Kriza v Evropi ne popušča. Ravno nasprotno, kazalniki gospodarskega in socialnega stanja v Evropski uniji kažejo, da se razmere celo poslabšujejo. O tem, ali je res tako črno in ali bo združeni Evropi uspelo premagati sistemsko krizo, smo se na MMC-ju pogovarjali s predstavnikom Evropske komisije v Sloveniji Andrejem Beloglavcem.

Evropa se je znašla sredi največje krize po 2. svetovni vojni. Kje so glavni vzroki, da so težave razmeroma majhnega grškega gospodarstva zamajale temelje Evropske unije in evra?

Države EU-ja so bile, v celoti gledano, že pred začetkom krize relativno močno zadolžene. Enako velja za podjetja in državljane. Svetovna finančna kriza, ki se sicer ni začela v EU, pa je poleg zadolženosti obelodanila sistemski problem evra.

Pri vzpostavljanju območja evra smo gradili monetarno in ekonomsko unijo. Monetarni del, torej skupno valuto, smo vzpostavili takoj, zanemarili pa pomen usklajenega ekonomskega upravljanja. Na eni strani smo pričakovali, da se bo to vzpostavilo sčasoma, ko bo dovolj politične volje, po drugi pa tudi vladam ni bilo v interesu, da bi se pravila na tem področju zaostrila, ali pa v nekaterih primerih, ko so pravila že obstajala, da bi se jih tudi strogo držali.

Skratka, imeli smo, to je pokazala sedanja kriza, dokaj ohlapna pravila glede zadolževanja in proračunskih primanjkljajev. Če izpostavim zanimivost, države članice so se pred nastankom evra zadolževale po zelo različnih obrestnih merah, če gledamo obrestno mero na desetletno državno obveznico, ki je pokazatelj zaupanja trgov v določeno državo. Z evrom se je ta razlika praktično izničila.

Trgi so ocenjevali, da je bilo posojati Nemčiji ali Grčiji tako rekoč isto, čeprav nismo imeli vzpostavljenega celovitega sistema skupnega ekonomskega in finančnega upravljanja. Finančna kriza je to tudi dejansko pokazala. Ko je do nje prišlo, so trgi začeli drugače ocenjevati tveganje Grčije in drugih visoko zadolženih držav. Unija je zdaj v fazi vzpostavljanja mehanizmov, ki bodo najprej postavili požarni zid okoli Grčije in po drugi strani bolj sistemsko rešili vprašanje ekonomskega upravljanja znotraj evroskupine in širše v EU-ju.

Omenili ste požarni zid okoli Grčije. Javnost v tej državi je v zadnjih dneh močno razburil nemški predlog, da bi evrsko območje za Grčijo v zameno za novo finančno pomoč imenovalo začasnega pooblaščenca, ki bi nadzoroval izpolnjevanje grških obvez in imel pravico do sprejemanja nekaterih odločitev. Kakšno je vaše stališče do tega predloga?

Uradno ali neuradno slišimo cel kup raznih pobud in predlogov. Jaz se v to ne bi spuščal. Za nas na Evropski komisiji in tudi zame osebno je pomembno samo to, kar je uradno sprejeto, in to, da države izpolnjujejo dane zaveze glede izvajanja ukrepov za finančno konsolidacijo. To velja tako za Grčijo kot za drugr države članice.

Evropa državam v krizi pomaga s posojili iz sklada za zaščito evra (EFSF). Kako učinkovita so sploh ta posojila? Na primeru Grčije namreč vidimo, da se stanje v tej državi, kljub milijardnim posojilom in odpisom dolga, ne izboljšuje.

Poudaril bi, da so bila posojila odobrena v izrednih okoliščinah, ko še nismo imeli na voljo sistemskih rešitev. Začasni sklad za zagotavljanje stabilnosti evra EFSF je ravno takšen primer. Mislim, da bo stvar ocene zgodovinarjev čez nekaj let, koliko so bila ta posojila dejansko učinkovita.

Če bomo krizo uspešno premagali, kar sam pričakujem, jih bodo vsekakor ocenili kot uspešna. Trenutno vzpostavljamo bolj dolgoročne in sistemske rešitve, kot je stalni sklad za zaščito evra (ESM, evropski mehanizem za stabilnost). Mislim, da je to velik korak v pravo smer.

Voditelji 25 držav EU-ja so sprejeli fiskalni načrt, po katerem strukturni proračunski primanjkljaj ne sme preseči 0,5 odstotka, javni dolg pa 60 odstotkov BDP-ja. Je to tista pot, ki nas bo pripeljala iz krize?

Vsekakor ni edina pot. Proračunska disciplina je ključnega pomena za zaupanje trga, pa če nam je to všeč ali ne. Vendar proračunska disciplina sama po sebi brez gospodarskega zagona preprosto ne bo dovolj. EU si trenutno prizadeva za sistemske rešitve, h katerim so se države same zavezale tudi na zadnjem Evropskem svetu. Po eni strani gre za zmanjševanje proračunskih primanjkljajev, po drugi strani pa za spodbujanje rasti in ustvarjanje delovnih mest, kar predvideva strategija Evropa 2020, ki jo je treba izvajati.

Za zagotavljanje konkurenčnosti je pomemben tudi zagon notranjega trga, kjer je še veliko rezerv. Evropska komisija predlaga tudi nadaljnje ukrepe, kot na primer izdajo obveznic za področje evra, s katerimi bi se države v težavah lažje spopadale s krizo, pod pogojem seveda, da bi nadaljevale onsolidacijo javnih financ in strukturne spremembe. Na splošno so strukturne spremembe ključnega pomena za izhod iz krize. Bližnjic in čudežnih rešitev preprosto ni.

Kako komentirate to, da Velika Britanija, ki je bila sicer zmerom evroskeptična, in, presenetljivo, tudi Češka, nista del dogovora o fiskalnem načrtu?

Evropska komisija si je močno želela in prizadevala, da bi bile vse države članice del tega dogovora. Je pa to suverena odločitev vsake posamezne države. Vsekakor pa, če bosta Velika Britanija in Češka del dogovora ali ne, bosta vseeno delili usodo evra oz. Evropske unije kot take. Dogovor je vseeno velik dosežek, saj so se o njem preostale države članice dogovorila relativno hitro. Poleg tega je pogodba odprta, kar pomeni, da se ji lahko države, ki je v tej fazi ne bodo podpisale, priključijo pozneje.

Voditelji največjih držav, kot sta Francija in Nemčija, svarijo, da je najhujše šele pred nami in da bo leto 2012 za Evropo še težje kot 2011. So njihovi strahovi upravičeni?

Vsi se zavedamo, da je kriza globoka in da lahkih rešitev ni. V Evropi imamo trenutno 23,8 milijona brezposelnih. 40 odstotkov od teh je mlajših od 30 let. Hkrati so velika pričakovanja, da bo vsak vrh voditeljev EU-ja odločilen in da se bo na neki način čudežno rešila kriza. To preprosto v sedanjih okoliščinah ni mogoče. Potrebujemo globoke sistemske spremembe in iz tega vidika bo leto 2012 nedvomno še zelo težko. Zaupanje je tukaj ključni element.

V ekonomiji je zelo znan učinek samouresničujočih prerokb (self-fulfilling prophecies), ki je vezan na zaupanje posameznikov. Recimo, če se mi vsi dogovorimo, da bo določena banka v slabem stanju in bo propadla, pa ne glede na to, ali to drži ali ne, in gremo vsi dvignit denar, bo banka res propadla in bomo lahko rekli, saj smo imeli prav. Ampak dejanski vzrok tega bodo naša pričakovanja.

Zanimivo je, da ste uporabili prav besedo strahovi. Že ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt je nekoč dejal, da je edina stvar, ki se je moramo bati, strah sam. V našem primeru to prav gotovo ni edina stvar, nas je pa kriza po drugi strani naučila, da človek ni samo homo economicus, ne reagira zmeraj racionalno, kot je bila predpostavka večine ekonomskih teorij, ampak tudi na osnovi psihologije. S tega vidika je zaupanje ključnega pomena.

Kriza je povzročila, da je 10. obletnica uvedbe evra, ki smo jo zaznamovali 1. januarja, minila brez velikih praznovanj. Usoda evra namreč visi na nitki. Kako blizu propadu se je po vašem dejansko znašel evro?

Mislim, da bodo na to vprašanje lahko odgovorili zgodovinarji čez nekaj let. Mi smo preprosto preveč vpleteni v situacijo, da bi jo lahko ocenili z neko zgodovinsko distanco. Če gledamo nazaj, smo dejansko v zelo težkih okoliščinah sprejeli vrsto odločitev, ki so se pred letom in pol zdele nemogoče. Države članice so se same zavezale, da bodo podvrgle svoje proračune zunanjemu nadzoru, ker se zavedajo, da smo resnično vsi v istem čolnu in da lahko težave vsake države iz območja evra, tudi še tako majhne, vplivajo na skupno valuto.

Odločitve, ki so bile sprejete, niso majhen dosežek. Predvsem, če pomislimo, kakšen razkorak obstaja med demokratičnim procesom odločanja, poudarjam - demokratičnim, ki je po svoji naravi kompleksen in relativno dolgotrajen - v primerjavi s trgi, kjer se denar premika v nekaj sekundah na podlagi računalniških algoritmov, če malce karikiram.

Velik vpliv na evropsko gospodarstvo imajo tudi ameriške bonitetne hiše, ki državam EU-ja kar po vrsti znižujejo bonitetne ocene. Menite, da bi morala Evropska unija dobiti lastno, neodvisno bonitetno agencijo, katere ocene bi prikazovale realnejše stanje v državah članicah?

Imamo tri velike svetovne bonitetne agencije, ki na neki način krojijo usodo bank, podjetij in držav s svojimi ocenami, pa če so te pravilne ali zgrešene. Tukaj se mi zdi spet ključen element samouresničujočih prerokb, ki sem ga prej omenil. Evropska komisija se zavzema, da bi povečali število tovrstnih agencij, k temu bi prispevala tudi ustanovitev evropske bonitetne agencije. Po drugi strani pa velja tudi - kot se reče po angleško - don't kill the messenger, saj vsi vemo, da sta konsolidacija javnih financ in strukturne reforme nekaj, kar moramo izvesti, ne glede na ocene bonitetnih agencij.

Evropska komisija je sicer že 15. novembra lani predlagala zaostritev pogojev delovanja bonitetnih agencij in se zavzela za odpravo pomanjkljivosti trenutnega regulativnega okvirja. Predlagali smo preglednejše delovanje agencij, strožji nadzor nad njihovo neodvisnost in odgovornost za njihove ocene. O predlogu morata razpravljati še Evropski parlament in Svet EU, torej države članice.

Kako dolgo bo po vašem mnenju trajalo, da si bo Evropa po krizi povsem opomogla?

Čisto iskreno, odgovora na to vprašanje ne pozna nihče, tudi Nobelovi nagrajenci ne, ker je preprosto preveliko neznank. Če sem se kaj osebno naučil od branja zgodovine je to, da je nepredvidljiva in da se lahko zelo hitro zasuče, v dobrem in slabem. Vsekakor kriza ne bo kratkotrajna. Po osnovni izobrazbi sem ekonomist in kriza je pokazala, da ekonomisti nismo ravno uspešni pri napovedovanju.

Osebno menim, da se je ekonomija premalo ukvarjala s človeško psihologijo in tukaj ponovno poudarjam, da je ključen element zaupanje. Mislim, da bo veliko odvisno tudi od nas samih, tako v Sloveniji kot tudi širše v Evropi, da bomo pripravljeni izvesti reforme, ki so potrebne. Strategije imamo, tako na ravni Slovenije kot na evropski ravni. Zdaj je čas, da se jih izvaja.

Maja lani ste v intervjuju za MMC dejali: "Dejstvo je, da Evropska unija bo razpadla. Če bo to čez petdeset tisoč let, štirideset tisoč, tisoč ali petdeset let, ne morem povedati." Smo danes bližje razpadu EU-ja kot med našim zadnjim pogovorom?

Pravzaprav ne. Izjava se mi je takrat zdela čisto samoumevna, čeprav morda res malo provokativna. Vsake ureditve je namreč enkrat konec, to nas uči vsak zgodovinski učbenik. Zanimivi so mi bil predvsem odzivi bralcev, od takih, ki so menili, da sem naravnost zmešan, ker menim, da bo Evropska unija preživela še tisoče let, do tistih, ki so me označili za izdajalca, ker sem sploh pomislil na možnost, da bi lahko razpadla.

Rad bi poudaril, da konec EU-ja, kadar koli se bo to že zgodilo, bo po moje žalosten dan za Evropo. EU je še vedno najboljša zavarovalna polica proti vojni na naši celini. Zgodovina je sicer nepredvidljiva, vendar menim, da ima EU vse možnosti, da se uspešno spopade s sedanjo krizo.