Robot je ob površje Lune na njenem južnem delu, v predelu, imenovanem Jezero odličnosti, s hitrostjo okoli 7.200 kilometrov na uro zadel ob 7.42 po srednjeevropskem času, ob tem pa je dvignil toliko zemlje in prahu, da je bilo mogoče trk opazovati tudi z Zemlje.

Na Luninem površju je po trku nastal deset krat tri metre velik krater.

Smart je med kroženjem okoli Lune ustvaril natančen zemljevid sestave Luninega površja, pri čemer je še posebej opazoval razporeditev apnenca, magnezija, aluminija, silicija in železa. S pomočjo podatkov naj bi znanstveniki odkrili, kako je edini Zemljin naravni satelit sploh nastal. Po najverjetnejši teoriji naj bi Luna nastala iz ostankov trka med Zemljo in neznanim nebesnim telesom, velikim kot Mars, pred več milijardami let.

Smart je bil izstreljen leta 2003 in je prvo evropsko plovilo, ki je raziskovalo Luno, njegova posebnost pa je ionski pogon, ki za delovanje uporablja sončno energijo. Ta se zbira v sončnih celicah na plovilu, uporablja pa se za delovanje motorja, ki za potisk izkorišča nabite delce ksenona, kar žene plovilo naprej. Takšen sistem, ki ga je prvič uporabila ameriška sonda Deep Space 1, izstreljena leta 1998, se je izkazal za zelo učinkovitega in varčnega, saj 60 litrov goriva zadostuje za 100 milijonov kilometrov poti. Ionski motor bo uporabljala tudi večina prihodnjih misij Evropske vesoljske agencije, tudi BepiColumbo, ki bo raziskovala Merkur.