Škotsko-kanadski sociolog David Lyon je eden vodilnih strokovnjakov na področju t. i. nadzorstvenih študij (angl. surveillance studies). Dve desetletji je vodil Center za študije nadzora na Kraljičini univerzi v Kingstonu, Ontario.

Kako deluje nadzor v sodobnih družbah in kako se spreminja z novimi tehnološkimi možnostmi, je Lyon raziskoval v svojih številnih odmevnih delih, kot so Elektronsko oko (The Electronic Eye), Družba nadzora (Surveillance Society), Tekoči nadzor (Liquid Surveillance, skupaj z Zygmundom Baumanom), Nadzor po Snowdnu (Surveillance after Snowden), Kultura nadzora (The Culture of Surveillance) in povsem sveži knjigi Nadzor: Zelo kratek uvod (Surveillance: A Very Short Introduction).

V Ljubljani se je mudil v okviru mednarodne konference Nadzor v času krize, ki ga je v okviru Mreže nadzorstvenih študij organiziral Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

V nadaljevanju lahko preberete del pogovora z Davidom Lyonom v okviru oddaje Intelekta na Radiu Slovenija.

Vprašanju, kako deluje nadzor v družbah, se posvečate že od 80. let 20. stoletja. Kako se je nadzor v tem času spremenil, kateri so ključni trendi, na katere moramo biti danes najbolj pozorni?

Ključno je, da je nadzor postal sestavni del infrastrukture naših življenj. Drugače povedano: nadzor je vpet v življenja vseh nas na takšen način, da se mu sploh ne moremo izogniti. In ko rečem vseh nas, imam v mislih res večino prebivalstva na planetu Zemlja. Na svetu sicer so območja, kjer je digitalnih povezav manj, vendar so v manjšini. Ker je nadzor torej sestavni del same infrastrukture, je tudi sestavni del sveta, v katerem živimo. To je bistvena poanta. Sama ta infrastruktura pa je lahko tako komercialna kot vladna.

Nekoč, v 20. stoletju, smo ob besedi nadzor v prvi vrsti pomislili na državni nadzor, na to, kaj lahko vlade storijo z informacijami, ki jih imajo o nas. Ob tem je seveda treba dodati, da je bilo tudi delovno okolje prostor nadzora že v 20. stoletju, tako povsem neposrednega kot tudi bolj prikritega. Toda zdaj vlade uporabljajo komercialne podatke, podatke, ki jih zbirajo zasebna podjetja, podatke, ki jih ustvarja naša raba družbenih medijev in sorodnih storitev. Pri tem vlade pogosto aktivno vabijo korporacije in jih spodbujajo, da vzpostavijo nove dejavnosti v njihovi državi. Vzpostavil se je torej poseben odnos med državo in trgom, ki zaobjema ves svet. Temu se ne da izogniti. Ključen element tovrstnega nadzora je prav v tem, da je nadzor integriran v samo infrastrukturo; od vseh se na primer pričakuje, da bomo uporabljali pametne telefone.

Še enkrat: če ste v 20. stoletju izrekli besedo nadzor, so ljudje še v osemdesetih in devetdesetih letih pomislili na nadzorne kamere na stavbah, na kamere na ulicah, kamere na najrazličnejših krajih. Mislim pa, da danes nadzorna kamera ni več ključni simbol oz. ključna metafora za razmišljanje o nadzoru. Mislim, da je danes to pametni telefon. Ali pa bi vsaj moral biti. Nadzorno kamero smo sprejeli kot običajen del življenja, ampak pametni telefon je še mnogo bolj vsakdanji. Dejansko ga nosimo v žepu. Prav pametni telefon – še zlasti pa aplikacije na njem – je vir večine nadzora. Podatki, ki se prek telefonov zbirajo, učinkujejo – ko se vas obravnava skozi lečo analize teh podatkov – kot izredno sofisticirane oblike nadzora, veliko bolj prefinjene, kot bi jih zmogla katera koli kamera.

Če se znajdemo pod nadzorno kamero, vsaj vemo, da nas vidi. Toda način, kako vas vidi vaš pametni telefon, je mnogo bolj zapleten. Načini uporabe pametnih telefonov so nadvse raznoliki in odpirajo številne nove možnosti uporabe podatkov, ki se s tako uporabo pač ustvarjajo. Podatki se danes kupujejo in prodajajo, ustvaril se je trg s temi podatki, ki ga vlade pogosteje kot ne dopuščajo.

Po drugi strani tudi vlade iščejo te podatke. Celo v Kanadi, kjer živim, je med pandemijo kanadska agencija za javno zdravje kupovala mobilne podatke od telekomunikacijskega ponudnika, da bi tako sledila poteku pandemije. Ali so vprašali ljudi, ki so jim tako sledili, če se strinjajo? Ne, niso. Samo storili so to; vlada in korporacija v tesni navezavi. Razumete, kaj hočem povedati? Gre za infrastrukturno vpetost nadzora in mislim, da je to verjetno ključna značilnost sodobnega nadzora.

Zaradi razvoja umetne inteligence in novih načinov obdelave teh podatkov, ki so domnevno napovedni in jih je zato načeloma mogoče uporabiti za vse vrste odločanja – tako v medicini, pri policijskem delu ali kako drugače –, postajajo ti vidiki vse bolj odločilni za naša današnja življenja, za možnosti, ki jih v življenju imamo.

Velik del razvoja digitalnih tehnologij in infrastrukture, še zlasti izrazito danes na področju umetne inteligence, je v rokah močnih tehnoloških korporacij. Te na različne načine nenehno iščejo nove načine, kako uporabiti in unovčiti najrazličnejše podatke, ki se nenehno zbirajo. Zdi se, da so države na področju te ključne infrastrukture vse bolj odvisne od zasebnega sektorja. Kakšni so učinki prepletanja interesov med državo oz. državami in podjetji, kjer oboji zasledujejo različne interese? Pri tem pa velikokrat niti ne vedo, kaj točno bi lahko s podatki storili, v kakšne namene bi jih lahko uporabili. Zdi se, da je osnovni imperativ zbiranje čim večjih količin podatkov, potem pa bomo videli, kaj vse se da z njimi storiti.

Drži, veliko je oportunizma pri odkrivanju in uporabi teh podatkov kot tudi pri različnih možnostih za združevanje podatkov. Iz česar lahko vzniknejo povsem nove možnosti njihove uporabe. Tu bi zlasti opozoril na delo policije, tudi na načine, kako se lahko policijsko delo – po mnenju same policije – nadgradi z uporabo različnih sistemov nadzora. Kaj je, denimo, trenutno največji zasebni vir policijskega nadzora v Združenih državah Amerike? To so zvonci z nadzorno kamero podjetja Amazon. Seveda je ironično, da te zvonce prodaja Amazon, kajti prav paketi, ki jih podjetje pušča pred vrati, so tako privlačna tarča za tatove. Amazonov odgovor na ta problem so zvonci z nadzorno kamero. Potem lahko vidiš, kdo ti krade Amazonov paket. Resnično ironično.

Kaj se torej zgodi, ko začnejo vsi nameščati te naprave na svoja vhodna vrata? Policija ugotovi, da se jim ponujajo čudovite možnosti, če le lahko pridejo do teh podatkov. Kot rezultat tega navsezadnje, kot bi pravzaprav lahko pričakovali, nastanejo spremembe pri samem policijskem delu, ki se torej vse bolj naslanja na pojav, ki je sicer povsem v domeni zasebnega trga.

Sama ideja, da policijsko delo temelji na nedvoumnih merilih, ki se pač nanašajo na jasno definirane oblike upoštevanja oziroma kršenja zakonov, je s tem izkrivljena, postavljena na glavo. Odločilno postane, kje so podatki, ker je pač mogoče s teh zvoncev dobiti tolikšne količine podatkov. Tako so Amazonovi zvonci postali največji zasebni nadzorni sistem.

To seveda spremeni poudarke policijskega dela, vir te spremembe pa je povsem komercialen. S tem pa se le še poveča težava, ki je sicer obstajala že pred tem, namreč, kdo je v družbi najbolj nadzorovan. Ranljivost določenih skupin v družbi se je zaradi nadzora, tako zakonitega kot nezakonitega, samo v tem stoletju izrazito povečala.

Katere družbene skupine so najbolj ranljive, se po svetu seveda razlikuje, toda ranljivost določenih skupin je prisotna povsod in te so še posebej podvržene nadzoru. Še več: sistemi nadzora so nagnjeni tudi k ustvarjanju vedno novih ranljivosti. Toda digitalizacija in še zlasti uporaba algoritmičnega testiranja, s pomočjo katerega se razvijajo tovrstni sistemi, zdaj dejansko povečujeta ranljivost, ki je obstajala že prej.

Druga plat tega kovanca je, da so tisti, ki so relativno privilegirani, po navadi tudi bolj indiferentni glede nadzora. V smislu: "Zakaj pa sploh je pomembno, ali dejansko uporabljam to spletno stran ali ne", ali pa: "Vseeno mi je, kakšne podatke ta spletna stran zbira o meni". Relativno privilegirani se precej manj zavedajo svojih privilegijev in prav zato tega zbiranja podatkov ne občutijo zares.

Vseskozi se mi zdi še zlasti pomembno, da pri nadzoru nikakor ne gre zgolj zame, za moje tako imenovano zasebno življenje. Pri nadzoru je vedno pomemben družbeni kontekst; nadzor, drugače rečeno, nima učinka zgolj name in na mojo zasebnost, na to, da sem samozadostno človeško bitje. Prav vrsta nadzora, s katerim imamo opravka danes, na različne načine dokazuje, da še zdaleč nismo zgolj posamezniki, ki bi jih morale skrbeti njihove individualne pravice do zasebnosti. Seveda je naša pravica do zasebnosti pomembna, toda to je le delček v mnogo večji sliki.

Učinek, ki ga ima nadzor na različne ljudi, je zelo različen. Pravzaprav je kar neke vrste tragedija, da se teh vidikov današnjega nazora privilegirani niti ne zavedamo. Jaz nedvomno sodim med privilegirane, saj sem konec koncev univerzitetni profesor. Brez težav bi živel svoje življenje, ne da bi se zavedal tega svojega privilegija. Ampak dejansko moje odločitve, moja dejanja in moj odnos do sveta neposredno vplivajo na to, kako ranljivi so drugi. To je po mojem mnenju lekcija, ki bi jo vsi morali osvojiti. Kajti to, kako mi uporabljamo splet in še zlasti aplikacije na naših pametnih telefonih, neposredno vpliva na vse tiste, ki so jim privilegiji, ki jih jaz – in verjetno tudi vi – uživam, vse bolj nedosegljivi.

Se vam zdi, da se zaradi novih tehnologij in nadzora, ki ga omenjate, spreminja tudi naše pojmovanje zasebnosti? Nekoč smo od spleta pričakovali razcvet demokracije zaradi povezljivosti in izmenjave informacij, ki jo omogoča, danes pa lahko opazimo prav nasprotne trende. Se danes bolj prilagajamo novi realnosti, da se zaradi nadzora prek mobilnih naprav krči naš zasebni prostor, ali obstajajo tudi bolj proaktivne strategije za širjenje in ohranjanje prostora svobode v novih okoliščinah?

To je dobro vprašanje. Znova bi ponovil, da ne smemo posploševati razmer v različnih predelih sveta, v različnih državah. Ampak prepričan sem, da se ta odnos spreminja. Pomembno je, da razumemo, kako se ta odnos, zlasti pri mladih, spreminja in kako razumejo potencialna tveganja, ki jih prinaša uporaba teh naprav, kako se konec koncev določene ranljive skupine znajdejo v še bolj podrejenem položaju.

Sam imam več vnukov in že med njimi opažam velike razlike, v kateri starosti si želijo imeti pametne telefone in kako jih uporabljajo. Ampak oni vendarle imajo mene za dedka. Nedavno je denimo moj dvanajstletni letni vnuk slišal neko moje predavanje. In potem je prišel k meni s celo serijo vprašanj. On sicer še nima telefona, ampak je razumel mojo poanto, da ima naša raba telefonov neposreden in realen vpliv na ranljivost ljudi, ki ne uživajo tolikšnih družbenih privilegijev. Mlajše generacije uporabnikov pametnih naprav vendarle postajajo bolj selektivne že pri tem, kako uporabljajo naprave, še bolj pa pri svojem izboru ponudnikov storitev in aplikacij. Vse bolj se zavedajo, da obstajajo velike razlike, kako se ravna z vašimi podatki, kje so ti bolj zaščiteni, kje z njimi ne bodo vsevprek trgovali.

Mislim, da so današnje družine tako rekoč dolžne mnogo več pozornosti nameniti izobraževanju otrok o teh vidikih. Tako kot so že skozi vso zgodovino družine vedno morale pomagati mladim, da se spoprimejo z realnostmi danega trenutka in jih opremiti s potrebnimi znanji. Po mojem mnenju bi to moralo biti visoko na lestvici prioritet, česa naj se otroci naučijo čim prej, že v družinskem okolju. Če boste čakali, ko so že v srednji šoli, bo prepozno, sploh pa jih večina dobi pametne telefone že prej.

Seveda je to tudi ključna naloga izobraževalnega sistema. Toda izobraževalni sistem skrbi za otroke drugače kot družina. Mislim, da bi res morali mnogo več pozornosti nameniti temu, da pomagamo otrokom in mladim, da se znajdejo v sodobnem svetu in se zavedajo teh vidikov. Ne gre zgolj za njihovo varnost in zasebnost in podobne vidike, ki so seveda tudi izredno pomembni, ampak je nujno tudi, da razumejo širšo sliko.

Seveda obstaja veliko različnih izhodišč, s katerih lahko razmišljamo o nadzoru s pomočjo podatkov; lahko z vidika otrok in mladih, z vidika sindikalnega organiziranja, s stališča vpliva na zaposlene oziroma na ljudi v najrazličnejših zaposlitvenih situacijah. To velja čisto povsod, kjer so podatki vsakodnevna valuta življenja. Toda kritična poanta je tu slej ko prej ta, da je to dejansko integrirano v samo našo infrastrukturo.

Naj to poskusim ilustrirati še takole: v današnjem svetu ne morete upravičeno predpostavljati, da ne boste na nek način pod nadzorom. Kar pomislite, vaš avto vas ves čas opazuje. Avtomobili so dandanes neke vrste prikriti računalniki. Podatki, ki jih zbirajo, ne služijo samo temu, da bi vas obvestili o pogojih na cesti in podobnem, ampak veliko povedo tudi o načinu, kako avto vozite, v kakšen stanju je voznik. Vaš avto je torej sredstvo nadzora. Tudi vaša hiša je sredstvo nadzora. Doma imate raznorazne naprave, ki so, kot se temu reče, pametne. In vse zbirajo podatke, jih pošiljajo daleč onkraj meja vašega doma in jih uporabljajo na razne načine. Kjer koli že smo, nadzor je vpet v jedro naše infrastrukturne realnosti. To je nujno imeti v mislih. Še pomembnejše pa bi si bilo zastaviti vprašanja, katere so dejansko naše, človeške prioritete in v tem kontekstu ustrezno pretehtati in oceniti tveganja, ki jih prinaša digitalni svet. To, se mi zdi, je ključno za naša življenja v 21. stoletju.

Kaj prinaša vse bolj razširjena raba biometričnih podatkov v digitaliziranem svetu in kje so ključne pasti, so v tokratni oddaji Intelekta poleg Davida Lyona razpravljala tudi Jelena Burnik z Urada informacijske pooblaščenke in Vitomir Štruc z Laboratorija za strojno inteligenco na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete spodaj.