16. marca 1968 je skupina ameriških vojakov iz čete Charlie iz prvega bataljona 23. pehotne divizije brutalno ubila večino vaščanov My Laia, vključno s starci, otroki in ženskami, ki so jih pred tem posilili in iznakazili.

Ameriški vojski je pokol uspelo prikrivati leto dni, dokler o njem niso začeli poročati ameriški mediji, s tem pa so sprožili val mednarodnega ogorčenja. ZDA so imele v tistem času v Vietnamu že skoraj 500.000 vojakov, kar je Washington vsak mesec stalo dve milijardi dolarjev.

Razkritje pokola, ki ga domoljubni Američani nikdar ne bi pripisali svojim junakom v uniformah, je pomenilo odločilno točko preobrata v ameriškem javnem mnenju glede vietnamske vojne in dokončno obrnilo javnost proti nesmiselni vojni na jugovzhodu Azije, v kateri je v slabih dveh desetletjih umrlo 58.000 ameriških vojakov, 303.000 pa jih je bilo ranjenih.

Ocene, koliko je bilo skupno smrtnih žrtev vojne, ki je terjala še posebej visok davek med civilisti, so različne in se gibljejo med 1,5 milijona in 3,6 milijona. (Poenostavljen) razlog, zakaj se je vojna, najdaljša za ZDA, sploh začela? Ameriški patološki strah pred komunizmom in prepričanje, da se bo iz Severnega Vietnama razširil po celotni jugovzhodni Aziji.

Četa Charlie in Stekli pes
Vas My Lai je bila sicer del Južnega Vietnama, ki je bil s severom v vojni, a provinca Quang Ngai je veljala za trdnjavo komunistične Fronte narodne osvoboditve (NLF) oz. vietkongovcev, zato je bila pogosta tarča tako ameriških kot južnovietnamskih bombnih napadov.

Marca je bila četa Charlie pod vodstvom strahospoštovanega stotnika Ernesta Medine - Steklega psa obveščena (napak, kot se je izkazalo), da so vietkongovci zasedli vas Son My/My Lai, zato so bili poslani tja, da sovražnika in simpatizerje vietkongovcev odstranijo, vas pa uničijo. V tistem času je morala ameriških vojakov na terenu naglo upadala, sama četa Charlie pa je od svojega decembrskega prihoda v državo v treh mesecih utrpela že 40 žrtev v svojih vrstah, tako da jih je do marca ostalo samo še dobrih sto.

Medina je na predvečer napada svojim vojakom dal navodila, naj v vasi pobijejo vse "sovražnike", saj naj bi se civilisti okoli 7. ure odpravili na tržnico. Na vprašanje, ali naj ubijejo tudi ženske in otroke, naj bi dal Medina nejasen odgovor in poudaril, naj ubijejo "sovražnike". "Vsi so vietkongovci, pojdite in jim pokažite!"

Brez milosti
Ko je četa Charlie pod vodstvom mladega poročnika Williama Calleyja kmalu po zori prispela v My Lai, tam niso našli nobenega vietkongovca, le mirno vas, v kateri so se pretežno ženske, otroci in starci ravno spravljali k zajtrku. Vojaki so vaščane zbrali v skupine in začeli pregledovati njihove kolibe. Čeprav so našli le nekaj kosov orožja, je Calley svojim možem ukazal poboj neoboroženih vaščanov.

Nekaj vojakov se je ukazu uprlo, a brez učinka - v nekaj sekundah je bil pokol s Calleyjem v prvih bojnih vrstah v polnem zagonu. Eden od vojakov je starca nabodel z bajonetom, drugega vaščana pa vrgel v vodnjak in vanj vrgel granato. Ženske in otroke, ki so molili okoli oltarčka s kadilom, so vse po vrsti pobili s strelom v zatilje.

Milosti niso pokazali do nikogar - mame, ki so ščitile svoje otroke, so ustrelili, otroke, ki so skušali zbežati, prav tako, množično so posilili neznano število žensk, njihove domove pa požgali do tal. Znesli so se tudi nad živino, uničili polja in pridelek ter zastrupili vodnjake. Calley je osebno v jarek za vasjo odvlekel več deset vaščanov, vključno z otroki, in jih usmrtil z mitraljezom.

"Videl sem, kako so z raketometom ustrelili v skupino ljudi. A večinoma so uporabljali brzostrelke, ženske in otroke pa so postrelili kot vse druge," je pozneje na sojenju povedal očividec, narednik Michael Bernhardt. "Nobeden izmed vaščanov se vojakom ni postavil po robu, sam pa sem videl samo tri kose zaseženega orožja. Na ameriški strani ni bilo nobene žrtve. My Lai je bil kot vsaka druga vietnamska vas - starci, ženske in otroci. V bistvu se ne spomnim, da bi videl v celi vasi enega za vojsko godnega moža, živega ali mrtvega."

Junaški pilot
Da je v My Laiu sploh kdo preživel, je bil zaslužen Hugh Thompson, pilot vojaškega helikopterja, ki je bil ravno takrat s svojo ekipo na izvidnici. "Leteli smo naprej in nazaj in ni trajalo dolgo, da smo začeli opažati večje število trupel. Kamor koli smo pogledali, smo videli trupla. Dojenčki, dve, tri, štiri leta stari otroci, ženske, starci, nobenega za vpoklic godnega človeka," se je Thompson spominjal na konferenci o My Laiu leta 1994.

Thompson je s svojim helikopterjem pristal med vojaki in bežečimi vaščani ter je najprej vojake zaprosil za pomoč pri ranjenih vaščanih, ti pa so mu posmehljivo odgovarjali, da je edina pomoč zanje granata. Nazadnje je svojim rojakom zagrozil, da bo nanje streljal, če bodo še naprej napadali vaščane, in skušal rešiti tiste, ki se jim je še dalo pomagati.

S svojo posadko je nekaj deset preživelih odpeljal do bolnišnične oskrbe, dogajanje v My Laiu pa prijavil svojim nadrejenim kot "umor" in "nepotrebno pobijanje". Ker so se bali prevelikega prahu, so vrhovni vojaški poveljniki odpovedali podobne operacije v provinci, kljub temu pa so Medini izdali pohvalo, četi Charlie čestitke, operacijo v My Laiu pa uradno razglasili za "uspeh", v kateri naj bi bilo ubitih 128 vietkongovcev in 22 civilistov. "Ameriški vojaki so v krvavi, cel dan trajajoči bitki ubili 128 komunistov," je takrat zmagoslavno poročala vojaška revija Stars and Stripes.

Thompson - junak ali izdajalec?
Čeprav se je Thompson v zgodovino vpisal kot junak, je bil po vrnitvi iz Vietnama v domovini dolgo izobčen, črna ovca v vojski, grozili so mu s smrtjo, za nameček je trpel za posttravmatskim sindromom in hudimi depresijami. Leta 1998 so mu podelili vojakovo odličje, najvišje priznanje ameriške vojske, namenjeno tistim, ki so izkazali poseben pogum. Ker so mu ga želeli izročiti po tiho, brez pompa, se je Thompson uprl in od vojske zahteval javno odlikovanje, skupaj s svojo posadko.

Thomspon je umrl za rakom leta 2006, star 60 let. Vojakom, ki so masakrirali My Lai, ni nikdar oprostil. "V meni ni dovolj moškega, da bi jim oprostil. Ker so povzročili toliko gorja in trpljenja - in to brez kakršnega koli razloga. Nobenega razloga ni bilo, nobene grožnje, nobenega sovražnika, celo nikogar, ki bi lahko zrasel v sovražnika," je povedal leta 2004 v intervjuju za BBC. "Tega vojak ne počne. V nobeni državi. Preprosto ne počne."

Prikrivanje My Laia
V My Laiu so po koncu pokola našteli 504 mrtve, od tega 182 žensk (17 nosečih) in 173 otrok, vključno s 56 dojenčki. Ker so se dobro zavedali, da bi novica o pokolu sprožila velik škandal, so višje postavljeni častniki v četi Charlie in 11. brigada skušali storiti vse, da bi škodo minimalizirali in pokol prikrili. Posamezni nižje rangirani vojaki so sicer vodstvo skušali opozoriti, kaj se dogaja v Vietnamu, a brez učinka.

Eden tistih, ki je bil zadolžen za preverjanje obtožb, je bil takrat 31-letni Colin Powell, ki je dobrih 30 let pozneje postal državni sekretar v republikanski administraciji Georgea W. Busha. Powell je v uradnem poročilu zapisal, da očitki ne držijo in da so odnosi med ameriškimi vojaki in Vietnamci "odlični". Primerjajte to s prostodušno izjavo Dennisa Bunninga, enega izmed vojakov v četi Charlie, ki je pozneje takole pričal pred vojaškim sodiščem: "Rekel bi, da večina članov naše čete Vietnamcev ni imela za ljudi."

Razkritje
Za pokol pa je slišal tudi Ron Ridenhour, vojak v 11. brigadi, ki pri pobijanju ni sodeloval, se je pa odločil, da dogodke razkrije. Po neuspešnem pisanju pisem ameriškemu predsedniku Richardu Nixonu, Pentagonu, State Departmentu, generalštabu in več kongresnikom je nazadnje vse razkril v intervjuju z neodvisnim preiskovalnim novinarjem Seymourjem Hershem, ki je zgodbo za AP objavil novembra 1969, povzeli pa so jo vsi večji mediji.

Razkritje je dvignilo veliko prahu, javnost je bila ogorčena, aktivisti pa so ameriške vojake označevali za "morilce dojenčkov". Vojski ni preostalo drugega, kot da ukaže preiskavo pokola v My Laiu in poskusov njegovega prikritja, za kar so zadolžili generala Williama Peersa. Marca 1970 so po 14 tednih dela in 400 intervjujih s pričami objavili končno poročilo in priporočilo, da se zaradi vpletenosti v prikrivanje pokola ovadi 28 častnikov. Nazadnje so obtožnice vložili le proti 14, vključno s Calleyjem, stotnikom Ernestom Medino in polkovnikom Oranom Hendersonom.

Vsi so bili oproščeni, razen Calleyja, za katerega je sodišče odločilo, da je kriv naklepnega umora, ker je ukazal poboj, čeprav se je Calley branil, da je le izpolnjeval Medinove ukaze.

"Dobil sem ukaz, da grem v vas in uničim sovražnika. To je bila tisti dan moja naloga. To je bila misija, ki mi je bila zaupana. Nisem si razbijal glave in razmišljal v okvirih moški-ženske-otroci. Vsi so bili označeni enako in s tako oznako smo se tam ukvarjali - preprosto, sovražnik. Zdelo se mi je - in še vedno se mi zdi - da sem ukrepal, kot so mi ukazali, in da sem izpolnil ukaz, ki mi je bil dan, in zaradi tega se ne počutim prav nič slabo," je dejal na sojenju.

Namesto dosmrtne ječe tri leta hišnega pripora
Calley je bil marca 1971 obsojen na dosmrtno kazen, a so mnogi v njem videli grešnega kozla. Po pritožbi so mu kazen najprej znižali na 20 let, nato pa na 10. Leta 1974, po vsega treh letih hišnega pripora, kamor ga je dal iz vojaškega zapora preseliti Nixon že na dan obsodbe, je bil že pogojno izpuščen.

Danes je star 74 let in živi v Miamiju na Floridi, leta 2009 pa se je vseeno javno opravičil za svojo vlogo pri pokolu, a ponovil, da je le "nespametno" izpolnjeval ukaze.

Poznejše preiskave so razkrile, da pokol v My Laiu še zdaleč ni bil osamljen incident. Dogajala so se še številna druga grozodejstva, a javnosti manj znana, kot je denimo pokol vaščanov v My Kheju. V delti Mekonga pa so v zloglasni vojaški operaciji "Hitri ekspres" pobili na tisoče vietnamskih civilistov, zaradi česar je poveljnik te operacije, general major Julian Ewell, dobil vzdevek "Klavec iz delte".

Ostaja pa pokol v My Laiu, skupaj s pokolom v južnokorejskem No Gun Riju leta 1950 med korejsko vojno, eden največjih pokolov civilistov s strani ameriških sil v 20. stoletju.

Posledice razkritja
Do začetka 70. let je ameriška ofenziva v Vietnamu že izgubljala zalet, Nixonova administracija pa je počasi umikala čete iz države in prenašala pooblastila na za terenske operacije zadolženim Južnim Vietnamcem. Morala med ameriškimi vojaki v Vietnamu je bila izredno nizka, naraščale pa so jeza in frustracije. Vojaki so vse bolj posegali po mamilih in oblasti so leta 1971 ocenile, da je zasvojena že dobra tretjina vojakov.

Razkritje pokola v My Laiu je vojake samo še bolj demoraliziralo, saj so se spraševali, kaj vse še počno in prikrivajo njihovi nadrejeni v državi, ki naj bi jo osvobajali. Medtem je v ZDA močno naraščalo protivojno razpoloženje, še okrepljeno po novicah o My Laiu, javnost pa je postajala vse bolj zagrenjena zaradi dolgoletne vojaške prisotnosti v Vietnamu.

Vojna v Vietnamu se je uradno končala aprila leta 1975, preživeli pokola v My Laiu pa zadoščenja nikdar niso dobili.