Večina kristjanov (torej tisti, ki se ravnajo po gregorijanskem koledarju) božič, ko se je po njihovem verovanju rodil Jezus, praznuje 25. decembra, del pravoslavnih kristjanov, ki dneve štejejo po julijanskem koledarju (koptska, jeruzalemska, ruska, srbska in gruzijska pravoslavna Cerkev), pa dva tedna pozneje. A po mnenju številnih zgodovinarjev to ni skladno z dejanskim obdobjem, ko se je rodil začetnik krščanstva – verjetneje je, da je na svet prišel enkrat spomladi, marca ali aprila, torej takrat, ko kristjani praznujejo svoj največji praznik, veliko noč ali Jezusovo vstajenje od mrtvih, navaja Encyclopaedia Britannica.

In kako se je praznovanje njegovega rojstva prestavilo na december? Mnoga ljudstva so v času okoli zimskega Sončevega obrata praznovala konec enega obdobja in začetek novega. Slovani so ob zimskem sončnem obratu praznovali rojstvo Svarogovega sina Svarožiča, ki je poosebljal Sonce, saj to v tem času doseže svojo najnižjo točko na obzorju. V Skandinaviji so praznovali Yule, zimski solsticij (običaj se je v malo spremenjeni obliki ohranil do današnjih dni), praznovanje pa je lahko trajalo tudi ves mesec, od 21. decembra do konca januarja.

Sorodna novica Ne le božič in novo leto, novo upanje prinašajo tudi hanuka, kwanzaa, omisoka ...

Obdobje okoli zimskega sončevega obrata je bilo praznično tudi za stare Rimljane. Po navedbah Encyclopaedie Britannice so v 3. stoletju našega štetja v tem času praznovali ponovno rojstvo "Nepremagljivega Sonca" (Sol Invictus), s čimer so zaznamovali začetek podaljševanje dneva. Praznik je sledil priljubljenim saturnalijam, obdobju, ko so častili Saturna in ki je bilo polno zabave, pojedin in obdarovanja. Konec decembra so nekateri praznovali tudi rojstvo indoevropskega božanstva Mitre, kult pa je bil posebno priljubljen med rimskimi vojaki.

Kot je znano, je bilo krščanstvo v tem zgodovinskem obdobju še v povojih, a so kmalu našli način, kako že uveljavljeno praznovanje vključiti v svoje verovanje. Britanska enciklopedija povzema dognanja zgodovinarjev, da je za "uradno" določitev datuma božiča, kot ga poznamo danes (25. december), zaslužen grško-rimski zgodovinar in popotnik Sekst Julij Afričan (cca. 160–240 n. št.), ki je nekje v 2. oz. 3. stoletju med drugim "izračunal", da je Marija brezmadežno spočela okoli spomladanskega enakonočja, točneje 25. marca.

Jezusovo rojstvo se je po njegovih izračunih posledično zgodilo devet mesecev pozneje, 25. decembra. Sekst Julij Afričan je sicer določil tudi nekatere druge, za krščanstvo pomembne datume, na primer čas stvarjenja Zemlje (5500 let pred rojstvom Jezusa), s svojimi (danes sicer večinoma neohranjenimi) deli pa močno vplival na ključnega krščanskega kronologa in svojega učenca Evsebija iz Cezareje, piše Katoliška enciklopedija (1913).

Potem ko je rimski cesar Konstantin sprejel krščanstvo, je leta 336 določil tudi uradni dan praznovanja Jezusovega rojstva, 25. december, pri čemer se ni zgolj opiral na "ugotovitve" omenjenih zgodovinarjev, ampak je skušal tudi izkoristiti že obstoječa praznovanja ob koncu enega in začetku drugega leta in jih vključiti v krščanstvo, da bi zmanjšal vpliv drugih ver v takratnem imperiju, navaja britanska enciklopedija. Da je praznovanje Jezusovega rojstva postalo širše sprejeto, je sicer trajalo več stoletij, uveljavilo se je šele nekje v 9. stoletju.

Danes si božično-novoletnih praznikov ne predstavljamo brez okraševanja tako javnih kot zasebnih krajev. Rdeča nit okrasitve je navadno zimzeleno drevo – pri nas običajno smreka ali jelka –, ki pa ima prav tako kot decembrsko praznovanje korenine v predkrščanskih običajih in verovanjih. Po navedbah Britannice so zimzelene iglavce in vence, ki so simbolizirali večno življenje, uporabljali že stari Egipčani, Kitajci in Hebrejci, tudi stari Rimljani so na čast Saturnu, ki so ga, kot omenjeno, častili v tem obdobju, domove pogosto okraševali z zimzelenim rastlinjem.

V srednjem veku so na območju današnje Nemčije začeli po domovih postavljati zimzelena drevesa na božični večer, ko goduje Eva, in jih okrasili z jabolki, s čimer so poustvarili drevo spoznanja iz biblične zgodbe o izgonu Adama in Eve iz raja. Po verovanju je bil začetnik tega običaja sv. Bonifacij, angleški misijonar, ki je krščansko vero v 8. stoletju oznanjal na območju današnje Nemčije. Zelo vnet kristjan, ki si je močno prizadeval za izbris "poganskih" običajev, naj bi po verovanju tako naletel na skupino vernikov, ki so se ob velikem hrastu pripravljali na obredno žrtvovanje bogu Thoru. Besni Bonifacij naj bi vzel sekiro in drevo posekal, kar je prebivalce šokiralo, ker ga ni Thor pri priči kaznoval in vanj ni udarila strela.

Po eni izmed različic je nato Bonifacij osuplim domačinom pokazal na zimzeleno drevo in ga razglasil za sveto, po drugi različici pa je na mestu padlega hrasta zrasla jelka.

Navada postavljanja jelke ali smreke ob božiču se je s širjenjem krščanstva širila po nemških deželah, sčasoma pa so verniki nanje začeli poleg jabolk, orehov in podobnih dobrot dodajati vse mogoče, tudi lučke oz. goreče sveče – kot piše britanska enciklopedija, naj bi jih prvi na drevo obesil začetnik protestantizma Martin Luther v 16. stoletju. Do 17. stoletja je bil običaj že dodobra razširjen med nemškimi protestanti.

Z razseljevanjem so nemško govoreči kristjani običaj postavljanja božičnega drevesa ponesli po celotni Evropi. V nasprotju s splošnim prepričanjem pa v Anglijo (od koder se je nato običaj s kolonizacijo razširil po svetu) tradicije božičnega drevesa ni prinesel princ Albert, mož kraljice Viktorije, ampak je božično drevo prva, že konec 18. stoletja, postavila kraljica Šarlota, v takratni vojvodini Mecklenburg-Strelitz rojena žena britanskega kralja Jurija III. Je pa res za popularizacijo običaja poskrbel Albert, ki je tradicijo v London prinesel iz svoje domovine Bavarske in nad njo navdušil najprej višji sloj. Ko je bila leta 1848 v časopisu objavljena ilustracija kraljevega praznovanja božiča, na kateri je bilo v ospredju okrašeno drevo, je običaj začelo posnemati tudi preostalo prebivalstvo, navaja britanska enciklopedija.

Čez lužo so božična drevesa ponesli že nemški izseljenci v 18. stoletju, a se običaj ni zares prijel, saj so mu puritanci (angleški protestanti) zaradi njegovih "poganskih korenin" odločno nasprotovali (tudi praznovanje božiča samo je bilo tam nekaj časa prepovedano), a je sčasoma tudi tam postal stalnica vsakega božičnega praznovanja.

Zanimivo je sicer, da je današnja Nemčija obenem tudi domovina prvega umetnega božičnega drevesa – ker se je praksa tako zelo razširila, so se namreč začele pojavljati težave, ker je drevesc začelo primanjkovati. Kot piše Encyclopaedia Britannica, so zato začeli v 80. letih 19. stoletja drevesca poustvarjati s pobarvanimi gosjimi peresi, pozneje pa so peresa nadomestili drugi materiali.

Na Slovenskem je tradicija postavljanja božičnih (oz. pozneje novoletnih) jelk ali smrek relativno mlada – kot je pred leti v pogovoru za MMC pojasnjeval etnolog Janez Bogataj, se je uveljavila v 20. stoletju, na podeželju ponekod šele po 2. svetovni vojni. So pa ljudje domove že pred tem decembra tradicionalno okraševali z zelenjem.