Le majhen delež med njimi je namreč takšnih, ki jih v strankah res poznajo in so si možnost vstopa v državni zbor pridobili z leti brezmadežnega dela, lokalne strankarske aktivnosti in prepoznavnostjo v lokalnem okolju. Tudi zato na hitro zbrani "fantje z vseh vetrov" med mandatom poskrbijo, da ugled državnega zbora v javnosti še nekoliko pade.

Izredne razmere, v katerih se zadnje dni pred volitvami znajdejo politični prišleki, so slovenska tradicija, stara toliko kot politične stranke. V podobnem stanju so se leta 1990 znašle tudi novoustanovljene politične stranke, združene v Demos. Iz volilnega štaba v kleti stanovanjske hiše v Šiški so morali hitro poiskati takrat potrebnih 240 kandidatov, ki so nato prevzeli oblast. Zaradi veliko slabšega štartnega položaja od tedaj že obstoječih socialističnih organizacij je Lovro Šturm ob dvajseti obletnici osamosvojitve prve volitve označil celo kot nepoštene.
Zgodovina političnega gibanja v Sloveniji pa medtem kaže, da se v zadnjih dvajsetih letih ni spremenilo nič kaj ključnega. Če imate občutek, da se prav pred vsakimi volitvami rodijo nove stranke, imate prav. Empirični podatki, ki jih je v raziskavi zbrala fakulteta za družbene vede, kažejo, da na vsakih državnozborskih volitvah dobimo dve novi stranki v parlamentu. Nekoliko manj opazno na prav vsakih volitvah dve iz državnega zbora praviloma odideta. V povprečju nato od 4 do 5 strank oblikuje koalicijo, ki nato morda le izjemoma zdrži skupaj do konca mandata. Še več, del strank bo zamenjal predsednika, politiko, ime ali vse troje.

Glede na pretekle izkušnje lahko le pri SDS-u, SNS-u in DeSUS-u volivci pričakujejo, da bo imela stranka ob koncu mandata isto vodstvo, kot ga je imela ob izvolitvi. Trendi drugih kažejo, da so predsedniki - vsaj v zadnjem času - hitro pokvarljiva roba, ki jih gre redno menjevati. Ob dolgotrajnem predsedovanju Zmaga Jelinčiča Plemenitega, ki vodi stranko vse od nastanka 1991, imajo daljši mandat v bolj priljubljenih strankah le še Janez Janša (21 let), Karl Erjavec (devet let) in Ljudmila Novak (šest let). Kar pomeni, da ima večina vodstev strank komaj kaj tradicije, na podlagi katere bi lahko utemeljeno sklepali, kaj se bo z njimi zgodilo v prihodnje. Čeprav je v zadnji javnomnenjski raziskavi Tarče največ ljudi pri izbiri stranke stavilo prav na sposobnosti vodje, moralno ustreznost kandidatov, program stranke in dosedanje delo, je v praksi vse očitno povsem drugače.
Statistično gledano volivci v resnici ne vemo, kaj bomo izvolili in kaj v resnici krogec okoli številke na naši glasovnici pomeni za našo prihodnost. Prav tako ne moremo izbirati, koga naj stranka pošlje v državni zbor, in ne vemo, kdo točno zastopa naš okraj po preštevanju in deljenju glasov med stranke. Upamo lahko le, da bodo novoizbrani fantje vseh vetrov poslušali napev istoimenskega narodno-zabavnega ansambla. Ne pozabi domovine.