So primeri, ko se gre zanesti na policijsko modrost. Predvsem, ko jo razdre pirotehnik, ki se po znanem reku vsaj v službi nikoli ne bo zmotil drugič.

Najprej nas, ko vidimo prepletene žice in uro, ki odšteva (kot Mela Gibsona v Smrtonosnem orožju), pritegnejo barve. So ljudje, ki to vedo. Bodite pozorni: prav vedno se politiki med izjavo za televizijo skušajo postaviti pred plakat ali posebno ozadje. Kulisa vsebuje bolj ali manj veliko zapisane strankarske slogane, logotipe in barvo, ki jih spremlja. Vsaj toliko kot njihove besede je pomembna podzavestna zaznava strankarskega ozadja. Ob res pomembnih temah se za predsednikom stranke postavijo kot zborček še vsi vidnejši člani. Na soočenjih se koncepta združita - zborček ima v rokah še liste strankarskih barv. Popolno ozadje občasno postane zanimivo, ko del kulise zazeha. So primeri, ko se gre zanesti na policijsko modrost. Predvsem, ko jo razdre pirotehnik, ki se po znanem reku vsaj v službi nikoli ne bo zmotil drugič.

Stranke - podobno kot prodajalci paštet - vse bolj rinejo v našo podzavest. Verjetno niste niti opazili, da volilni lističi poleg imen vsebujejo barvne logotipe strank. Del volivcev bo obkrožil dovoljkrat viden logotip, podobno, kot vržemo v nakupovalni voziček v oglasih dovolj pogosto videno pašteto. Ali smo izbrali prav, prvič pomislimo šele pri blagajni. Zares se začnemo z našo pašteto ukvarjati šele takrat, ko jo odpremo in skušamo prebaviti. Takrat barva ne pomaga kaj prida.

Podobno kot z barvami se želijo stranke v našo podzavest usesti s čustvi. "Veliko lažje je vladati ljudem s podžiganjem njihovih strasti kot s skrbjo za njihove potrebe," je ugotavljal eden prvih raziskovalcev množic Gustav Le Bon. To ni letelo na današnje generacije Facebooka z od Googla uničenim trajnejšim pomnjenjem, niti na generacije, ki so brutalno nasedle televizijskemu hujskaštvu balkanskih vojn. Knjigo je izdal leta 1895, deset let pred prvo radijsko oddajo. In od takrat vsak tehnološki preskok svet pospeši. Več informacij imamo, kar pomeni manj časa za razmislek. Vpliv strasti se le še potencira.

Pred leti bi izjavo "dajemo zavezo, da v srednjeročnem obdobju, če bomo imeli možnost odločanja, ne bo zviševanja davkov" vsaj malo premleli. Vprašali bi se, ali morebiti ne pomeni: "Blefiram, ker nimam rešitve. Odvisno bo od finančnega ministra, za katerega upam, da ne bo naš, ker to ni dobro za rating." Zdaj sta nam ostala v podzavesti le logotip priponke in barva ozadja. Morda še simpatija od nasmeška in nobena prevelika zamera iz preteklosti. Pogojnika za potencialno možnost morebitne rešitve v njegovem odgovoru menda niti nismo ujeli. Nihče ne vdahne in pomisli, ali je kar koli od tega, kar govori, sploh mogoče.

Bolj od nesimpatičnosti ali barve neusklajenosti žičk me zanima, kam v tiktakajočo državo vodijo. Je smiselno prerezati oranžno, ker pelje do plačila šolnin za moje otroke? Bi prekinil tudi rjavo, ker bo sicer imela upokojena soseda višjo pokojnino od plače zdravnika, ki ji bo operiral kolk? Mi najbolj grozi oker, ker bo želela ugajati predvsem stricem iz Evrope? Ne pustim jim, da bi zaradi preveč barv ali pregretih strasti tiktakanje nedotaknjeno zaprl nazaj v škatlo in počakal, kaj bodo z njim morda storili drugi. Avtor policijske modrosti iz uvoda tega prav gotovo ne bi storil.