Nekdanja direktorica Vegrada Tovšakova, ki je krivdo v zadevi Betnava že priznala, je tudi dejala, da je bila leta 2009 direktorica Betnave Dragica Marinič, ki je odločala o vseh pomembnih zadevah.

Zatrdila je še, da kot direktorica Vegrada ni nikdar dajala napotkov za izdelavo lažnih gradbenih situacij in da je bilo takrat povsem običajno, da se v zahtevek za pridobitev evropskih sredstev zapišejo tudi stroški gradbenega materiala, čeprav ta še ni bil uporabljen pri obnovi dvorca Betnava.

Tožilstvo Krašovcu v nekoliko spremenjeni obtožnici še naprej očita napeljevanje h kaznivemu dejanju v škodo EU-ja, krivde pa do zdaj ni priznal.

Preslepili naj bi gospodarsko ministrstvo
Prenova dvorca Betnava se je začela leta 2008, ko je nadškofija predala stavbno pravico podjetju Betnava, ki ga je ustanovilo šest njenih duhovnikov. Vanj so nato s poroštvom takratnega nadškofa Franca Krambergerja vložili čez dva milijona evrov, ki so jih dobili na banki.

S tem denarjem so zatem zaprosili in dobili 1,7 milijona evrov evropskih sredstev. Vendar se je izkazalo, da je Betnava ministrstvu pošiljala račune za gradbena dela, ki niso bila nikoli opravljena, zato je mariborska nadškofija pozneje ta denar vrnila.

Po navedbah tožilstva so vodilni v družbi Vegrad odredili in izdelali lažne poslovne listine (gradbene situacije in račune za neizvedena dela) ter v sodelovanju z vodilnimi v Betnavi lažno izkazovali izvršitev plačil po teh računih in situacijah (s fiktivnimi kreditnimi pogodbami in večkratnim vzajemnim nakazovanjem sredstev med tekočimi računi). Pozneje so te gradbene situacije in dokazila o plačilih z lažno vsebino uporabili kot podlago zahtevku za izplačilo sredstev EU-ja.