1. Še en slikovit skok Starshipa
Ameriško podjetje SpaceX je izvedlo drugi višinski preizkus Starshipa. Prototip pod serijsko številko SN9 je končal tako kot prvi – na cilju, a v razbitinah.
50-metrski SN9 je z Boca Chice (Teksas, ZDA) poletel v torek zvečer blizu 22. ure po našem času. S tremi motorji raptor se je povzpel do desetih kilometrov višine, se ustavil, obrnil skoraj vodoravno in padel nazaj. Zaviral je z zračnim uporom, stabiliziral pa se je s štirimi zakrilci in kemičnimi potisniki. Pred pristankom se je poskušal vrniti v navpični položaj, a mu ni uspelo. Treščil je v betonsko ploščad in odjeknila je spektakularna eksplozija.
Namesto načrtovanih dveh se je pred pristankom prižgal le en motor. Videti je bilo tudi kose nečesa, ki so leteli iz podnožja. Mogoče je, da je bil raptor poškodovan.
Video: Posnetek dogodka
Dogodek je bil zelo podoben skoku SN8 pred dvema mesecema (poglavje 1). Tudi osemka je imela težave z motorji med pristajanjem, domnevno zaradi nezadostnega dotoka iz rezervoarjev, zato je bil plamen zelen ali – kot rečejo – bogat z bakrom.
Nič ne dé, SpaceX ima naslednjo napravo že pripravljeno. SN10 čaka na stojalu, višje številke pa so v izdelavi.
Podjetje pelje razvoj povsem po svoje. Prototipe skorajda serijsko uničuje, se iz vsakega nekaj nauči in tako uvaja izboljšave. Takšen pristop je v izstrelitveni industriji sila neobičajen.
Nasa si na primer ne more privoščiti, da bi raketa SLS na izstrelišču eksplodirala. Za polet okoli Lune in nazaj mora biti kar se da zanesljiva, in to že v prvem poskusu. Končni izdelek si je morala zamisliti do podrobnosti in ga takega tudi izdelati ter do obisti testirati, to sago pa spremljamo skoraj desetletje.
Kaj je Starship
Starship je načrtovana vesoljska ladja in obenem druga stopnja izstrelitvenega sistema Starship, ki vključuje raketo (oz. prvo stopnjo) Super Heavy. Skupaj bosta visoka 120 metrov, širina znaša devet metrov. Super Heavy, katerega prvi prototip naj bi že izdelovali, bo imel 28 raptorjev. To bo največja, najvišja, najsilnejša (pa najbrž tudi najglasnejša, kar bo težava) raketa v zgodovini. Če bo seveda razvoj uspešen, kar ni samoumevno. V kombinaciji z dotakanjem goriva v orbiti naj bi Starship nosil sto ton in več tovora – ali pa ducate ljudi – dlje v Osončje, vse to za ceno nekaj deset milijonov dolarjev. To so seveda zelo optimistične napovedi podjetja, a tudi če se uresničijo le deloma, utegne Starship sprožiti revolucijo v raziskovanju vesolja in obrniti svetovno izstrelitveno industrijo na glavo. Projekt pa je tvegan in utegne pokopati veliko ljudi, morda tudi SpaceX.
2. Še en rekord Falcona 9
Nov teden, nova izstrelitev rakete Falcon 9 podjetja SpaceX. Poletela je v četrtek ob 7.19 po našem času s Cape Canaverala (Florida, ZDA) in v nižjo Zemljino tirnico dostavila 60 satelitov Starlink.
Prva stopnja je pristala na robotski ladji Of Course I Still Love You. Doslej je poletela in pristala petkrat, nazadnje 5. januarja. SpaceX je torej za vrnitev prve stopnje porabil le 27 dni, kar je nov rekord. Prejšnji je bil 37 dni.
Starlink namerava ponujati satelitski dostop do medmrežja z več deset tisoč sateliti. Zdaj jih je na nebu dobrih tisoč. Ker so na dobrih 550 kilometrih, ponujajo precej bolj odzivno povezavo kot sateliti v geostacionarni orbiti. Obenem utegnejo svetlobno onesnaževati nebo in otežiti delo astronomom.
Video: Posnetek dogodka
3. Prva ruska izstrelitev letos
V torek ob 21.45 po našem času je poletela ruska raketa Sojuz-2.1b s kozmodroma Pleseck, poroča portal SciNews. Za rusko obrambno ministrstvo je dostavila tovor Kosmos-2549, ki je vojaška skrivnost.
Sojuz-2 je ruska tovorna mula s 108 poleti, od tega je polovica v varianti 2.1b. Slednja v nižjo tirnico Zemlje zmore z osmimi tonami tovora. Ima dve osrednji stopnji in štiri stranske potisnike. Za višje destinacije jo navadno opremijo z vrhnjo stopnjo. Do leta 2025 naj bi ga nadomestili z novo generacijo.
Video: Kratek posnetek dogodka
4. Drugi vesoljski sprehod letos
Nasina astronavta Victor Glover in Michael Hopkins sta v sredo opravila skoraj pet ur in 20 minut dolg vesoljski sprehod. To je bil drugi vesoljski sprehod letos (poglavje 4). Po navedbah Nase jima je uspelo dokončati kar štiriletni projekt menjave baterij na postaji z novimi na litijeve ione ter nadgraditi nekaj zunanjih kamer.
V naslednjih letih bo Nasa na Mednarodno vesoljsko postajo namestila nekaj novih panelov sončnih celic (poglavje 2).
Video: Posnetek dogodka
5. Demokrati nakazujejo naklonjenost programu Artemis
Prišla je nova ameriška vlada z Joejem Bidnom na čelu, zamenjal se je del zakonodajalcev, prepišno je tudi na vrhu Nase. V tem času je vzniknilo kup vprašanj o usodi ameriškega projekta vrnitve človeka na Luno, imenovanega Artemis.
Številni so ocenjevali, da je Artemis preveč "kontaminiran" z nekdanjim predsednikom ZDA Donaldom Trumpom, preveč republikanski. V strokovnih krogih je bilo slišati domneve, da utegnejo osnovno infrastrukturo, torej raketo SLS in ladjo Orion, ohraniti, a vse skupaj preusmeriti nazaj proti Marsu. A ker uradnih izjav iz demokratskega tabora ni bilo, so vse to ostajale meglenosti.
Zdaj pa iz vrst demokratov prihajajo uradni znaki naklonjenosti. Skupina enajstih senatorjev je z javnim pismom pozvala Bidnovo vlado, naj podpre razvoj lunarnega pristajalnika, ključnega manjkajočega elementa za Artemis. Natrosili so kup lepih besed o programu in spomnili, da je Amerika v vesoljski tekmi s Kitajsko.
Še več, Artemis je podprla tudi tiskovna predstavnica Bele hiše Jen Psaki, nedvomno po pogovorih s pristojnimi ljudmi iz administracije. "Združene države bodo v programu Artemis skupaj z gospodarstvom in mednarodnimi parterji poslale astronavte na Mesec – naslednjega moškega in prvo žensko, kar je navdušujoče. Opravili bomo nove in zanimive znanstvene raziskave, se pripravili na prihodnje odprave proti Marsu in prikazovali ameriške vrednote. Doslej je po Luni hodilo le 12 ljudi, in to pred pol stoletja. Program Artemis – odskočna deska proti Marsu – bo dodal nekaj številk k prej omenjenemu. Raziskovanje Meseca uživa široko, dvostransko podporo v kongresu, kar smo podrobno videli pri zadnjem proračunu, in mi zagotovo ta trud podpiramo."
Kaj to pomeni? Leto 2024 kot čas vrnitve zagotovo ne bo vzdržalo že zaradi zamud SLS-a in prešibkega financiranja razvoja lunarnega pristajalnika, oboje se je nabralo doslej, pod Trumpovo administracijo. Postaja pa vse manj verjetno, da bo Biden – kot se je to pogosto dogajajo – povsem črtal načrte predhodnika. Artemis živi naprej.
Zanimivo pa je pogostejše poudarjanje Marsa. Lahko bi se zgodilo, da se lunarne ekskurzije ohranijo, a omejijo v obsegu na račun razvoja opreme, ki bo človeka popeljala do rdečega soseda.
Vse to pa ostajajo prazne besede, dokler jih ne napolni denar.
6. Naročeni novi Evropski podporni moduli
Bidna k podpori Artemisu vežejo tudi mednarodna sodelovanja. Polovico vsake vesoljske ladje Orion zagotovi Evropska vesoljska agencija, to pa je Evropski podporni modul z rezervoarji, motorjem, ogrevanjem in drugimi nujnostmi za astronavte.
Eden je že praktično dokončan in na Floridi čaka na odpravo Artemis II, nadaljnja dva sta v proizvodnji, Esa pa je ta teden z Airbusom podpisala pogodbo za izdelavo še dodatnih treh, torej skupno šestih. Po poročanju SpaceNews je pogodba težka 660 milijonov evrov.
7. Rogozin: Ruski lunarni program 10-krat cenejši, a nič manj pomemben
Ob novicah o ameriško-evropskih lunarnih projektih se je oglasil prvi mož ruske vesoljske korporacije Roskozmos Dimitrij Rogozin. Sporočil je, da je ruski lunarni program cenejši in nič manj pomemben, poroča ruska agencija TASS.
"Mi imamo svoj lunarni program. Težek je desetkrat manj kot ameriški, ampak njegov izplen ne bo nič manj pomemben za naše znanstvenike," je zapisal.
Ko imaš manj sredstev, "si primoran pazljiveje izbirati prioritete in iskati bližnjice, ne pa slediti voditelju s kavbojskim klobukom, ki ne ve, ne zakaj ne kam teče".
Rogozin je poudaril, da je z vodstvom Nase in ameriškimi voditelji že večkrat razpravljal o lunarnih projektih. "Najbolj zanimivo je to, da ne znajo pojasniti, zakaj morajo nazaj na Mesec. Vodji Nase Bridenstinu sem zastavil preprosto vprašanje: če še enkrat pristanete na površju Lune, boste dokazali samo to, da imate tehnologijo, kakršno ste imeli že pred 70 leti. In Jim mi je odgovoril z globokim vzdihom."
Vodja Roskozmosa je dejal, da se Rusija ne bo udeležila nobene "tekme na Luno", dokler ne bo jasno, "v čem je smisel nagradnega sklada".
Po poročanju TASS-a predstavniki Rusije in Kitajske nadaljujejo pogovore o postojanki na Luni.
Tako Rusija kot Kitajska želita na Zemljin naravni satelit svoje človeške predstavnike poslati konec tega ali na začetku prihodnjega desetletja.
Letos kani Rusija izstreliti svojo prvo lunarno sondo po letu 1976, poimenovano Luna-25. Za lunarne projekte razvija vesoljsko ladjo Orel, ne more pa se še točno odločiti, katero raketo uporabljati: novo Angaro-5 ali pa načrtovani Jenisej.
8. FOTO: Zvezda in osvetje
Hubblova ekipa je ta teden predstavila fotografije galaksije (meglenice, osvetja) UGC 3855. Nahaja se v ozvezdju Risa. Na videz tik ob njej je sijoča zvezda, dostopna tudi našim očem.
9. SKOK V ZGODOVINO: 50 let Apolla 14 in golf na Luni
Pred 50 leti, 31. januarja 1971, se je začela odprava Apollo 14. Mogočna raketa Saturn V je poslala vesoljsko ladjo Apollo in tri astronavte proti Mesecu. Poveljeval je Alan Shepard, družbo sta mu delala Stuart Roosa in Edgar Mitchell. To je bila osma odprava Apollo s posadko, šele četrta na Mesec v zgodovini, in to tik po skoraj katastrofalnem Apollu 13. In tako kot vse odprave dotlej so se spopadli s potencialno usodnimi zapleti.
Najprej se v vesolju Apollo ni želel priklopiti na lunarni modul. Po dveh urah in številnih poskusih sta ostajala narazen, brez spojitve pa bi morali ekskurzijo odpovedati. Prevečkrat pa tudi niso smeli poskusiti, saj bi lahko porabili dragoceno gorivo in potisne kemikalije, nujne tudi pozneje. Ko je pilot Roosa v zadnjem, šestem poskusu močneje "pritisnil na plin" in kapsulo prisilno zapeljal v lunarni modul, sta napravi ostali skupaj. A v zraku je ostalo vprašanje: se bo to ponovilo, ko se bodo vračali z Meseca? Bodo ostali brez prevoza domov? Težke odločitve. Odpravo so nadaljevali, dospeli do našega naravnega satelita in se jeli spuščati, v svojih spominih piše Gene Kranz, eden izmed vodij nadzornega središča v času Apollov.
Nato jih je udarila rdeča lučka. Gorela je na gumbu za izredno prekinitev spusta na Luno. Astronavti so ga preverili in ugotovili, da ni pritisnjen. Sklepali so, da je v notranjosti gumba kovinski delec, ki lebdi in vsake toliko vezje vključi.
Kaj storiti? Posledice bi bile lahko katastrofalne. V trenutku, ko bi se prižgal motor lunarnega modula, bi računalnik postopek prekinil, zamenjal program in jih pognal kvišku. Misija bi bila odpovedana, in to bi bil še najmanj črn scenarij. Če bi se gumb sprožil v pozni fazi, ko je goriva za spust malo, bi se sprožil izhod v sili. Modul za dvig bi se z eksplozijami ločil od pristajalnega odseka in poskušal pobegniti z ločenim motorjem za dvig. Tvegan postopek, med katerim bi astronavti lahko tudi umrli.
Programerji so se zato zakopali v vezje in vodjo nadzornega središča postavili pred težko izbiro. Program za izredno prekinitev spusta lahko povsem izključijo. A če bo šlo kaj narobe in bo dejansko treba pobegniti kvišku, bodo morali astronavti v računalnik ročno (in točno) vtipkati dober ducat ukazov, kar jih spet lahko stane življenja. Odločili so se nadaljevati. Potencialno usodne odločitve.
Med potjo proti površju jih je udarila še ena alarmantna vest. Radar ne dela. Brez radarja ni točne meritve oddaljenosti od površja. Računalnik je sicer imel približno karto Meseca, ki so jo naložili iz nadzornega središča. A brez meritve na licu mesta ni šlo, razdalja bi se lahko razlikovala za več sto metrov, gorivo za spust pa je omejeno. Že pri Apollu 11 so porabili zadnje sekunde. Apollo 14 je dospel do kritične faze spusta, kjer je bila radarska slika nujna, brez nje bi bili po pravilih prisiljeni sprožiti ravno izredno prekinitev. Imeli so le še 60 sekund, ko je nekdo v nadzornem središču poskusil z zadnjo, obupano idejo: izključite in ponovno vključite napravo. Delovalo je; dobili so podatke o razdalji in nadaljevali pot. Shepard je pozneje priznal, da je bil preveč odločen priti do cilja, za katerega je delal desetletja, in bi trmasto nadaljeval tudi brez radarja. Toda analize so pokazale, da je bila razlika v višini skoraj kilometer, goriva pa bi zmanjkalo. Shepard bi bil prisiljen naglo uporabiti ravno tisti program izredne prekinitve v sili, ki je bil izključen.
Ne glede na to je Shepardu in Mitchellu 4. februarja 1971 uspelo zmotiti več milijard let nedotaknjen prah ravnice Fra Mauro. Izstopila sta iz Antaresa, opravila nekaj znanstvenih eksperimentov, zasadila ameriško zastavo, fotografirala. Nato sta se odpravila po geološki (ali lunološki) sveti gral, kamenje z roba bližnjega, večjega kraterja, ki bi marsikaj razkrilo o nastanku Lune. Vsaj tako je bilo načrtovano. A izkazalo se je, da je teren iz žabje perspektive precej drugačen kot iz ptičje. Prečkati sta morala številne ovire in nazadnje navkreber premagovati rob kraterja, kar je v napihnjenih, rigidnih skafandrih težavno početje. Še tako fizično pripravljena posameznika – in astronavti so navadno cvetober psihofizičnih zmožnosti – sta bila prisiljena vzpon prekiniti in se vrniti. Čas se je iztekal, zaloge kisika so kopnele, utrujenost je naraščala. Kljub temu so bili ameriški geologi razjarjeni in ob vrnitvi so posadko kritizirali, češ, da se ni dovolj pripravila. Astronavta sta nabrala 94 kilogramov vzorcev, a ne tistih najbolj želenih z roba kraterja, ki je bil – to so ugotovili pozneje – v trenutku umika le nekaj deset metrov stran.
Prvi šport na Luni
Shepard je za konec odprave – na presenečenje skorajda vseh – na plano potegnil palico za golf in dve žogici, ki ju je po več poskusih pognal v daljavo. Prvi šport na drugem nebesnem telesu v zgodovini! V zanosu je razglasil, da žogica leti "milje in milje" daleč, zanesenjaki pa so desetletja razpravljali o dejanski razdalji. Zdaj je znano, da je pretiraval. Ameriška zveza za golf je namreč ob okrogli obletnici najela fotografskega specialista Andyja Saundersa, da se je zakopal v posnetke in naposled žogici našel. Podobe so v tvitu desno, širše obrazložene pa v tem BBC-jevem članku. Prva žogica je pristala 22 metrov, druga pa 37 metrov stran.
Zaradi šibke težnosti Lune bi žogici res lahko leteli zelo daleč. A Shepard je bil prisiljen udariti z eno roko, v nerodnem skafandru in z vizirjem, ki je komajda omogočal pogled navzdol.
Pozneje se je pridušal, da je zaradi teh nekaj zamahov postal bolj znan kot zaradi dejstva, da je bil prvi Američan v vesolju.
Video: Nasin povzetek odprave Apollo 14
Video 2: Posnetek igre
Video 3: Golf s komentarjem Sheparda
Video 4: Več o dejavnostih Apolla 14 na Luni
NA VIDIKU:
Nedelja, 7. februar - Falcon 9 - Starlink
Torek, 9. februar - Progres MS-15 - Odklop z Mednarodne vesoljske postaje
Torek, 9. februar - Marsovsko upanje - vtirjenje arabske sonde k Marsu
Sreda, 10. februar - Tianven-1 - vtirjenje kitajske sonde k Marsu
Sreda, 11. februar - Falcon 9 - Starlink
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje