1. Pognali rotor marsovskega helikopterja

Nasin helikopterček za Mars, ustvarjalno poimenovan Mars Helicopter, je prestal še zadnji test pogona.

V Vesoljskem središču Kennedy so pognali njegov rotorski sistem, ki deluje po pričakovanjih, sporoča agencija. Pritrjenega na stojalo so ga pripeljali do 50 vrtljajev na sekundo in pri tem merili masne lastnosti. Naslednjič bo zaropotal na Marsu.

Ali bodo lopatice zadostovale za redko Marsovo ozračje, pa še ne vedo. Nihče še ni poslal helikopterja, letalnika, letala, cepelina ali česar koli podobnega na kateri koli drugi planet, da bi tehnologijo preizkusil v praksi.

Marsovo ozračje ima pri tleh le odstotek tlaka Zemljinega. Letenje v teh razmerah ni mačji kašelj. Redkejši kot je plin, več napora morajo lopatice vložiti v ustvarjanje vzgona. Na JPL-ju razmere primerjajo z višino 30 kilometrov pri nas, tja pa ne more noben zemeljski helikopter.

Kennedy je eno redkih Nasinih središč, ki ostaja odprto med pandemijo novega koronavirusa. Misija Perseverance, v okviru katere je nastal helikopter, pa spada med prednostne. Lovijo namreč poletno časovno okno za izstrelitve proti Marsu. Naslednje bo šele čez dve leti.

2. Teleskop Webb pred karanteno prestal še en test

Naslednji veliki vesoljski teleskop James Webb je trenutno v hibernaciji zaradi pandemije novega koronavirusa. Tako je že več kot en teden, saj je Nasa ustavila praktično vse nenujne dejavnosti.

Predzadnje odprtje v laboratoriju
Tik pred začetkom epidemije v ZDA pa jim je uspelo pod streho spraviti še en pomemben test te osem milijard evrov vredne naprave. To so sporočili naknadno, ta teden. Celotni observatorij so v delavnici razpeli in razširili natanko tako, kot bo to storil v vesolju. Pri tem so stanje mikrotežnosti deloma simulirali s pripenjanjem delov Webba na strop. Test je bil uspešen, sporoča Nasa.

Pred izstrelitvijo (predvidoma leta 2021) bodo zrcalo razpeli še enkrat.

Pred vnosom v raketo bodo morali Webba zložiti, saj je za Ariane 5 prevelik. Razpeli ga bodo na cilju, 1,5 milijona kilometrov stran od Zemlje. Stotine mehanizmov bo moralo delovati po načrtu, sicer tvegajo nepopravljive zaplete. To je eden od razlogov, da že več let redno poročamo o testu za testom.

James Webb bo vesolje opazoval v infrardeči svetlobi. Načrtovalci pravijo, da bo z njim mogoče videti prve zvezde in galaksije sploh, pa razločiti atmosfere na nekaterih planetih zunaj osončja.

Video: Nasina videoponazoritev

3. Lunarni portal na majavih nogah kljub pravkar podpisani pogodbi

Zadnjih nekaj mesecev se šušlja, da je predlagana lunarna vesoljska postaja (Lunar Gateway) postala odveč.

Lunarni portal je del Nasinega načrta Artemis, s katerim želijo vrniti človeka na Luno.

Lunarni portal so predlagali že pred nekaj leti. Osnovi vzrok je vesoljska ladja Orion, saj je prešibka za samostojno vrnitev iz nižje orbite Meseca. Priklop Oriona na vesoljsko postajo z zelo razpotegnjeno orbito bi to težavo odpravil. Poleg tega bi Lunarni portal omogočal obsežnejše dejavnosti na površju Lune, na njem bi lahko gradili vesoljsko ladjo za odhod proti Marsu v naslednjem desetletju.

Strokovna javnost je bila takšni arhitekturi programa pretežno naklonjena, saj omogoča dolgoročno prisotnost pri Mesecu in ne le kratke, drage odprave, ki jih v ZDA na kratko označujejo kot "zastave in odtisi nog". V intervjuju za MMC se je o tem pozitivno izrekel tudi astronavt Ronald Šega.

A po letih načrtovanj, številnih podpisanih pogodbah in tudi prispevkih drugih držav se je začela struktura majati. Prvi znanitelj je bil avtorizacijski zakon, ki ga je izdal ameriški kongres (poglavje 1). To sicer ni zavezujoč pravni akt, je le signal zakonodajalca, kaj je pripravljen podpreti na področju raziskovanja vesolja. In zelo jasno so dali vedeti, da jih pospešitev programa ne zanima, Lunarni portal prav tako ne, hočejo pa takšno Naso, kot je bila v 60. letih prejšnjega stoletja. Izdela naj raketo, vesoljsko ladjo in lunarni modul ter vse skupaj praktično identično kot v programu Apollo pošlje neposredno na Mesec.

Strokovnjaki so tedaj opozorili, da gre vse skupaj zelo na roko Boeingu. Podjetje je namreč edino predlagalo integrirani pristajalnik na Luni, ki lahko delo opravi tudi brez postanka na lunarni vesoljski postaji, izdeluje pa tudi raketo SLS. Vsi drugi ponudniki, na primer konzorcij na čelu z Blue Originom (v lasti Jeffa Bezosa), so pripravili bolj zapletene, tri- oz. štiridelne lunarne pristajalnike.

Loverro potiska Lunarni portal na stranski tir
Dejstvo je, da več elementov pomeni dodatna tveganja. Prav na to se opira novi vodja Nasinega programa za polete s posadko Douglas Loverro.

Loverro je na položaju oktobra lani (poglavje 1) nadomestil Williama Gerstenmaierja, ta pa je prestopil k SpaceX-u (poglavje 2).

Ker lovi precej pogumno zastavljeno letnico 2024, se je Loverro odločil iz enačbe odstraniti čim več neznank in potencialnih tveganj, poroča medij SpaceNews. Spremenjen načrt naj bi Nasa objavila še ta mesec. Pod črto pa to pomeni: nobene vesoljske postaje pri Luni do leta 2024, astronavti naj vrnitev opravijo neposredno, zatem pa bi se lahko začeli ukvarjati z Lunarnim portalom.

Opozoril je, da so Apollov pristajalnik razvijali kar šest let in pol, tokrat imajo na voljo dobra štiri leta, oprema pa mora biti zanesljiva. Zatorej se je bolje zanašati na preizkušene koncepte kot utirati novo gaz.

Zagotovil je, da Nasa ostaja zavezana Lunarnemu portalu, le postavljati ga bodo začeli kasneje, najbrž leta 2026.

Ne nazadnje so z Evropejci, Japonci že dogovorjeni za razvoj modulov, pogovarjajo se tudi z Rusi, lonček pa bodo pristavili še Avstralci ... Odpoved na tej stopnji bi udarila po ugledu ZDA v mednarodni skupnosti.

Podpis pogodbe za oskrbovanje Lunarnega portala
Bržkone tudi zaradi negotovosti je Nasa prejšnji teden opravila potezo, ki zaupanje v projekt nekoliko krepi. Podpisala je pogodbo za dostavo potrebščin na Lunarni portal, piše v sporočilu za javnost. Razpis GLS so odprli lansko poletje, zdaj so za enega izmed ponudnikov izbrali ameriško podjetje SpaceX.

Podjetje bo razvilo tovorno ladjo Dragon XL, pravzaprav podaljšano inačico Dragona, ki trenutno oskrbuje Mednarodno vesoljsko postajo, in z njo tovorilo potrebščine na Lunarni portal. Imelo bo dva predela, enega izoliranega in pod pritiskom ter enega brez lastne atmosfere, skupaj zmožna do petih ton tovora.

Dragon XL bo na postaji ostal od šest do dvanajst mesecev. Tako bo počakal na astronavte, da lahko iz njega poberejo stvari. (Zmajeva dobrodošlica na MVP-ju se izteče precej hitreje).

Ni jasno, kaj se bo zgodilo po uporabi – bo Dragon XL padel in zasmetil Mesec, bo ostal v tirnici ali ga bodo vrnili na Zemljo?

Po pogodbi ima SpaceX zagotovljeni dve odpravi. Cena na polet je fiksna, niso pa je razkrili.

Za celoten program GLS ima Nasa rezerviranih sedem milijard dolarjev (6,4 mlrd. evrov). Izbrala bo še enega izvajalca.

Temni oblaki na vidiku
Lunarni portal je kljub temu na majavih nogah in na dobri poti, da klecne. Lekcija iz zgodovine: Nasa je v okviru programa Apollo načrtovala še tri dodatne misije na Luno. Zanje so že izdelali rakete in drugo potrebno opremo, a je kljub temu ostala na Zemlji, ker je politika odtegnila denar. Podobno se lahko zgodi tudi dandanes.

Že samo pospešitev vrnitve človeka na Luno z leta 2028 na leto 2024 bo po oceni Nase stala dodatnih 36 milijard dolarjev. To je v povprečju sedem dodatnih milijard na leto v naslednjih petih letih. Velik zalogaj za politiko. Še posebej z vidika prihajajoče recesije, ki utegne biti zelo globoka. Ne le Lunarni portal, odnese lahko celotni lunarni načrt.

4. Uničena še tretja različica Starshipa

SpaceX medtem poskuša razviti novo vesoljsko ladjo Starship, ki je z vidika ambicij naravnost revolucionarna. A temu primerne so tudi težave v razvoju: v zadnjih petih mesecih so bili izdelani štirje različni Starshipi. Vsi so dokaj klavrno končali. Enega so upokojili pred testom in predelali, trije so uničeni. Zadnji je svoj konec dočakal prav ta petek.

Video: Posnetek dogodka

Na posnetku je Starship SN3 (SN pomeni serijska številka). V četrtek so ga napolnili z dušikom in preizkusili, kako odporen je proti visokemu tlaku. Preizkus je prestal, čeprav so inženirji zaznali puščanje pri nekaterih ventilih, je zapisal prvi mož podjetja Elon Musk.

Že naslednji dan so poskus ponovili pri zelo nizkih temperaturah. Nekje vmes je začelo kovinsko strukturo vleči skupaj, nakar se je sesedla sama vase, je razvidno iz posnetka. Muskov komentar: zadevo bodo temeljito analizirali, lahko pa bi bila napaka v sami konfiguraciji preizkusa.

Ta test je ugonobil tudi prejšnja dva Starshipa.

Video: Starship SN1, eksplozija 28. februarja (poglavje 1)

Video: Starship Mk1, eksplozija 21. novembra (poglavje 4)

Nekaj zmede z oznakami? Po propadu Starshipa Mk1 so prešli na serijske številke in začeli štetje znova. SN1 in SN3 sta vidna zgoraj. SN2 pa so gradili vzporedno s SN1, in ko je slednji propadel, so upokojili še dvojko.

Vse to ne pomeni, da je projekt Starship šel v franže. Gradijo že naslednjo inačico, SN4, ki se bo s tekočim dušikom srečala predvidoma še ta mesec.

SpaceX se je odločil za strategijo hitrega razvoja in popravkov, pri kateri napake stanejo manj.

Nasprotno strategijo je na primer ubrala Nasa s sistemom SLS, pri katerem vse podrobnosti načrtujejo daleč vnaprej, vsak del preizkusijo posebej in računajo, da bo že prvi končni izdelek zanesljiv.

Dobro vprašanje pa je, kdaj bo – na ta način – Starship dosegel visoko stopnjo zanesljivosti. Takšno, da si bodo upali vanj namestiti ljudi in jih poslati v vesolje, ne da bi se jim dlani znojile.

Prav to je končni namen Starshipa: posajen na še nesojeno raketo Super Heavy naj bi bil zmožen ponesti do 150 ton tovora ali do 100 ljudi v nižjo orbito Zemlje, tam s pomočjo drugega Starshipa napolniti rezervoarje in nato potovati globoko v Osončje. Muskov končni cilj je nič manj kot kolonizacija Marsa. To je vsekakor eden najbolj visokoletečih in visokotveganih projektov v zgodovini raziskovanja vesolja.

Še dva astronavta za prvi polet Crew Dragona, oživitev starega logotipa

Še vedno smo pri SpaceX-u: v prihodnjih mesecih bo v vesoljski kapsuli Crew Dragon dostavil štiri astronavte na Mednarodno vesoljsko postajo; naročnik je Nasa. Dva sta že znana, Michael Hopkins in Victor Glover ml., oba Nasa. Zdaj so dodali še dve imeni: Noguči Soiči (Jaxa) in Shannon Walker (Nasa). To bo prvi polet astronavtov z ameriških tal po upokojitvi Space Shuttlov pred skoraj desetletjem, če bo seveda uspešen.

Nasa bo priložnost zaznamovala z nepričakovano potezo: za ta polet bo uporabila stari, rdeči logotip iz obdobja 1975–1992. Ugibanja, da bi bila to lahko prvoaprilska potegavščina, je odpihnila fotografija rakete, ki bo nosila kapsulo Crew Dragon.

5. Indijska vesoljska agencija se ukvarja z respiratorji

Tudi indijska vesoljska agencija (ISRO) je zaradi pandemije precej oklestila svoje dejavnosti. Svoj osrednji center, ki se ukvarja z izdelavo raket, vesoljskih sond in satelitov (Vikram), je preusmerila v razvoj in izdelavo preprostih bolnišničnih respiratorjev in razkužil, poroča medij Times of India.

Še pred pandemijo je prestavila izstrelitev satelita GISAT-1 na raketi GSLV-F10 iz "tehničnih razlogov". Podrobnosti ni predstavila, prav tako ne novega termina.

6. V pripravi nova misija za opazovanje Sončevih neviht

Ta teden je prinesel spočetje nove vesoljske misije. Nasa je za izvedbo izbrala projekt SunRISE (Sun Radio Interferometer Space Experiment). Šest miniaturnih sond bo letelo v formaciji in s tem ustvarilo navidezen vesoljski observatorij za radijsko svetlobo. Krožile bodo okoli Zemlje v geostacionarni orbiti na višini dobrih 35.000 kilometrov in pri tem ohranjale medsebojno razdaljo 9,6 kilometra. Opazovale bodo Sonce. Na njem bodo iskale izvore izbruhov Sončevih delcev in spremljale, kako ti izbruhi potujejo. Predvideni stroški misije znašajo 63 milijonov dolarjev. Izstrelitev bo predvidoma 1. julija 2023.

To so dobri časi za znanost o Soncu. V zadnjih letih sta bili izstreljeni dve napredni sondi, Parker Solar Probe (Nasa) in Solar Orbiter (Esa), na tleh je začel delovati Daniel K. Inouye Solar Telescope, ki z največjo ločljivostjo doslej fotografira površje Sonca, Evropejci pa so napovedali misijo Proba 3, pravzaprav par sond, ki bosta leteli v formaciji, pri čemer bosta druga drugi igrali vlogo koronografa.

7. Hubble našel sledi "manjkajočega člena" evolucije črnih lukenj

Astronomi in astrofiziki so dodobra preučili zelo velike črne luknje, tiste z maso stotin milijonov Sonc, in majhne črne luknje, ki so nastale po smrti zvezde ter posledično vsebujejo mase le za nekaj Sonc.

Vmesne črne luknje z maso nekaj deset tisoč Sonc ostajajo precej izmuzljive.

Izsledili so kandidatke, na primer srednje veliko črno luknjo v galaksiji ESO 243-49, a velikosti jim ni uspelo potrditi.

Zdaj je skupina znanstvenikov pod vodstvom ameriške Univerze v New Hampshiru z vesoljskim teleskopom cilj (skoraj) dosegla, piše v sporočilu za javnost.

"Hubble je pridobil najboljše dokaze doslej za obstoj izmuzljive, srednje velike črne luknje."

Torej, našli so še eno srednje veliko črno luknjo, ki ostaja v kategoriji kandidatk, a so dokazi v korist "precej trdnejši".

Hubblu sta pomagala še dva teleskopa za rentgenske žarke, evropski XMM Newton (Esa) in Chandra (Nasa).

Seveda niso posneli same črne luknje, ker je po definiciji nevidna, temveč snov, ki pada vanjo. Ker se pri tem segreva, sveti pri visoki energiji, kar sta videla omenjena vesoljska teleskopa. Hubble se je posvetil preostalim valovnim dolžinam in poskrbel za meritve, iz katerih so lahko ocenili maso in lokacijo.

Kandidatka pod nazivom 3XMM J215022.4−055108 vsebuje maso 50.000 Sonc, nahaja pa se pri galaksiji 6dFGS gJ215022.2-055059, ki je 740 milijonov svetlobnih let stran od nas.

Izdala jo je zvezda, ki je "nič hudega sluteč" privandrala v bližino in začela zaradi močne težnosti izgubljati snov.

Pot od zaznave dogodka do razrešitve skrivnosti je trajala kar 14 let. Več o njej tukaj.

Video: Esina ponazoritev srednje velike črne luknje

8. SKOK V ZGODOVINO: Prvi televizijski posnetki iz orbite

Pred natanko 60 leti (1. aprila 1960) je bil izstreljen satelit TIROS-1. Opremljen je bil z dvema TV-kamerama in zagotovil je prve televizijske posnetke iz vesolja (posnetek levo). Posebej prav so prišli vremenoslovcem za boljše napovedovanje vremena, zato je to prvi uspešni vremenski satelit v nižji orbiti Zemlje (630 kilometrov).

Video: Nasina predstavitev Tirosa 1