Eritreja je z Evropo začela postajati tesneje povezana v 60. letih 19. stoletja, ko je italijanska pomorska družba Rubattino začela kupovati ozemlja v zaledju zaliva Asab. Slabih 30 let pozneje je italijanski general Oreste Baratieri v tej državi na severu Afriškega roga, ukleščeni med Sudanom, Džibutijem in Etiopijo, razglasil ustanovitev nove kolonije, s čimer se je začela več desetletij trajajoča italijanska nadvlada, ki je pustila svoj pečat.

Eritreja je ostala italijanska kolonija vse do leta 1941, ko so jo med drugo svetovno vojno zavzele britanske sile, po italijanski vdaji leta 1947 pa je prešla pod britansko upravo. A ta je bila bolj kratke sape, saj so se že kmalu začeli izbruhi nasilnega osamosvajanja in leta 1952 je v orkestraciji Združenih narodov (ZN) država postala federalna enota Etiopsko-eritrejske federacije. Zgodovinska prelomnica je prišla 10 let pozneje, ko je etiopski diktator Haile Selassie državo anektiral in sprožil 30 let trajajočo vojno, ki se je z zmago Eritreje končala leta 1991. Dve leti pozneje se je država z referendumom tudi osamosvojila.

Začetek propada
Istega leta, se pravi 1993, je na oblast prišel prvi, in trenutno tudi edini, eritrejski predsednik Isaias Afwerki. Pod njegovo 23-letno vladavino je Eritreja zdrsnila v mednarodno izolacijo, ki so jo zaznamovali posredni in neposredni spori z Etiopijo, Sudanom, Jemnom in Džibutijem. Prislužila si je tudi nelaskavi vzdevek Severna Koreja Afrike. Leta 1998 je nato izbruhnila še ena krvava vojna z Etiopijo, ki se je končala leta 2000 s skupaj več kot 70.000 mrtvimi na obeh straneh.

Po poročanju organizacije International Crisis Group je po tej drugi etiopsko-eritrejski vojni avtoritarni vojaški režim še dodatno zadrgnil zanko svojemu ljudstvu okrog vratu. Patpoložaj z južno sosedo je Afwerki izkoristil za krepitev nasilne notranje discipline in občutka, da je država obkrožena s sovražniki, temu primerno pa je zunanjo politiko zasičil z nekompromisno in agresivno militantno držo. Že leta se zato vrstijo poročila o polnjenju zaporov s političnimi zaporniki, ujetimi prebežniki, novinarji in drugimi skupinami. Država je po besedah ZN-a tudi informacijska črna luknja, saj zelo malo informacij pride vanjo in iz nje, zasebni mediji pa ne obstajajo.

Oblast je uvedla tudi prisilno služenje vojaškega roka, ki uradno sicer traja 18 mesecev, vendar, kot je za Human Rights Watch povedal 14-letni prebežnik: "Vojaško služenje nima konca, je za vse življenje." Služenje vojaškega roka namreč ni le vojaška obveznost, temveč pogosto pomeni tudi prisilno delo za državo. Zaradi lege v sahelskem pasu je država ponavljajoče izpostavljena še hudim sušam in posledičnim lakotam, čeprav oblasti zanikajo pomanjkanje hrane, a podatkov o zalogah hrane z ZN-om ne želijo deliti.

Ostajajo čedalje redkejši
Suše, vojaške eskapade in uničenje zasebne gospodarske pobude so gospodarstvo pustili v črepinjah, zaradi česar se država sooča s pravim eksodusom mladega prebivalstva. Eritrejci so namreč ena izmed tistih narodnosti, ki najbolj številčno poskušajo svojo srečo čez Sredozemlje v Evropi. A tu vlada neke vrste simbiotičen dogovor med oblastmi in prebežniki, katerih beg so na začetku poskušale krvavo zatreti – mlado, izobraženo urbano prebivalstvo lahko pobegne v tujino, kjer je režimu precej manj škodljivo. V zameno morajo državi, poleg nakazil svojcem, številni plačevati še dvoodstotni davek, kar Afwerkiju in njegovim čedalje redkejšim podpornikom ter državi zagotavlja preživetje.

Čeprav je bil eksodus sprva omejen na izobraženi, mlajši del prebivalstva, se zaradi čedalje slabšega položaja širi tudi na druge skupine in družbene sloje - pobegnilo je npr. tudi že okoli 50 članov nogometne reprezentance - zato v državi počasi spoznavajo, da je tak odliv ljudi nevzdržen. Ne le za samo Eritrejo, temveč tudi za okoliške in ciljne države v Evropi.

Kljub temu se šele v zadnjem času začenja prebujati zavest, da bo z državo potrebno aktivno sodelovanje na politični in gospodarski ravni, saj je Varnostni svet ZN-a leta 2009 zaradi suma pomoči somalijskim upornikom proti državi uvedel več sankcij, kot je embargo na orožje, zamrznitev premoženja idr.