Pretekli teden je bila na povabilo Ameriško-slovenske izobraževalne fundacije ASEF v Ljubljani vodilna znanstvenica projekta HI-SEAS Kim Binsted, ki je v predavanju na Institutu Jožef Stefan predstavila projekt HI-SEAS (Hawaii Space Exploration Analog and Simulation), izzive misije na Mars in Nasine načrte, je poročala novinarka Slovenske tiskovne agencije Lea Udovč.

Kot je povedala Binstedova, je Mars na politični in raziskovalni agendi ZDA že več desetletij, vendar se načrti in usmeritve, pod vplivom spreminjajoče se politike, vseskozi spreminjajo. Že pol stoletja se zato govori, da se bo misija na Mars zgodila čez 20 let. Tudi Binstedova ni imela odgovora na to, kdaj bo Nasa dosegla Mars, ocenjuje pa, da se bo to verjetno zgodilo čez od 10 do 20 let po tem, ko bo predsednik ZDA potrdil misijo na Mars, kongres pa zagotovil dovolj velik proračun.

Kljub temu ima Nasa po besedah Binstedove v vsakem trenutku natančen načrt za misijo na Mars, ki vključuje vse od števila astronavtov, velikosti kapsule, tehnoloških komponent, trajanja misije itd. Po trenutno najverjetnejšem scenariju bo misija skupno trajala skoraj dve leti in pol oziroma natanko 879 dni, od tega pa naj bi astronavti na Marsu preživeli 619 dni.

S simulacijami življenja na Marsu do odprave ovir

Tako dolgotrajna misija, kot je potovanje na Mars, predstavlja številne izzive in tveganja za človeško telo in um. Da bi ovire zmanjšali oziroma odpravili, Nasa financira različne raziskave v Marsu podobnih okoljih na Zemlji, kjer ekipe raziskovalcev simulirajo življenje v vesolju. Eden od takšnih programov je tudi HI-SEAS na Havajih, ki ga vodi Binstedova.

S tovrstnimi raziskavami na Marsu podobnih območjih želijo po besedah Binstedove odkriti težave, za katere niso vedeli, da obstajajo. "Če gre nekaj narobe na tem območju, bo skoraj gotovo šlo tudi na Marsu," je dejala.

Sorodna novica Stoletni izzivi Nase: prve zasnove bivanja človeka na Marsu

Marsovska kolonija na Havajih

V sklopu programa HI-SEAS so od leta 2013 izvedli daljše simulacije življenja v vesolju v izoliranem habitatu na ognjeniku Mauna Loa na Havajih. To območje je po besedah Binstedove zelo izolirano od ljudi, na njem je malo živali in rastlin, temperaturna nihanja pa so majhna, kar omogoča izvedbo daljših študij v izoliranem okolju. Povrhu pa ima havajski ognjenik tudi podobno geološko sestavo kot Mars, zaradi česar ekipi daje občutek, da so na Marsu.

V času študij, ki so trajale od pol leta do enega leta, so v dvonadstropni kupolasti strukturi oziroma habitatu na približno sto kvadratnih metrih površine bivale šestčlanske ekipe ter se pretvarjale, da bivajo na Marsu. Ekipe so izvajale podobne stvari, kot bi jih pričakovali od astronavtov na Marsu. Svoje kupolasto domovanje so lahko zapustili le v vesoljskih opremah, komunikacija z ljudmi zunaj habitata pa je potekala z 20-minutnim zamikom v vsako smer.

Z raziskavami v programu so želeli raziskati psihologijo, sestavo in kohezijo astronavtske ekipe ter s tem identificirati psihološke in psihosocialne dejavnike, potrebne ukrepe in kombinacije, ki bi jih lahko uporabili pri izboru visoko učinkovite ekipe astronavtov, primerne za dolgotrajno raziskovalno misijo na Mars.

Vsaka vesoljska misija, še posebej pa dolgotrajna, je namreč sistem sistemov, od tehnoloških, podpornih do človeških, in vsi morajo brezhibno delovati. "Če se človeški del sistema zlomi, je to lahko prav tako kritično, kot če raketa eksplodira," je dejala Binstedova. Človeška psihologija je zato eden od pomembnih izzivov dolgotrajnih misij.

Ugotovitve raziskav

V okviru projekta so med drugim ugotovili, da je visoko kohezivna ekipa veliko učinkovitejša, hkrati pa je njeno delo tudi bolj kakovostno, slabost pa je, da je takšna ekipa tudi samostojnejša, zaradi česar obstaja več možnosti, da ne bodo upoštevali navodil.

Raziskave so pokazale tudi, da za uspeh na dolgotrajnih misijah potrebujejo ekipo, ki ima raznolik nabor veščin, življenjskih izkušenj in pristopov k težavam. "Če bi želeli napolniti škatlo z orodjem, je ne bi napolnili le s kladivi, pa tudi če so ta najboljša v vesolju," je ugotovitve ponazorila Binstedova. Poleg tega si v ekipi ne želijo ljudi z enakimi kombinacijami veščin, saj da "je to tako, kot da bi škatlo napolnil le s švicarskimi noži".

Poleg psiholoških testov, ki so bistvo programa HI-SEAS, so dnevne dejavnosti ekipe zajemale tudi pripravo hrane, telesno vadbo, znanstvene raziskave, testiranje opreme in spremljanje porabe virov, kot so voda, gorivo in hrana, ter geološke raziskave na terenu. Pri teh so jih zanimali predvsem predori iz lave, ki bi na Marsu lahko služili kot zatočišče pred sevanjem, zaradi stabilne temperature in tudi kot mesto za iskanje ledu in življenja.

Največja motivacija za misijo na Mars je iskanje življenja v vesolju

Po besedah Binstedove je eden izmed razlogov za misijo na Mars vse večja razširjenost človeka na Zemlji, največja motivacija za odhod na Mars pa je iskanje odgovora na vprašanje, ali obstaja življenje zunaj našega vesolja.

"Ne glede na to, kaj bo odgovor, bo to spremenilo naše razumevaje tega, kdo smo in kakšno je naše mesto v vesolju," je prepričana Binstedova. "Mars je naš najbližji sosed in če je življenje na prvem mestu, kjer pogledamo, je verjetno povsod, kar odpre nova vprašanja o tem, kako napredno bi to življenje lahko postalo".

Kot je še pojasnila raziskovalka, je imel zgodnji Mars, pred več kot tremi milijardami let, bistveno debelejšo atmosfero, bil je toplejši in skoraj zagotovo je bila na njegovem površju tudi tekoča voda. "Če imamo tekočo vodo, atmosfero in zaščito pred radiacijo, imamo skoraj zagotovo tudi življenje, zato je Mars zanimiv prostor za iskanje življenja ter ima velik potencial, da ga najdemo."