1. Starlink se hitro širi

V soboto ob 14.25 je SpaceX izstrelil raketo Falcon 9, z njo pa v nižjo Zemljino tirnico satelite Starlink. Devet minut pozneje je prva stopnja rakete rutinsko pristala na ladji Of Course I Still Love You. O polovljenih ščitih tovora ne poročajo.

Video: Posnetek izstrelitve

Prva stopnja je do zdaj vzletela in uspešno pristala šestkrat. SpaceX ima že dva primerka s toliko poleti na rovašu in rine naprej proti ciljnim desetim, kolikor naj bi zmogle prve stopnje.

SpaceX je do zdaj na nebo postavil več kot 800 Starlinkov, namenjenih satelitskemu medmrežju. Flota hitro raste in bo kmalu prebila prvo tisočico. Podjetje sicer načrtuje okoli 12.000 naprav v orbiti, od oblasti želi dovoljenje za 42.000. Načrti za zdaj uspevajo, kmalu namerava ponuditi odprti betadostop za Severno Ameriko. Zanj se zanima ameriška vojska, saj ima enote na težko dostopnih področjih, nazadnje pa je po poročanju ArsTechnice v vabo ugriznil kar ameriški tehnološki velikan Microsoft, ki bo s Starlinki povezoval svoje strežniške enote – spet na odročnem kraju.

Svoje konstelacije hočejo postaviti še drugi (OneWeb, Amazon ...). Medtem astronome skrbi, kako bodo migetajoče pike na nebu vplivale na opazovanja vesolja.

SpaceX je ta teden hotel opraviti še eno izstrelitev Falcona 9 s Starlinki, a so postopek ustavili. Prvi mož podjetja Elon Musk je na Twitterju zapisal, da težava najbrž tiči v eni od kamer na drugi stopnji rakete, da pa bodo za vsak primer preverili vse sisteme. Tudi prejšnji mesec so morali eno izstrelitev ustaviti, takrat le dve sekundi pred vžigom, zaradi težave na pogonu. Ta raketa še vedno ni poletela, iz previdnosti so zamaknili tudi naslednji polet posadke na Mednarodno vesoljsko postajo s Falconom 9 in Crew Dragonom.

2. Starship dobil tri motorje, zakrilca in nos

Podjetje SpaceX ob vsem tem razvija vesoljsko ladjo naslednje generacije, poimenovano Starship. Izdelal je že serijo prototipov, ki spominjajo na ogromne pločevinke, zdaj pa je naposled sestavil kos, ki spominja na "pravo" vesoljsko plovilo (čeprav česa takšnega še nismo uzrli). Prototip pod nazivom SN8 je dobil koničast nos in zakrilca. Poleg tega so mu v podnožje namestili tri motorje Raptor, do zdaj so namreč imeli le enega. V torek so jih tudi preizkusili, na kratko so jih prižgali, kot kaže, je naprava pripravljena za polet.

Video: Posnetek nepremičnega preizkusa motorjev

Ta ali naslednji mesec naj bi jo poskusili poslati čez 15 kilometrov višine in jo varno pripeljati na tla. Z enim od prejšnjih prototipov so sicer dosegli 150 metrov (poglavje 3). Obenem razvijajo raketo Super Heavy, ki bo Starship lahko ponesla v orbito ali dlje. Starship je eden izmed izbrancev na Nasinem razpisu za tovorjenje na Mesec. Po poročanju portala Space.com je Musk pred kratkim dejal, da pričakuje prvi polet Starshipa do Marsa v roku štirih let. Kot vedno je takšne napovedi treba vzeti z žlico soli, toda podjetje je s svojimi projekti že velikokrat presenetilo.

Pomemben element poletov Starshipa bo dotakanje goriva v orbiti Zemlje. En Starship bo na nebo ponesel gorivo in ga dotočil drugemu Starshipu, ta pa se bo lahko odpravil daleč v vesolje.

Tudi ta tehnologija je revolucionarna. Podjetja in agencije se z njo ali niso ukvarjale ali pa so se je celo otepale. Toda veter se obrača. Nasa je ta mesec vložila slabih 400 milijonov evrov v 14 podjetij, ki razvijajo potencialno prebojne tehnologije. Med njimi je tudi pretakanje mrzlega goriva v vesolju, piše v sporočilu za javnost. Če bo razvoj uspešen, utegnejo nam dobro znane "klasične" rakete zgodovina postati.

3. Vesoljci varno na tla, odpoved več naprav na postaji

V četrtek ob 1.32 po našem času se je z Mednarodne vesoljske postaje odklopil Sojuz MS-16, z njim pa tudi kozmonavta Anatolij Ivanišin, Ivan Vagner ter astronavt Christoper Cassidy. Pognal je motor, zmanjšal hitrost in planil v ozračje. Dobri dve uri pozneje je varno pristal v Kazahstanu, sporoča ruska vesoljska korporacija Roskozmos. S tem se je končala 63. odprava na MVP, ki je trajala od aprila letos (poglavje 1).

Video 1: Vkrcanje in odklop

Video 2: Deorbitiranje

Video 3: Prenos pristanka

Medtem se 64. odprava ukvarja z zapleti na postaji. Pred kratkim jim je uspelo najti razpoko v modulu Zvezda, skozi katero je uhajal zrak, in jo začasno zapreti z lepilnim trakom. Merila je med 2 in 4 centimetri, piše ruski medij Ria Novosti. Roskozmos dodaja, da pripravlja dolgoročnejšo rešitev. Nato je odpovedal sistem za proizvodnjo kisika Electron-VM. Popravili so ga. Nato je spet odpovedal, s sesalcem in straniščem vred, poroča Ria Novosti. Posadka sumi električno napeljavo. Electron-VM za zdaj ostaja izključen, kar sicer ni nič hujšega, saj ima postaja dovolj drugih zmogljivosti za proizvodnjo kisika.

Se pa opremi kažejo leta. Electron-VM je star, načrtovan je bil že za nesojeno orbitalko MIR-2, modul Zvezda pa je tudi veteran, saj je bil na postajo priključen kot tretji leta 2000. Domnevamo lahko, da bodo okvare skozi čas vse pogostejše. Marsikdo si želi, da bi delovanje postaje potegnili še čez leto 2030, ko je načrtovana vrnitev v ozračje, vendar bo najbrž že prenevarna za stanovalce. A to je že druga zgodba.

Trenutno edina ameriška stanovalka Kathleen Rubins se je medtem ukvarjala s povsem tuzemskimi zadevami. Iz vesolja je glasovala na volitvah za predsednika države. Prek elektronske pošte je prejela šifrirano datoteko, jo izpolnila in poslala v Nasino nadzorno središče, ti pa so jo preposlali volilni komisiji. Znanilec neke prihodnosti.

4. Kitajska razvija raketoplan, napoveduje Čang'e-7

Kitajska je razgrnila del svojih komercialnih vesoljskih načrtov za naslednjih pet let. To je storila na mednarodnem sejmu, ki je potekal v zdaj že dobro znanem mestu Vuhan, s katerega poroča portal SpaceNews. Do leta 2023 želi podvojiti število izstrelitev družine raket na trdo gorivo Kuaidžov (Kuaizhou), ki so namenjene manjšim satelitom. Družina ima za zdaj dva člana. Prvi je Kuaidžov 1, ki v soncesinhrono tirnico na višini 700 kilometrov pošilja do 200 kilogramov tovora, večji Kuaidžov-11 pa zmore eno tono. Zadnji dve izstrelitvi sta sicer spodleteli, prva junija (poglavje 2), druga prejšnji mesec. V načrtu sta še Kuaidžov-21 in Kuaidžov-31, ki naj bi v nižjo Zemljino orbito tovorili po 20 in 70 ton, vse to enkrat v drugi polovici desetletja.

Oznanjen je bil tudi razvoj raketoplana, ki bo slišal na ime Tengjun (Tengyun). Projekt je samosvoj. Tengjun bo namreč dvostopenjski, sestavljen iz dveh raketoplanov, ki bosta vzletala navpično in pristajala vodoravno na pristajalni stezi. Nosil naj bi tako tovor kot posadko. Prvi polet je predviden za leto 2025. Izdelal ga bo CASIC oziroma Kitajska korporacija za vesoljske tehnologije in znanost. Raketoplani se očitno vračajo; ameriška vojska že lep čas preizkuša samodejnega (poglavje 8), lonček pa pristavljajo tudi Rusi (poglavje 5) in Evropa (poglavje 1).

CASIC bo nadalje postavljal svoje omrežje za satelitsko medmrežje Hongjun (Hongyun), ki pa bo štelo "samo" 80 satelitov, saj ni globalno. Okrepiti želi tudi proizvodnjo satelitov do 200 na leto.

Nekaj več je znanega tudi o kitajskem načrtu raziskovanja Meseca. Kitajska narodna vesoljska administracija (CNSA) je namreč napovedala robotsko odpravo Čang'e-7, ki bo sestavljena iz kar petih delov, piše portal Space.com. Prvi bo orbiter, ki bo krožil okoli Meseca, ga fotografiral in preučeval z različnimi spektrometri. Drugi bo komunikacijski satelit, podoben obstoječemu Čuečjau (Queqiao), ki bo skrbel za prenos informacij na oddaljeno stran Lune. Sledita že dokaj standardna pristajalni modul in rover. Bolj nenavaden je zadnji kos, "miniaturen letalnik", ki bo iskal vodo po kraterjih južnega pola. Gre torej za eno najkompleksnejših robotskih odprav na Luno sploh. Vse skupaj naj bilo izstreljeno leta 2024 na raketi Dolgi pohod-5.

Znano je že, da bomo čez kak mesec videli izstrelitev misije Čang'e-5, s katero namerava azijska velesila pobrati vzorec lunarne snovi in ga prinesti na Zemljo. To se ni zgodilo od odprav Apollo. Naslednje leto pa naj bi postopek ponovili s praktično identičnim Čang'ejem 6, le da na drugem koncu Lune. Še vedno deluje štirica (poglavje 4). Vse skupaj pa poteka v pričakovanju pohoda tajkonavtov na naš naravni satelit, kar naj bi se zgodilo konec tega ali na začetku naslednjega desetletja.

CNSA še sporoča, da gre izdelava modulov za Kitajsko vesoljsko postajo po načrtu in da bi morala biti postavljena do leta 2022.

5. Rusija se hoče znebiti uvoza, Amur za zaveso

Generalni direktor Roskozmosa Dimitrij Rogozin je napovedal, da leta 2025 Rusija ne bo več potrebovala uvoza vesoljskih tehnologij, poroča TASS. "Resno se bomo lotili nadomeščanja uvoženega. Načrtujemo, da bomo do leta 2025 dosegli popolno neodvisnost," je izjavil.

Predstavnik ruskega ministrstva za gospodarstvo in trgovino Vasilij Špak pa je dodal, da Rusija že zdaj pokrije okoli 80 odstotkov vse opreme za vesoljska plovila in rakete.

Pred kratkim smo poročali, da se je Rusija lotila razvoja rakete Amur, ki precej spominja na Falcon 9 (poglavje 4). A kot je videti, o Amurju kaj veliko več ne bo mogoče poročati. Razvijalec, raketno-vesoljski center Progress se je namreč odločil, da po uvodni razgrnitvi o njej ne bo več govoril. Kot razlog za molčečnost navaja tako odziv javnosti kot lovljenje rokov, navajata ruski portal aboutspacejournal.net ter RIA Novosti.

Vrhovni predstavniki Roskozmosa so do zdaj zavračali rakete za večkratno uporabo, ocenjevali, da so ekonomsko nesmiselne in se iz njih tudi norčevali. Zdaj pa so na dan prišli z raketo, ki je skorajda kopija Sokola, le da je manjša in na metan, kar je naletelo na precejšnje začudenje in ponekod tudi norčevanje.

6. BepiColombo pozdravil Venero

Evropsko-japonska sonda BepiColombo je pred dobrim tednom dni opravila oblet Venere. 15. oktobra ob 5.51 po našem času se je planetu približala na 10.780 kilometrov, sporoča Evropska vesoljska agencija. Kamere in druge merilne instrumente je vključila že 20 ur prej in jih poganjala še 15 minut po obletu.

Venera sicer ni cilj sonde, namenjena je k Merkurju. Potovanje pa je dolgo in zapleteno (začelo se je že leta 2018). Vključuje več obletov planetov, ki bodo sondo dovolj zavrli, da se bo leta 2025 lahko utirila v orbito Soncu najbližjega planeta. Podrobnejši opis postopka ponuja nemški inštitut DLR, izdelovalec dveh instrumentov na njej.

BepiColombo je sestavljen iz dveh sond. Prvi je evropski Merkurjev planetarni orbiter (Mercury Planet Orbiter, MPO), japonski Merkurjev magnetosferni orbiter (MMO), pa še modul za električno napajanje in pogon.

BepiColombo je prvi evropski, pa tudi prvi japonski poskus raziskovanja Merkurja, in tudi prvi večji skupni projekt obeh agencij. Kartirali bosta površje planeta, analizirali njegovo kemično sestavo, vpogledali pa bosta tudi v notranje strukture. Znanstvenike med drugim zanima, ali je železno jedro povsem staljeno ali ne in zakaj predstavlja kar 60 odstotkov mase planeta.

Trenutno pri Merkurju ni nobene delujoče sonde.

Video: Celotno popotovanje BepiColomba

7. Nasa je pobrala vzorec asteroida Bennu

V torek je Nasina sonda OSIRIS-REx pobrala vzorec materiala z asteroida 101955 Bennu, ki je 321 milijonov kilometrov stran.

Video 2: Počasneje

Spust je opravila samodejno, saj signal potuje 18 minut, kar onemogoča sprotno usmerjanje z Zemlje, piše v Nasinem sporočilu za javnost. V zadnjih metrih je potovala s hitrostjo 10 centimetrov na sekundo. Ciljno točko je zgrešila za en meter. Tal se je dotaknila iztegnjena robotska roka in tam vztrajala šest sekund, medtem izpihala dušika polno sapo, kar je dvignilo oblak prahu in drobirja, nekaj tudi v sondine zbiralnike. Po prvih ocenah naj bi bilo materiala dovolj, torej najmanj 60 gramov, verjetno pa precej več (ciljali so na 2 kilograma). Se je pa zgodil zaplet. Ena izmed kamer je posnela, kako stvari uhajajo iz instrumenta.

Nasa domneva, da se je nekaj kamenčkov zataknilo in preprečilo, da bi se pokrivalo povsem zaprlo. Najbrž bodo zdaj pohiteli s prenosom vzorca v kapsulo, ki jo bo sonda poslala proti Zemlji. Lahko se sicer odločijo za še en ali celo dva poskusa. To so tako ali tako imeli v načrtu za primer, če v prvem poskusu ne bi zbrali minimalnih 60 gramov.

Vzorci naj bi bili pristni, skorajda neokrnjeni ostanki iz obdobja samega nastajanja Sončnega sistema. Bennu namreč spada v poseben tip asteroidov, asfaltno temnih skal, ki so bolj ali manj ignorirali čas, in je zato dostojen arheološki predstavnik časa izpred 4,6 milijarde let.

Video 3: Ponazoritev postopka v 360-stopinjskem videu

Video 4: Kako deluje instrument TAGSAM

To je prvič, da je Nasa neposredno pridobila vzorec asteroida, ni pa to prvi tovrstni podvig v zgodovini. S titulo so ovenčani Japonci, saj so leta 2005 pobrali prah z Itokawe, lani pa so z misijo naslednico (Hajabusa 2) dobili še material asteroida Ryugu. Hajabusa 2 je z vzorcem vred na poti proti Zemlji, kapsulo z materialom naj bi odvrgla čez približno mesec in pol, nato pa se odpravila drugim asteroidom naproti.

8. FOTO:

Galaksiji NGC 2799 in NGC 2798 sta dovolj blizu, da sta začeli izmenjevati snov. Skozi naslednjih nekaj sto milijonov let bosta nadaljevali divji ples, vse dokler ne bo nastala večja, združena struktura. Fotografijo je posnel vesoljski teleskop Hubble.

Podobno se bo čez nekaj milijard let začelo dogajati z našo domačo Galaksijo, saj se bo srečala s sosednjo Andromedo.

9. SKOK V ZGODOVINO: Prve fotografije s površja drugega planeta

Človeštvo je pred 45 leti dobilo prve fotografije z Venere. To so zagotovili Sovjeti z misijo Venera 9. Sonda je do sosednjega planeta dospela 20. oktobra 1975 in odvrgla dvotonski pristajalni modul. Pristajalnik je prvi del zaviranja opravil s toplotnim ščitom, ki ga je odvrgel na 65 kilometrih višine, nato zaviral s tremi padali, odvrženimi na 50 kilometrih, preostanek poti pa ga je zaustavljala kar zelo gosta atmosfera. Ob tla je udaril pri sedmih metrih na sekundo*. Po pristanku bi računalnik moral umakniti zaščito s panoramske kamere, a se je ena očitno zataknila, zato je kamera posnela "samo" eno stran. Vseeno je prek orbiterja na nebu uspela domov poslati prve podobe, nastale na površju katerega koli drugega planeta. Izmerila je temperaturo pri površju 485 stopinj Celzija in 90-krat večji zračni tlak kot pri gladini morja na Zemlji. Podobno je storila sestrska sonda Venera 10, ki je pristala kmalu zatem. Podrobne informacije o obeh misijah so na voljo na portalu RussianSpaceWeb, več fotografij Venere 9 tukaj, podrobnosti o uporabljeni kameri pa tukaj.

Trenutno pri Veneri deluje japonska sonda Akacuki. Tako Nasa kot Roskozmos pa imata v predalih kup načrtov, a le malo njih v aktivnem, s primernimi financami podprtem razvoju.

^{* Članek je sprva vseboval napačno informacijo, da je sonda ob tla priletela s hitrostjo 7 kilometrov na sekundo. Pravilen podatek je 7 metrov na sekundo. Hvala bralcem za opozorilo, avtor se za napako opravičuje.}

Video: Staro sovjetsko poročilo o Veneri 9 in 10