilo vlečno padalo, za njim še 25-metrsko glavno padalo. Kapsula je varno pristala v Bengalskem zalivu. Preizkus je bil uspešen, so naknadno sporočili predstavniki vesoljske agencije ISRO. Podrobnosti o testu so na voljo tukaj.

Sistem za pobeg v sili se sproži v primeru hude napake pri izstrelitvi, ki lahko ogrozi življenje posadke. Poenostavljeno, je manjša raketa, ki z veliko hitrostjo potegne vesoljsko ladjo stran od katastrofe.

Prvi polet vesoljske ladje Gaganjan brez posadke je predviden za prihodnje leto, prvi s posadko leta 2025.

Video: Posnetka izstrelitve ni, na voljo sta zgolj videa iz poznejših faz testa

6. NOTICE

7. Sončeva sonda Parker je postavila nov hitrostni rekord

Sorodna novica Proti peklenski vročini Sonca, bližje kot kdaj koli prej, najhitreje v zgodovini

Sončeva sonda Parker (Parker Solar Probe) je 27. septembra opravila 17. oblet Sonca, in sicer pri oddaljenosti do 7,26 milijona kilometrov, kar je nov rekord po bližini Soncu, sporoča Nasa. Povrhu je postavila še nov hitrostni rekord: 635.266 kilometrov na uro (glede na Sonce). Sonda je še vedno v dobrem stanju – peklenski vročini zvezde navkljub – in nadaljuje pot nazaj do orbite Venere; in še vedno oži svojo tirnico okoli Sonca. Najbližji oblet sploh je predviden v drugi polovici prihodnjega leta, ko naj bi se Soncu približala na 6,16 milijona kilometrov in znova podrla hitrostni rekord. Izstreljena je bila leta 2018 in je namenjena preučevanju Sončeve korone, torej zgornje plasti njegove atmosfere. Več o njej v članku, objavljenem ob izstrelitvi (povezava desno).

8. Da se Voyagerjevi potisniki ne bi zadelali

Nasini inženirji so izvedli nekaj ukrepov, ki naj bi podaljšali delovanje sond Voyager – oziroma preprečili njihovo predčasno končanje.

Voyager (mišljeno obe sondi, 1 in 2) se obrača s pomočjo potisnikov na hidrazin, med drugim zato, da ohranja anteno obrnjeno proti Zemlji. Ostanki goriva se skozi leta nabirajo v napeljavi, in ker je teh let že 46, zadeva postaja težava. Nihče ne ve točno, kako debela je plast ostankov v ceveh in kdaj bi se te lahko popolnoma zamašile, a Nasa hoče tveganje zmanjšati, kar se še smiselno da. Zato je sprejela ukrep, ki bo zmanjšal pogostost uporabe potisnikov. Voyagerjeva antena bo lahko zatavala dlje, do eno kotno stopinjo stran od Zemlje. Šele takrat se bodo potisniki aktivirali in vrnili anteno v pravo smer. S tem bo nekaj zbranih podatkov izgubljenih, pravijo na Nasi, a dolgoročno jih bo najbrž več. Inženirji ocenjujejo, da se cevi tako ne bodo zamašile še nadaljnjih pet let. Do takrat pa bosta Voyagerja najbrž ugasnila zaradi pomanjkanja električne energije.

Odmik antene sicer ni šala. Junija so JPL-ovi inženirji Voyagerju 2 poslali serijo ukazov z napako in ga po nesreči preusmerili tako, da je antena molela dve stopinji stran od Zemlje (poglavje 8), s čimer so bile komunikacije prekinjene. Zaplet so rešili z "medzvezdnim krikom", močnim signalom Nasinega sistema anten DNS (poglavje 9).

JPL-ovi inženirji so se lotili še ene težave, ki je zobe pokazala maja lani (poglavje 6). Voyager 1 je tedaj pošiljal napačno, zmedeno telemetrijo. Napako so deloma odpravili šele septembra lani (poglavje 10), ko so tok telemetrije prenesli z okvarjenega računalnika na še pravilno delujoč računalnik, a točnega vzroka niso odkrili.

V vmesnem času so se lotili dodatnih analiz. Kaj so ugotovili? Podsistem za nadzor usmerjenosti (AACS – attitude articulation and control system) je ukaze zapisoval v računalniški spomin, namesto da bi jih izvedel. Eden izmed zapisanih ukazov je prepisal območje, kjer se je shranjevala telemetrija, zato pa so na Zemljo dobivali popačene podatke o delovanju sonde. Vzrok za napačno delovanje AACS-ja ostaja neznan. Da se zadeva ne bi ponovila, so na JPL-u pripravili posodobitev programske kode in jo poslali na oba Popotnika. Podrobneje tukaj.

Voyager 2 je bil izstreljen leta 1977, obletel je planete Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Leta 2018 je vstopil v medzvezdni prostor. Oddaljen je 20 milijard kilometrov in še kar drvi ven s hitrostjo 55 tisoč kilometrov na uro (glede na Sonce) oziroma približno 15 kilometrov na sekundo. Voyager 1 je oddaljen še štiri dodatne milijarde kilometrov in deluje dobro.

9. Najbolj oddaljen vir hitrega izbruha radijske svetlobe

Avstralski radijski teleskop ASKAP je junija lani zaznal hitri radijski izbruh (HRI) FRB 20220610A. Zadevo so nato preverili z Evropskim južnim observatorijem (ESO) in ugotovili, da je izvor najbolj oddaljen do zdaj. Svetloba je namreč do nas potovala kar osem milijard let. FRB 20220610A je tudi eden najmočnejših hitrih izbruhov radijske svetlobe sploh, saj se je v manj kot tisočinki sekunde sprostilo toliko energije, kot je Sonce odda v 30 letih. Podrobneje tukaj, znanstvena raziskava je v reviji Science.

10. Kristali kvarca v ozračju vročega orjaka

Raziskovalci so s pomočjo vesoljskega teleskopa James Webb našli nanokristale silicijevega dioksida v zunajosončnem planetu.

Eksoplanet WASP-17 b je oddaljen 1300 svetlobnih let in je ob zvezdi WASP-17, ki jo obkroži na 3,7 zemeljskega dneva. WASP-17 b je močno segret plinski orjak s prostornino sedmih Jupitrov in maso manj kot enega Jupitra. Najbrž je plimsko zaklenjen na zvezdo in proti njej vedno moli le eno plat. Na eni strani je potemtakem močno segret (do 1725 stopinj Celzija), na drugi manj (do 1350 stopinj Celzija), kar sproža nenehne, silovite vetrove.

Webb ga je opazoval 10 ur s spektroskopom MIRI in pri tem ujel svetlobo, ki je prečkala njegovo ozračje ter tako prinesla informacije o kemični sestavi. Med kemičnimi "podpisi" je silicijev dioksid (SiO₂), ki ga na Zemlji najpogosteje najdemo kot kremenčev pesek, spada pa med silikate. Silikati, torej s silicijem in kisikom bogati minerali, so pomemben sestavni del Zemlje, Meseca in drugih kamnitih nebesnih teles ter so stalnica naše Galaksije. A do zdaj so v ozračjih eksoplanetov odkrili predvsem z magnezijem bogate silikate, kot sta olivin in piroksen, ne pa samega silicijevega dioksida. Znanstveniki menijo, da je SiO₂ v eksoplanetu WASP-17 b prisoten v obliki 10-nanometrskih kristalov.

Zelo podrobno tukaj, znanstvena raziskava je objavljena v reviji Astrophysical Journal Letters.

11. Jupiter v infrardečem

Ko že omenjamo Jupiter, še malo o njem. Webb se je namreč ta teden lotil tudi največjega planeta domačega Osončja, in sicer z instrumentom NIRCam. Svetlost na tej fotografiji nakazuje večjo višino. Bele zaplate so po vsej verjetnosti višinski oblaki konvekcijskih neviht. Podrobneje tukaj, znanstvena objava je v reviji Nature Astronomy.

12. Prečke skorajda ni

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo galaksije IC 5332, oddaljene 30 milijonov svetlobnih let. Spada med galaksije tipa SABc, kar pomeni, da je spiralna galaksija s šibko prečko in dokaj razpuščenimi kraki. Podrobneje tukaj.

13. ODHAJA V ZGODOVINO: Gagarinov start bo postal muzej

Ploščad številka 1 v Bajkonurju ne bo modernizirana, temveč spremenjena v muzej.

Ploščadka je bila zgrajena leta 1957 za test prve medcelinske balistične rakete R-7. Že to je zgodovinski dosežek, a ne največji. Z nje se je namreč človek prvič dvignil v vesolje. To je bil Jurij Gagarin leta 1961 na misiji Vostok 1, zato so ploščad poimenovali Gagarinov start (več v poglavju 8).

V uporabi je bila skoraj šest desetletij, z nje je poletelo več kot 500 raket, med drugim številne misije na Mednarodno vesoljsko postajo. V zadnjih dveh desetletjih so v ta namen uporabljali rakete Sojuz-FG. Poslednja odprava je bila Sojuz MS-15 septembra 2019 (poglavje 3) s posadko: Oleg Skripočka (Roskozmos), Jessica Meir (Nasa) in Haza Al Mansuri, prvi predstavnik Združenih arabskih emiratov (ZAE).

Zatem bi morali ploščad predelati za uporabo raket Sojuz-2, ki so sicer letele s ploščadi 31. Predelave ni bilo, razlog ni znan. Neuradno naj bi zmanjkalo denarja. Leta 2021 se je pojavil "rešitelj". Združeni arabski emirati so podpisali sporazum z Rusijo in Kazahstanom za modernizacijo Gagarinovega starta. Tudi od tega ni bilo ne duha ne sluha. Razlog je znova neznan, po zahodnih medijih pa je brati špekulacije, da naj bi investitorje odgnala velika invazija Rusije v Ukrajini.

Veni tudi interes Rusije same, saj izstrelišče najema od Kazahstana, Kazahstanci pa so to dejstvo že večkrat uporabili kot pogajalski vzvod. Rusija se je posledično odločila za gradnjo izstrelišča Vostočni na vzhodu države, na voljo pa ima tudi Pleseck v Arhangelsku.

Bajkonur ostaja nujen zaradi oskrbe Mednarodne vesoljske postaje. In ko bo MVP-ja konec – predvidoma čez sedem let – bo vloga Bajkonurja še nekoliko bolj ... zgodovinska.

Video: Posnetek izstrelitve misije Sojuz MS-15

NA VIDIKU:

Nedelja, 22. oktober – Falcon 9 – Starlink

Ponedeljek, 23. oktober – Dolgi pohod-2D - neznan tovor

Sreda, 25. oktober – MVP – ruski vesoljski sprehod

Četrtek, 26. oktober – Dolgi pohod-2F – Šendžov-17 (Shenzhou-17)