"Strogo varovano območje" je milo rečeno. MacDill je tako rekoč neprepusten, hkrati pa je videti kot prizorišče Trumanovega šova, kot vojaško mesto, kjer je vse videti kot zunanji svet – pa vendar svet zase, kjer imajo svoje verige s hitro prehrano, bankomate svojih bank (Armed Forces Bank) in spomenike padlim specialcem. Popolno pokošene zelenice s fontanami na sredini so razdeljene s praznimi cestami in bulvarji - South Boundary Blvd. Socom Memorial Way.

Nekje na desni nas pričaka velikanska tabla "MacDill Air Force Base – Follow us on Facebook!" Na Facebooku sicer ne boste našli kaj dosti uporabnih podatkov – navsezadnje se v MacDillu ponašajo, da operirajo v popolni tajnosti, kar je pričakovano, glede na to, da je v oporišču sedež Poveljstva posebnih operacij ZDA (SOCOM), s katerega nadzirajo vse operacije vojske in mornarice. Od tod so se vodile invazija na Panamo, zalivska vojna, bitke v Somaliji, operacije v Afganistanu, Iraku, Siriji, Libiji in svetovna vojna proti terorizmu.

Enote SOCOM-a, natančneje Tjulnji, so bile tiste, ki so ubile Osamo bin Ladna, a o podrobnostih so molčeči. Vam pa dajo ob obisku, enem redkih, ki jih odobrijo novinarjem, vedeti, da vstopate v posvečen prostor. Do strateške sobe s poveljstvom vodi dolg "hodnik medalj časti" s portreti junakov in fotografijami vojakov, ki pomagajo ranjenim civilistom ali pa se ob sončnem zahodu spuščajo s helikopterjev.

Edinstveni posamezniki in misija nacionalnega prestiža
Kot poudari general Joseph Votel, do lani poveljnik SOCOM-a, zdaj pa poveljnik Osrednjega poveljstva ZDA (CentCom), ki ima štab prav tako v MacDillu, za posebne operacije izbirajo "edinstvene posameznike", ki gredo skozi natančen proces ocenjevanja in izbora. "Od njih pričakujemo, da razmišljajo in delujejo drugače. To so ljudje, ki razumejo okolje in so sposobni prilagajanja. Oni so usposobljeni za uporabo naprednih tehnologij in za delovanje v različnih okoljih," pove Votel, za katerega se zdi, da s svojim strogim, napetim obrazom, kamuflažno uniformo in trpežnimi vojaškimi čevlji nikdar zares ne opusti svoje vojaške persone.

Kot poudari general, na katerega se je pri svojih tajnih operacijah na Bližnjem vzhodu močno opiral prejšnji ameriški predsednik Barack Obama, gre pri SOCOM-u za "misijo nacionalnega prestiža in pomena" ter "eno najsposobnejših ameriških agencij". Ta enota, katere zametki segajo v čas druge svetovne vojne, je odločilna za uspeh ameriških vojaških misij v tujini. "Še posebej uporabna je bila med vietnamsko vojno, ko je bilo treba asistirati lokalnim plemenom. Naša vloga ni bila odločilna, je pa bila ključna. Daleč najpomembnejše za nas pa je bilo 400 dni dolgo dogajanje s talci v Iranu leta 1980. Skušali smo jih rešiti, a nam ni uspelo, in smo izgubili več vojakov," razlaga Votel povod za preoblikovanje posebnih sil v SOCOM, kar se je uradno zgodilo leta 1987.

Kot še pojasni, vojakom, ki jih pošiljajo na misije naravnost iz oporišča v Tampi, ne povedo vseh podrobnosti operacije, jim pa povedo, kam gredo, in poskrbijo, da so v stalnem stiku z družinami.

CentCom: Skrb za tretjino svetovnih spopadov
Če je SOCOM pristojen za nadziranje vrste posebnih operacij, je CentCom odgovoren za nadzor nad območjem, ki se razteza od severne Afrike prek Arabskega polotoka in Bližnjega vzhoda do osrednje Azije. Gre za območje, ki sicer pokriva zgolj slabih deset odstotkov zemeljske površine, a eno tretjino vseh aktualnih spopadov na svetu. "Od tod so se vodili napadi 11. septembra 2001, zato je pomembno, da smo v tej regiji prisotni in jim pomagamo poiskati način, da se rešijo sami," razlaga Votel.

Na tem osrednjem območju je (uradno) nastanjenih 80.000 ameriških vojakov, Votel pa poudarja, da ZDA v tujini v okviru štabov vedno delujejo le s privoljenjem in vabilom tujih vlad. To ponazori s fotografijo litovske predsednice, s katero se prijateljsko rokuje. "35 let že delam v vojski, ampak položaj je zdaj nedvomno najbolj kompleksen," z glasom, ki ne dopušča ugovorov, razlaga general sredi multimedijskega avditorija, poveljstva SOCOM-a, ljubkovalno imenovanega "center za vojne igrice".

S težkimi vojaškimi čevlji stopa sem ter tja po svetlobnem vojaškem zemljevidu, projiciranem na tleh, medtem ko se v ozadju za njim vrtijo posnetki zamaskiranih borcev Islamske države ("Kličem jih Daesh, ker jih nočem počastiti z imenom država!") in Boko Harama, podobe protestov od Turčije do Pakistana, posnetki posledic orožja za množično uničevanje in mamilarskih pokolov v Mehiki, vse skupaj pa uvede bombastična zmontirana podoba vojaške čete, izza katere zlovešče kuka mrki Putinov obraz. Rusija je bila sicer tisti dan, ko smo jih obiskali – narodnostno mešana skupina novinarjev z vseh koncev sveta – minorna tema. So le ravno izgubili enega vojaka v Iraku, stanje v Siriji pa je bilo na vrelišču.

O postranski škodi
A povsem brez omemb ruskega bavbava vseeno ni šlo. "Lagal bi, če bi rekel, da nisem prav nič zaskrbljen, da ruska letala preletavajo ameriške cilje v Siriji, ampak zaupamo v dobre načrte," pravi Votel, ki ima sicer izredno dodelano, po točkah, alinejah in računalniških projekcijah razdeljeno predavanje o tem, kako posebne sile ZDA delujejo ("Vztrajna prisotnost. Razviti dolgoročni odnos s partnerji." - "Podpora in asistenca partnerjem, da razvijejo svoje sposobnosti." - "Diskretne akcije."), ki pa naglo začenja dobivati priokus golih floskul, ko padejo prva novinarska vprašanja.

Da, vedno razmišljamo o tem, da bi bili lahko ti cilji za nekoga tudi sporni. In vedno skušamo delovati s kar se da majhnim odtisom in majhnim številom vojakov," kima Votel. "Trudimo se biti kar se da transparentni, zato smo vas tudi povabili sem," odgovori na vprašanje o kritikah podtalnega, polzakonitega delovanja ameriške vojske v tujini, pri čemer smo imeli novinarji v mislih zlasti sporne napade z brezpilotnimi letali. Ali pa nenamerne napade na bolnišnice in civilne cilje ter mučenje civilistov – postransko škodo vojne.
"Na nemirnih območjih žal si posebne sile včasih narobe razlagajo položaj, in kar vidimo, včasih ni, kot se zdi, zato sklenemo slabo odločitev. Moja prva naloga je, da so moji vojaki varni. Če pa gre kaj narobe, se mora izvesti celovita in poštena preiskava. Sam sem vodil preiskavo leta 2010, ko je bil v Afganistanu ubit britanski človekoljubni delavec. Osebno sem šel k družini in jim izročil poročilo. Priznamo, ko naredimo napake. Zavedam se, da bodo ljudje vedno mislili, da kaj prikrivamo, a skušamo biti transparentni," vztraja.

Hkrati pa njegov sodelavec, veleposlanik Brent Hardt, ki je v oporišču zaposlen kot svetovalec za zunanjo politiko, gladko zavrne, da bi ZDA kdaj privolile v sojenje svojim vojakom v Haagu. "Tu imamo pomisleke, da bi s sojenji lahko postale naše akcije politično vprašanje in bi se pred sodišči razglabljalo o naših posredovanjih. Haag sicer podpiramo, a vojne zločine bomo vedno preiskovali interno," je odločen Hardt.
O partnerstvu s Savdijci: Gre za nacionalne interese
Votel medtem že odgovarja na še provokativnejše vprašanje o domnevni ameriški podpori IS-ju oz. upornikom, ki so se pozneje pridružili IS-ju. "Težko razumem, zakaj bi ljudje mislili, da bi ZDA podpirale tako organizacijo. Mi smo bili država, ki je bila napadena. Vpletenost ZDA v Sirijo in Irak pa je politična odločitev, naše vodstvo po mojem mnenju ravna zelo premišljeno, ko gre za tuje operacije in vpletenost vanje," odgovori general. Hardt pa: "Z diplomatskega vidika težko razločim, kako bi bilo v ameriškem interesu, da bi podpirali IS. Zadnje, kar si ZDA želijo, je, da bi se vrnile na tisto območje."

Malce bolj poveden je bil odgovor poveljstva na MMC-jevo vprašanje o tem, ali si glede na ameriško neomajno podporo Savdski Arabiji, eni večjih kršilk človekovih pravic, lahko sploh zamisli točko preloma s kraljevino. "Partnerstvo s Savdsko Arabijo je dolgo, že iz časov, ko se je Roosevelt slikal s kraljem. Povejte mi: ali je bolje imeti odnos z vlado, pa čeprav sporno, ali pa sploh nobenega odnosa, kot ga nimamo z Iranom? Skušamo ustvariti stabilnost v zelo nestabilnem svetu. To ni popoln svet. Pri izbiri partnerjev gre za nacionalne interese in zaščito vrednot, pri tem pa moramo včasih za partnerje vzeti ljudi, s katerimi sicer ne bi nujno sodelovali," mi odgovarja admiral Mark I. Fox, takrat še podpoveljnik CentComa, ki pa se je kmalu po našem obisku lani upokojil.

Ko so bili izčrpani vsi prepričljivi argumenti ali pa je vprašanje zavilo v preveč politično smer, pa: "Poglejte, samo vojak sem, ki izvršuje ukaze svojih poveljnikov."

Mimogrede, Votel odgovarja zunanjemu ministru ZDA, ta pa predsedniku, medtem ko financiranje in delovanje SOCOM-a in CentComa nadzira kongres. Ko smo mi obiskali oporišče MacDill, so se v ZDA ravno pripravljali na zamenjavo v Beli hiši, a za poveljstvo je bila to zgolj formalnost. "Osredotočamo se na miren prenos moči. Pričakujemo, da bo novi predsednik spremenil politiko, a naš cilj je, da ima novi voditelj popolno sliko, dober vpogled v položaj in tveganja, če bi sklenil spremeniti že utečene postopke. Skratka, našim civilnim voditeljem skušamo priskrbeti najboljši vojaški vpogled," razlaga Votel.
"Za blaginjo in stabilnost"
Na tisti točki general napetost prekine z verjetno najlahkotnejšim intermezzom, kar ga je bil v tistem trenutku sposoben: "Mimogrede, zdaj je čas, če morate na številko 1 ali številko 2 (mala ali velika potreba, op. a.), ampak samo, če je res nujno!"

Ob tem pozivu se še malce bolj postrojijo vojaki, kot neopazna senca razporejeni na vsakem koncu dvorane in po hodniku vse do toalet, medtem ko tistim z večjimi, vzdržljivejšimi mehurji (za oddih?) na velikem platnu zavrtijo še krajši propagandni filmček o leta 1983 ustanovljenem CentComu: podobe revščine, družbenih nemirov in genocidov so se vrtele ob bombastični glasbeni podlagi in slovesnem glasu pripovedovalca, kako CentCom igra ključno vlogo pri spopadanju z vsemi krizami na Bližnjem vzhodu.

"Najbolj raznoliko in številno partnerstvo in koalicija." - "Dela za blaginjo in stabilnost." - "Preprečuje stopnjevanje konfliktov, oblikuje razmere za stabilizacijo območja ..." - "Vsak dan naši vojaki, marinci, obalna straža in civilisti služijo na bojnih linijah najnevarnejših ozemelj."

Del partnerstva tudi Slovenija
Kot povedo, je v Tampi koalicijskih partnerjev 49, vključno s Slovenijo. To zastopa častnica Mojca Pešec, kot slovenska nacionalna predstavnica pri Natovem poveljstvu za transformacijo (Nato SACT) sicer nastanjena v oporišču Norfolk v Virginiji. "Noben partner ni premajhen, da njegov prispevek ne bi imel pomena," poudarijo.

Besedo partner imajo radi in jo večkrat uporabljajo. Tudi v zavojevanih državah.

Irak 14 let po "opravljeni misiji"
Tako se močno opirajo na svoje "iraške partnerje" - pa čeprav je bil povod za napad na Irak, milo rečeno, sporen, država pa je 14 let po tem, ko je takratni predsednik ZDA George W. Bush na krovu letalonosilke USS Abraham Lincoln podal zmagoslavni govor ob transparentu "Misija opravljena", v kaotičnem stanju.

A na Irak gledajo kot na projekt, ki zdaj leži na plečih tamkajšnjih oblasti. "Ne morem reči, da je bilo stanje odlično, a ko smo Irak zapustili, bi lahko nanj gledali kot na kozarec, napol poln. Vi pa nanj gledate kot napol prazen kozarec," se je v filozofske vode spustil admiral Mark I. Fox.

"Al Kaido v Iraku smo uspešno zatrli, a so se zatekli v varni pristan Sirije in se tam oblikovali v IS," Fox razlaga migracije skrajnih skupin. "V Siriji nimamo pravega partnerja, zato tam težko uberemo pristop 'od znotraj navzven', ampak je potreben pristop 'od zunaj navznoter'. Skratka, iskanje zmernih partnerjev, ki bi se, prvič, spopadli z IS-jem, in, drugič, se ukvarjali z Asadovim režimom," razlaga Fox.

Največja uganka: Kako se spopasti z ideologijo
"Za IS smo vedno govorili, da bo potreben čas. Po letu dni akcije smo bili še vedno na začetku, Obama pa je že takoj povedal, da bo tri leta trajala samo začetna faza. To ni klasična akcija, kot smo jih poznali nekoč. Moramo tudi usposobiti iraško vlado, da se sama brani." Partnerstvo. Partnerstvo in vrednote.

"Nekateri ljudje, skupine preprosto nočejo sprejeti vrednot 21. stoletja. Mi celimo simptome, ne pa vzroka. Sam se osredotočam na vojaški del, bom pa priznal, da so potrebni še drugi elementi," z malce jeznim tonom pravi Fox in ob tem posredno prizna, da ZDA še vedno niso našle ključa, kako se spopadati s silami, višjimi od bojnih enot in arsenalov orožja.

Votel je to potrdil: "Eno izmed področij, na katerem nismo najuspešnejši, je spopadanje z ideologijo. Kako preprečiti, da se mladi ne bi pridruževali IS-ju, Al Šababu in podobnim organizacijam."
Burgerji ob ponovitvah žajfnic
A to je še daljnoročnejši cilj kot premagati IS. In prezapletena tema za tisto dopoldne, zato nas pošljejo na okrepčilo v vojaško kantino, tisti dan za čas kosila presenetljivo neobljudeno. "Opozorjeni smo bili, da bodo enkrat med 11. in 14. uro v menzi novinarji, zato je vojakov danes tu tako malo," pojasni romunski častnik, del tiste zgoraj omenjene partnerske koalicije CentComa, ki si je edini upal prisesti k nam.

Tako so bile vrste pred izdajnimi pulti z burgerji, picami, makaroni s sirom in ocvrtimi čebulnimi obročki - vojaški jedilnik tistega dne -, neprimerno krajše. In gostujoče sedme sile so se maloštevilni vojaki izogibali kot kuge. Še pogledi jim niso uhajali k nam, ampak so bili disciplinirano uprti zgolj izmenično v pladenj s kosilom in televizijske zaslone pod stropom, na katerih so se vrteli maratoni ameriških žajfnic. Dnevi našega življenja. Zatišje pred nevihto.