Intervjuja s poslancema Zoranom Thalerjem in Tanjo Fajon ste si že lahko prebrali, danes pa vam razkrivamo, kakšnim projektom se namerava v svojem mandatu posvečati evroposlanec Ivo Vajgl iz Skupine Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo (ALDE). Nekdanji novinar in diplomat obljublja, da bo v bruseljskih političnih razpravah ostal oster in brez dlake na jeziku.

Za vami so prvi tedni v vlogi evropskega poslanca; kako se počutite v Bruslju in Strasbourgu? Kako ste se vključili v delo vaše politične skupine in odbora za razvoj, katerega član ste?
Zelo sem zadovoljen s tem, kar sem srečal v Bruslju in v Strasbourgu. Tukaj vlada resnost, to je velika, demokratična in ustvarjalna tržnica idej. Mislim, da se da veliko napraviti tudi za tiste specifične teme, ki človeka zanimajo, kar si delal prej ali pa kar želiš delati z nekim pogledom v prihodnost. Dobil sem zanimiva delovna področja, ki so nekako v skladu s tem, kar sem delal doslej. Ko se deli ta pogača obveznosti, so v rabi različna merila. Eden je tako imenovani d'Hondtov sistem, kjer si velike stranke razdelijo velike funkcije in gledajo, da si veliko dela vzame nekdo drug. Jaz pripadam srednje veliki stranki – liberalci so tretja najmočnejša skupina, so pa tradicionalno najbolj ustvarjalna, najbolj nekonvencionalna skupina. Včasih je to celo moteče, tako kot, recimo, zdaj v situaciji, ko bi se morali poenotiti o tem, ali bomo podprli Barrosa ali ne, ampak to je narava liberalizma oziroma svobode posameznika. In to se dosledno spoštuje.

V dosedanji karieri ste pridobili bogate izkušnje na zunanjepolitičnem področju. V katero delegacijo boste vključeni v Evropskem parlamentu in s čim boste po vašem mnenju najbolj pripomogli k učinkovitemu delovanju odbora za razvoj, v katerih delujete?
Sem član odbora za razvoj, hkrati pa tudi nadomestni član v zunanjepolitičnem odboru in v pododboru za varnost in obrambo. Seveda bom poskušal kar se da uporabiti svoje dosedanje znanje, izkušnje in pa tudi osebna znanstva, ki jih imam. V odboru za razvoj se nameravam posebno posvetiti vprašanjem Afrike. Še posebej me zanima projekt, ki ga je začel naš nekdanji predsednik Janez Drnovšek in v katerem sem sodeloval, mir v Darfurju v Sudanu. Temu projektu se nameravam posvetiti in nadaljevati pravzaprav z vsemi stiki, ki smo jih takrat razvili. Na žalost, kot veste, miru v Darfurju ni še danes, in ni ga zato, ker velike sile, ki se borijo za nadzor nad naravnimi bogastvi v Sudanu, predvsem nad nafto, nimajo interesa, da se konflikt zapre, zlasti ne na pravičen način. Drugače seveda mislim, da ima Evropa, tako kot drugi razviti svet, velik primanjkljaj, ko gre za neko sistematično razvojno politiko, ki bi premostila nasprotja med bogatimi in revnimi v svetu. Mislim, da v primerjavi s 70. leti, ko sem se začel zanimati za to problematiko in ko je delovala znana komisija Sever-Jug Willyja Brandta, ni nekega učinkovitejšega ali pa boljšega sistemskega pristopa, kot ga je takrat sicer nakazoval Brandt, saj se v tem času ni zgodilo ničesar pozitivnega. Mislim, da je tudi ta neoliberalistični koncept hlastanja po vsem, kar ti je dosegljivo, povzročil, da je svet nekako obstal na področju razvojne politike. Zato je treba dvigniti zavest o soodvisnosti in o tem, da mi, v narekovaju bogati in razviti, ne bomo ostali dolgo takšni, če ne bomo dali priložnosti tudi tistim, ki so danes revni. Svojega zadovoljstva nad tem, da smo bogati, ne bomo mogli reševati tako, da bomo vodili restriktivno politiko migracije, da bomo potapljali ladje z begunci in s tistimi, ki iščejo srečo v bogatih državah. S policijo se teh problemov ne da reševati. To je nekako moj program dela v odboru za razvoj. Seveda mislim biti glede vseh političnih vprašanj zelo aktiven tudi v odboru za zunanje zadeve. Sem oster v razpravi in nameravam takšen ostati, ker ne delam več nobene politične kariere in lahko govorim natančno to, kar mislim, da je treba povedati. Poleg povedanega sem še član delegacije za Turčijo in prepričan Evropejec, ki vidi Turčijo kot bodočo članico Evropske unije, delujem pa tudi v delegaciji za skupino držav Mašrek, v kateri so Egipt, Sirija, Libanon in Jordanija. Ta skupina štirih držav je zame zelo zanimiva, ker se z aktivno politiko te države vključujejo v reševanje palestinskega vprašanja. Nekoliko nameravam zaostriti položaj EU-ja do pretirano radikalne in osvajalske politike Izraela na zasedenih ozemljih. Mislim, da še zmeraj ni predelana misija v Gazo, in mislim, da ni dovolj, da Evropska unija nastopa samo kot nekakšen gasilec in graditelj, potem ko nekdo povzroči totalno škodo. Mislim, da lahko Evropska unija zahteva od Izraela nekoliko razumnejšo in bolj konstruktivno politiko.

Evropskim poslancem ste prejšnji teden poslali poziv o preprečitvi gradnje plinskega terminala v Žavljah, o omenjeni problematiki pa sta na plenarnem zasedanju spregovorila tudi Jelko Kacin in Lojze Peterle. Kakšen je bil odziv na vse to in ali se strinjate s trditvami, da bi morala slovenska vlada v tem primeru odločneje zastopati svoje interese?
Ni slučajno, da sem prav jaz na ta problem v Evropskem parlamentu opozoril prvi, saj je to stališče stranke Zares, ki ji pripadam in kjer smo bili v minulih mesecih posebno dejavni pri opozarjanju na to težavo, ki lahko dobesedno zaplini Slovensko primorje. In tega ne smemo dovoliti. Na srečo je to vprašanje v skupini italijanskih poslancev odprl tudi poslanec de Magistris, s katerim sem stopil v stik. Njega kot pravnika in sodnika zanima predvsem to, da je italijanska vlada očitno uporabila falsificirane dokumente, zato da bi odobrila gradnjo terminala. S tem vprašanjem nameravam nadaljevati, vznemirjati, in mislim, da se bomo pri tem povezovali ne samo s poslancem Magistrisom, ampak verjetno tudi s kakšnimi drugimi poslanci, ki ravno tako na vrh svojih prioritet postavljajo ekološka vprašanja.

Kakšna je vaša vizija Evrope v prihodnosti?
Evropska unija je velik del vizije tistih, ki so jo ustanovili in ki so si jo izmislili, že ustvarila. Evropa ni več območje, kjer bi kakršna koli kriza lahko povzročila novo vojno, in svetovne vojne so se v preteklosti začele na evropskih tleh. Evropska unija je s svojim enotnim tržiščem dala podporo vsem razvijajočim se ekonomijam v Evropski uniji, posebej še novim članicam, vključno s Slovenijo. Ne znam si predstavljati, kako bi bila Slovenija videti danes, če ni bi bila članica EU-ja. Če ne bi imeli evra, bi veliko težje brodili po gospodarski krizi; in da ne govorimo o nekem našem subjektivnem občutku, da smo v dobri družbi, ko potujemo po svetu. Mislim, da je Evropska unija sijajen projekt, ki se mora širiti na celotno Jugovzhodno Evropo, in da mora tudi Turčija imeti svojo možnost, da postane članica. Vendar bo treba tem partnerstvom, ki jih EU razvija na obrobju – pri tem mislim tako na vzhodno partnerstvo kot mediteranska partnerstva – dati neko konkretno vsebino in pravne okvirje. Tu gre očitno za države, ki v nekem zglednem času se ne bodo članice Evropske unije, so pa lahko del enotnega gospodarskega, političnega, kulturnega prostora in prostora skupnih vrednot. Želim si tudi, da bi Unija kot svetovni dejavnik mednarodnih odnosov igrala pomembnejšo vlogo, da ne bi samo capljala za ZDA in vsakokratno vlado tam. Imeli smo osem let zelo slabe vlade v Washingtonu in Evropska unija je bila na žalost potegnjena v vrsto projektov, ki dolgoročno ne vzdržijo kritike. Po mojem mnenju moramo zaradi tega razmišljati o umiku iz nekaterih projektov, sproženih po zaslugi slabe politike. Intenzivneje bomo morali iskati pravo rešitev za bližnjevzhodno krizo, ker se tam začenjajo tako terorizem kot vsa vprašanja medkonfesionalnega in meddržavnega toleriranja. Verjamem tudi, da bo morala Evropska unija zelo kmalu jasno spregovoriti o tem, ali je vojna v Afganistanu na način, kot se vodi danes, perspektiven projekt. Mislim, da ni.